Od Hamamönü do Ulucanlar: Vilae, muzeji in zapor.

Zgrada v neoklasicističnem stilu, ki se nahaja tik ob trgu Ulus, na začetku avenije Atatürk, je delo avstrijskega arhitekta Clemens Holzmeister. Leta 1933-34 je bila zgrajena kot sedež banke za nepremičnine in sirote. Ko se je banka leta 1946 združila z drugo banko, je stavba prešla v last telekomunikacijskega podjetja (PTT), kjer je bila obnovljena in oktobra 1913 odprta kot prvi in edini muzej znamk v Turčiji. Na petih nadstropjih, ki zajemajo skupno 6.500 kvadratnih metrov, je razstavljenih 4.404 originalnih znamk in približno 1.500 znamk iz različnih držav sveta. Na zadnjem nadstropju so razstavljene znamke iz 189 držav, ki so članice Svetovne poštní unije.

Obiščite nadstropja od spodaj navzgor. V spodnjih nadstropjih so predmeti, ki prikazujejo zgodovino pošte in komunikacij, ter informacije o tem, kako so bile znamke natisnjene in uporabljene. Nato sledijo znamke iz obdobja otomanskega cesarstva in republike. Tematski odseki so organizirani pod naslovi kulturna dediščina, Atatürk, prevozna sredstva, šport, narava in turizem. Če obiščete muzej z otrokom, vam bodo interaktivni zasloni in kino dvorana olajšali obisk. Pri izhodu boste našli odsek, kjer se prodajajo spominske znamke, in kavarno.

Če niste navdušeni nad znamkami, obiščite muzej zaradi same zgradbe: je eno izmed Holzmeisterjevih del v Ankari in še vedno ohranja vzdušje pomembnega finančnega središča. Oglejte si dimenzije stopnišča in hodnikov in opazujte, kako je začetek 1930. let, ko je bila Ankara prestolnica, izbral svojo institucionalno podobo. Pred obiskom preverite odpiralni čas in pogoje vstopa na uradni spletni strani, saj je muzej ob koncih tedna morda zaprt. Ko zapustite muzej, se odpravite po ulici Anafartalar in se sprehodite proti staremu mestu. Hamamönü se nahaja v južovzhodni smeri od Ulusa in je lahko dosegljiv peš.

Vir: Vikipedi, PTT Pul Müzesi; Wikipedia, Stamp Museum; Kültür Portalı.

Vstopite v sosesko z ulice Talatpaşa in se najprej usmerite proti Ulici umetnosti; njena lokacija je Hacettepe Mahallesi, Tanış Sokak. Dvaindvajset tradicionalnihankaranskih hiš, ki jih je občina Altındağ obnovila, je od leta 2010 namenjenih umetnikom: zgornji nadstropji so delavnice, spodnja pa galerije. Tukaj se izdelujejo in prodajajo slike, marmorirane slike, kaligrafijo, keramične izdelke, steklene vitraje, keramiko, usnje, filc, srebrnine in nakit. Lahko vstopite v odprto delavnico in opazujete umetnika pri delu, vendar se prej vprašajte za dovoljenje, če želite fotografirati.

Nato se sprehodite do vile Kabakçı. Vila, ki jo je obnovila občina, večer zvečer gosti pogovore Hamamönü, kjer se obravnavajo različne teme, od literature do glasbe, zgodovine in tradicionalnih umetnosti, z različnimi gostji. Program si oglejte na obvestilih občine; vodo dneva lahko opazujete zunaj in v dvorišču. Vile Kamil Paşa in Beynamlızade sta prav tako del te preobrazbe.

Dobro je obiskati to sosesko, če poznate njeno zgodovino. Leta 1997 je bila sprejeta odločitev varstvenega odbora, leta 1999 je bil pripravljen načrt, leta 2006 pa je bila začeta obnova ulic Inci in Dutlu. Približno osem od približno tristo zgradb je zavarovanih spomenikov, dvaindvajset pa tradicionalnih hiš; preostanek je bil obnovljen z uporaboankaranskega kamna, lesa in opeke. Leta 2007 je bil uničen stari trg, da bi ustvarili današnji trg. Nekateri raziskovalci to ocenjujejo kot "nostalgično proizvodnjo", medtem ko obiskovalci opisujejo to mesto kot polno zgodovine. Poslušajte obe strani in si oglejte sami: katera fasada je stara, katera nova, barva kamna in obraba lesa vam bodo povedali več.

Od tukaj je nekaj minut hoje do Muzeja nematerialne kulturne dediščine, medtem ko je Taceddin Dergah na drugi strani soseske, v smeri Hacettepe.

Vir: Občina Altındağ, Ulica umetnosti Hamamönü; Turška turistična enciklopedija; Wikipedia; Uprava regije Ankara; DergiPark (Tekin 2025; Poyraz in Gündoğan 2014).

Tradicionalna hiša v ulici Öz, ki se odpre na avenijo Talatpaşa, je prvi muzej nematerialne kulturne dediščine v Turčiji. Leta 2013 je bila ustanovljena s strani Raziskovalnega in aplikacijskega centra za turško folkloro pri Gazi univerzi; sredstva je zagotovil program za finančno podporo agencije za razvoj Ankare, medtem ko je občina Altındağ podelila pravico uporabe objekta. Tukaj ni vitrin, ampak so sobe: delavnice za izdelavo papirjev z motivi (ebru) in za tiskanje z uporabo listov javorja, kotiček za sence in lutkovne predstave, soba za zgodbe, kjer pripoveduje "mama zgodb," poročna soba, kjer se pripovedujejo tradicije porok in se pojejo uspavanke, soba za pogovore, kjer sedi pripovedovalec, in igralnica, kjer se igrajo igre mangala in "beş taş." Predstave Karagöz, meddah, orta oyunu in vaške predstave so del programa. Ankarške zgodbe, ljudske pesmi in verzovi se prepletajo med sobami.

