Od gradu Nevşehir do Sarıhan: Severna pot po Kapadokiji.

Z začetkom obiščite Nevşehirsko utrdbo, ki se nahaja na najvišji točki mesta. Utrdba je v parku, do katerega se lahko pride peš po strmih ulicah v središču mesta, in je odprta za obisk. Ko prispete na vrh, se najprej sprehodite po obzidju. Načrt utrdbe je približno ovalen, ima dva vhoda in štiri okrogle stolpe. Če se natančno ogledate zidove, opazite dva različna kamna. Pri prvotni gradnji so uporabili temno bazaltni kamen, kasneje pa so pri obnovitvah dodali rumeni kamen. Ta barvna razlika je najbolj očitna sled, ki kaže, kako je utrdba bila skozi stoletja popravljana. Različni viri različno opisujejo, kdaj je bila utrdba zgrajena. V enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi je omenjeno, da izvira iz obdobja Seljukov in je služila za zaščito območja. Nekateri viri pa navajajo, da je na tem mestu že prej obstajala bizantinska zgradba. V tistem času je bilo Nevşehir majhna vasica po imenu Muşkara. Vas je ležala na prehodu, kjer so se srečevale ceste Aksaray, Niğde in Kayseri, in je bila pomemben postanek za karavane. Usoda mesta se je spremenila v začetku 18. stoletja, ko je Muşkaralı Damad İbrahim Paşa postal veliki vezir. Paša je vas spremenil v novo mesto, ki je leta 1725 dobila ime Nevşehir, kar pomeni "novo mesto". Med to preureditvijo je bila utrdba obnovljena in okrog nje zgrajeno novo obzidje. Po enciklopediji je v utrdbi leta 1730 služil dizdar, topniški vojaki, strelivo in vojaška banda. Če se pogledate preko obzidja, lahko vidite staro središče mesta, kjer je nekoč stala kompleksna zgradba. Ob podnožju utrdbe se razprostira obsežna naselje, izrezana v skalo, ki je znana pod imenom Kayaşehir. To območje je bilo odkritih leta 2014 med projektom urbanistične prenove in se razprostira na približno štiri sto tisoč kvadratnih metrov okoli utrdbe. Arheološke izkopavine so razkrile več kot tisoč izrezanih prostorov, cistern, hlevov in tunelov. Poskusite opaziti stopničaste izrezke na pobočju z vrha. Tukaj boste razumeli, da se je mesto razširilo tudi pod zemljo in v skali. Najboljši čas za fotografiranje je zjutraj, ko je svetloba za vašimi in ko je panorama ravnine jasna. Če gledate proti severu, lahko ugotovite smer do naslednje točke. V parku so koti za počitek, vendar na vrhu ni veliko sence. Po spustu iz utrdbe se z avtomobilom odpravite proti severu, na cesto Gülşehir.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi

Açıksaray se nahaja ob cesti Nevşehir-Gülşehir in je oddaljen le tri kilometre od mesta Gülşehir. Gülşehir, katerega starodavno ime je bilo Zoropassos, je okrožje, ki se nahaja na južni strani reke Kızılırmak. Ko parkirate, se boste soočili s strukturami, ki so izrezane v tufnih skalah in se stopnjujejo. Po informacijah je območje razširjeno na približno en kvadratni kilometer, strukture pa so združene v skupinah okoli hriba. Naselje je razdeljeno na dva dela s potokom, ki ga prečka. Začnite svojo obisk z delom, ki se nahaja ob cesti; tukaj se nahajajo predvsem hlevi. Domneva se, da je ta del leta 964 ali 965 služil kot bivališče za vojsko bizantinskega cesarja Nikephorosa Phokasa. Vstopite v hleve in poiščite vdolbine za hrano ter luknje, kamor so bile vezane živali. Nato prečite na drugo stran potoka. Domneva se, da je ta drugi del izrezan v sredini ali drugi polovici 10. stoletja in predstavlja večplastno naselje. To, kar Açıksaray očitno izstopa, so okrasne fasade na tej strani. Nekatere fasade so razdeljene s slepimi loki in tvorijo tri generacije, pri čemer je skala obdelana kot fasada palače. Za fasadami se odpirajo velike dvorane, dvorišča in stanovanja z lestveniki. V virih se omenjajo imena kot "Mali dvor", "Hram za konje" (Tavla) in "Stanovanje z lestveniki". Na območju so tudi strukture, izrezane v skali, in skalne grobnice iz rimskega obdobja. Namen struktur je predmet razprav med raziskovalci; ena teorija predlaga, da je to bilo mesto počitka za potnike, podobno karavanseraju. Na koncu obiska si nujno oglejte glavo, ki spominja na gobico. Uprava za kulturo in turizem regije to "peribacası" (slikovita oblika skalne tvorbe) predstavlja kot edinstven primer, značilen za to območje. Ker je območje veliko in slabo označeno, načrtujte obisk in se vrnite po isti poti. Ne stopajte na skale; tuf je mehka in roba se lahko zlomijo. Senca je le znotraj vdolbin, zato s seboj vzemite klobuk in vodo. Sončna svetloba prikazuje fasade ravno; za fotografije posnemite fasado z boka, v senci. Za ljubitelje narave je območje obkroženo s potjo za sprehode. Od tod nadaljujte proti vzhodu, sledite dolini reke Kızılırmak in se usmerite proti Avanosu in Özkonaku.