Največ obiskovalcev so osnovnošolski skupine; med tednom zjutraj se lahko srečate z vodnimi izleti. To ni problem, saj muzej oživi s pripovedovanjem, in otroška vprašanja so najboljši vodič. Za odrasle obiskovalce je najboljši čas popoldne. Tukaj se lahko naučite igrati mangala, si ogledate posodo za izdelavo papirjev z motivi, poslušate besedilo uspavanke; vse to se hitro konča, vendar je to dobra pavza po sprehodu po ulicah Hamamönü.

Za informacije o odprtih dneh in urah pokličite muzej; pogoji za obisk se lahko spreminjajo. Muzej je majhen, štirideset pet minut je dovolj. Ko izstopite, sledite aveniji Talatpaşa in se odmaknite v ulico Taçlı; tam se nahaja mošeja Taceddin Sultan in njen zavetni center.

Vir: Kulturni portal; Agencija za razvoj Ankare; Wikipedia.

Na obrobju kampusa Hacettepe, v ulici Taçlı, se nahaja kompleks z mošejo, mavzolejem, pokopališčem in dvonadstično leseno hišo: Taceddin Dergahı. Sredino 17. stoletja je ustanovil sufi vodja Taceddinzade Mustafa Efendi, ki naj bi prišel iz okolja svetnika Mahmuda Hüdayija. Prve zgradbe so bile iz opeke in lesa; po uničenju je sultan II. Abdulhamid iz državne blagajne namenil šestdeset tisoč kurušev za obnovo, pri čemer so mošeja, minaret in mavzolej obnovljeni med letoma 1892 in 1901. Na nadpisu je datum 1319 (1901). Mošeja s stenskami iz kamna in pravokotnim tlorisom ter mavzolej iz rdeče andezita sta še danes odprta za obredno opravljanje molitev; kompleks je bil obnovljen leta 1988 in 2008.

Najbolj zanimiva zgodba se odvija v sprejemni sobi. Poslanec iz Burdura, Mehmet Akif Ersoy, je od maja 1920 do maja 1921 prebival v tej sobi, ki je bila namenjena dergahu; tukaj je napisal šesto knjigo svoje zbirke "Safahat" in himno "Istiklal Marşı". Hiša je bila leta 1949 z odločitvijo mestnega sveta preurejena v muzej, vendar je bila dolgo časa zanemarjena; leta 1982 je bila obnovljena, leta 1984 pa odprta za obiskovalce. Sobe so preproste, s malo opreme; pomembno je samo samo mesto.

Le nekaj korakov od dergaha, v ulici Sarıkadı, št. 47, se nahaja literarni muzej in knjižnica Mehmet Akif Ersoy. Odprta je bila 12. marca 2011, ob devadesetletnici sprejetja himne; je prva literarna muzejna knjižnica v Turčiji. V dvonadstični zgradbi, ki spominja na staro ankarško hišo, je razstavljenih približno sedem tisoč knjig, približno sto periodičnih publikacij, število števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila števila štev

Zgradba z zidovi iz kamna, ki se nahaja v ulici Ulucanlar, številka 63, je bila leta 1925 odprta kot zapor in je osemdeset let služila kot glavno zaporeno središče Ankare. Leta 2006 se je zaprla, ko so zapornike preselili v novo zaporeno središče v Sincanu, leta 2009 pa jo je prevzela občina Altındağ. Junija 2011 je bila odprta kot muzej in kulturni center, ki ohranja osemdesetletno zgodovino. Do danes jo je obiskalo več kot milijon ljudi.

Osrednji del ogleda so celice. Celici številka 9 in 10, ki so bile med zaporniki znane kot "Hilton", sta natančno rekonstruirani s 22 voskanimi figurami. V celicah številka 5 in 6 so biografije novinarjev, pisateljev, pesnikov in politikov, ki so bili tukaj zaprti, ter osebni predmeti, ki so jih prinesli iz družin, in fotografije, posnete v zaporu. Lahko si ogledate tudi kopelišče, knjižnico in konferenčno dvorano. Najbolj žalosten del muzeja je obešalna soba na dvorišču, kjer so bili usmrčeni devetnajst ljudi. To območje obhodite v tišini, bodite previdni pri fotografiranju in upoštevajte, da ni primerno za majhne otroke.

Muzej ne poskuša ničesar dokazati, ampak prikazuje: velikost celic, postelje, napise na stenah, pisma. Prikazuje, kako so ljudje živeli tukaj, ne pa kdo je imel prav. Obhodite ga s tem v mislih. Ko prispete na dvorišče, se za trenutek ustavite; tik za zunanjimi zidovi zapora se nadaljuje promet in življenje sosesk, ta nasprotje je polovina tega, kar muzej pove.

Preverite odprte dni in ure na spletni strani občine. Po obisku lahko po ulici Ulucanlar sestopite v sosesko Cebeci; postajališči Kurtuluş in Dikimevi sistema Ankaray sta v tej smeri. Če ste utrujeni, se lahko po isti poti vrnete v sosesko Hamamönü in tam na ulici Talatpaşa vstopite v avtobus.

Vir: Občina Altındağ; Kulturni portal; Wikipedia; Wikipedia, Ulucanlar Prison Museum.