Vir: Uprava za kulturo in turizem regije Nevşehir, Muzeji in arheološka najdišča; KÜRE enciklopedija, arheološko najdišče Açıksaray; Zgodovinski

Podzemno mesto Özkonak se nahaja v mestecu Özkonak, štirinajst kilometrov oddaljenem od Avanosa. Izrezano je v skalovju na severni strani gore İdiş, kjer so plasti vulkanskega tufaste kamnine zelo debele. To je arheološko najdišče, ki ga upravlja Ministrstvo za kulturo in turizem; pogoje obiska in odpiralni čas preverite na uradni spletni strani muzeja. Dobra ideja je, da tam preživite najtoplejši del dneva, saj je pod zemljo hladno. Vendar pa je priporočljivo, da vzamete s seboj lahkotno jakno. Po vstopu se prehodi zožujejo in stropi se spuščajo, zato boste na mnogih mestih morali hoditi v nagibu. Tisti, ki imajo težave s klaustrofobijo, lahko ostanejo v bližini vhoda. Po informacijah je bilo mesto odkrito leta 1972 in že istega leta odprto za obisk. Ministrstvo opisuje mesto kot dvonadstično naselje, kjer so se široki koridorji povezovali s tuneli. Nekateri viri omenjajo več nadstropij, zato se ne osredotočajte na število nadstropij, ampak raje raziskujte. Prva stvar, ki jo boste opazili, so drsne kamne. Te velike kamne, ki spominjajo na mlin, so valjale, da so zaprli prehode od znotraj. Oglejte si vdolbino, v kateri je kamen, in odprtino, skozi katero so ga obračali. Kar razlikuje Özkonak od Kaymaklıja in Derinkuyuja, so zelo ozke in dolge luknje med nadstropji. Te luknje so omogočale komunikacijo med nadstropji. Ko so bila vstopna vrata v sobe zaprta, so bile te luknje tudi za prezračevanje. Druga posebnost so luknje v stropu tunelov, ki se nahajajo za drsnimi kamni. Po besedah ministrstva so bile te luknje namenjene za prelivanja vročega olja na sovražnika, ki je poskušal vstopiti; nekateri viri pa trdijo, da so prelivali vroč pesek. Poskusite najti te luknje, če pogledate navzgor. V koridorjih lahko vidite tudi hleve, prostore, ki so bili uporabljeni kot vinski kleti, in skladišča. Spletna stran občine Derinkuyu opozarja, da območje še ni popolnoma očiščeno, da pa je očiščeni del odprt za obisk. Zato ne zapuščajte označenih poti in ne vstopajte v zaprta prehoda. Znotraj je malo svetlobe za fotografiranje, zato uporabljajte fotoaparat brez bliskavice in uporabljajte stativ. Po izhodu se lahko sprehodite po mirnih ulicah mesteca. Nato se odpravite proti jugu, mimo Avanosa, in obiščite Sarıhan v dolini reke Damsa.

Zadnja postaja dneva je karavanseraj Sarıhan, ki se nahaja približno pet kilometrov južno od Avanosa, severno od Ürgüpa, v dolini reke Damsa. Karavanseraj se nahaja na poti Aksaray-Kayseri, ki je povezovala vzhodno in zahodno stran Ceste svile. Zgrajen je bil leta 1249, v obdobju sultana II. İzzeddina Keykavusa, vladarja Anadolijskega sultanata. Viri ga opisujejo kot eno zadnjih karavanserajev, ki jih je zgradil anadolijski sultani. V kulturnem inventarju je vključen kot del Ceste svile in je na začasnem seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO. Ko se približate, najprej opazujte fasado; stene so debele in visoke, saj so bile zgrajene za zaščito pred razbojniki. Glavni vhod gleda proti zahodu. Ime izvira od rumene kamnite, vendar, če se bolje pogledate, boste opazili tri barve: rumeno, bež in rožnato, ki so sestavni deli tufastega kamna. Te barve so posebej urejene v okrasnih vzorcih, predvsem na obokih vrat. Preučite detajle kamnitih obdelav vrat nekaj minut; to so najbolj okrasni deli karavanserajev iz obdobja sultanata. Ko vstopite, se znajdete na prostem dvorišču; kompleks pokriva približno dva tisoč kvadratnih metrov. Iz vhoda, na levi strani, se razprostajajo šest odprtih delov, pokritih z oboki. Na desni strani so zaprta soba, do katerih se dostopa skozi okrašena vrata. Na nasproti strani dvorišča se nahaja drugi, bogato okrašen portal, ki vodi v zaprt prostor. Ta prostor je pokrit s kupolo, v kateri so majhne luknjice, ki prepuščajo mehko svetlobo. V obdobju sultanata so potniki v teh karavanserajih v prvih dneh brezplačno uživali hrano in pijačo, skrbeli pa so tudi za njihove živali. Medtem ko stojite na dvorišču, si predstavljajte, kako se je tukaj odpočil karavan, poln tovornih živali. Karavanseraj je sčasoma utrpel škodo in je leta 1991 doživel obsežno obnovo. Rezultat te obnove je sporen; nekateri komentatorji so zadovoljni z rezultatom, drugi pa menijo, da je bila izgubljena prvotna tekstura. Poskusite razlikovati staro in novo kamnito, kar je zanimiv del obiska. Pogoji za vstop v notranjost se lahko spreminjajo, zato se pred obiskom pozanimajte. Najboljši čas za obisk je popoldne, ko svetloba poudarja tople barve kamna; poskusite fotografirati fasado pod rahlim kotom. Preživite nekaj minut v tišini doline in zaključite dan. Povratek v Avanos ali Nevşehir je kratek avtomobilski pot.

Vir: Turkish Archaeological News, Sarı Han Caravanserai; Kültür Envanteri,