Od gradu Galata do hiše Bekir Ağalar, ter mesta Kahramankazan in Çubuk.

Karalar vas je vasica, ki se nahaja približno osem kilometrov oddaljena od središča Kahramankazana, s prebivalstvom, ki ne presega nekaj sto ljudi. Arheološko najdišče se nahaja na severu vasi, ob skalnati formaciji, imenovani Asarkaya. Najbolje je, da avto parkirate na varno mesto v vasi in se do skalnatega območja odpravite peš, saj na najdišču ni urejenega parkirišča. Tam ne boste našli vhodne kapnice, blagajne ali informativnih tablic; boste morali sami raziskovati. Najprej si oglejte samo skalnato formacijo. Na spletni strani občine Kahramankazan je zapisano, da so na tej formaciji vidne luknje, ki so jih izrezali ljudje, in da je območje obkroženo z obzidjem. Ista vir navaja, da se domneva, da je bila skala v antiki uporabljena kot vojaška postojanka, v rimski dobi pa se je ob njej razvila naselje, kjer so našli številne fragmente keramike. Iščite stopnice, izrezane v skali, ki so vidne na fotografijah na spletni strani Commons; to so ostanki stare poti, ki je vodila do ostankov zgradb na vrhu. Ne stopajte na stopnice ali na ostanke zidov, ampak jih samo opazujte. Ta skalnata formacija je leta 1933 pritegnila pozornost znanstvenika Remzija Oğuza Arıka. V enciklopediji TDV İslam je zapisano, da je Arık, ki je bil imenovan za arheologa pri Ministrstvu za izobraževanje, med izkopavanji v Karalarju odkrila mesto Galatov in predstavila napis, ki je pripadal Deiotarosu. Vir, ki zbira antike, navaja, da je napis, najden v Karalarju, pripadal Deiotarosu Philopatorju, sinu galatskega tetrarka, in da je datiran med letoma 43 in 40 pr. n. št. Zato se Karalar povezuje z Blucijem, trdnjavo, kjer je živel Deiotaros, kot jo opisuje Strabon. Vendar ta povezava ni dokončno ugotovljena; raziskave, kot je članek Stephena Mitchella, objavljen leta 1974 v reviji Anatolian Studies, še vedno razpravljajo o lokaciji galatskih trdnjav. Med opazovanjem skalnate formacije imejte to hipotezo v mislih. Obevestite se tudi o hribih okoli skalnate formacije. Na angleški Wikipediji je zapisano, da je na severu vasi vidna ostanka templja in grobišča. Na spletni strani Commons je fotografija galatskega tumulusa na tem območju. V nekaterih od teh tumulsov boste videli jame, ki so jih izkopali roparji. Doç. Dr. Çiğdem Gençler Güray z Univerze v Ankari je po površinskih raziskavah opisala, da so na območju roparji uporabljali dinamit in da je škoda nepopravlj Širina območja sama po sebi razlaga, zakaj je bila utrditev postavljena prav na tem skalnatem območju. Za fotografiranje so najboljši čas zgodnji jutranji ur, saj sredi dneva skalnato območje osvetli trda svetloba. Na območju je zelo malo sence, zato je poleti nujno nositi klobuk in piti dovolj vode. Na vrhu lahko piha močan veter, zato ostanite blizu tal in se ne približujte robu pečine. Za ogled skalnatega območja, stopnic in najbližjega tumulusa je dovolj eno uro in petnajst minut. Nato se vrnite v vas in krenite proti okrožnemu središču, ki se nahaja osem kilometrov oddaljeno, kjer se nahaja muzej Satıkadın. Viri: Občina Kahramankazan, Zgodovina Kahramankazana; DHA, Helenske, rimske in bizantinske naselbine v Ankari; TDV Islam Encyclopedia, Remzi Oğuz Arık; Attalus, Epitaph of Deiotarus Philopator.

Muzej Satı Kadın je dvonadstropna vaška hiša, ki jo je občina Kahramankazan obnovila in leta 2014 preuredila v muzej. Pred muzejem sta kip Satı Kadın in spominski vodnjak, ki opisuje njeno življenje v posameznih odseških. Preden vstopite, si oglejte ploščice na vodnjaku; opisujejo njeno delo kot občanke, srečanje z Atatürkom, poslansko delo in zadnja leta njenega življenja. Ta kratek ogled vam bo dal okvir za razumevanje predmetov v hiši. Osrednja zgodba je naslednja: Po informacijah iz Wikipedije se je Satı Kadın rodila leta 1890 v vasi Kazan, njeno pravo ime je bilo Hatice, in je začela biti imenovana Satı Ağa, potem ko je premagala enega od močnih ljudi v vasi v boju za dediščino svojega očeta. V letih turške vojne za neodvisnost je delala na oskrbi vojske, po reformi abecede pa se je naučila brati in pisati v šolah za odrasle. Ko je leta 1933 ženskam priznana pravica do volilne pravice, je bila izvoljena za občanko v vasi Kazan. Po tem, ko je leta 1934 ženskam priznana pravica do volilne pravice, je bila ena od osemnajstih žensk, ki so bile izvoljene v parlament. Občina Kahramankazan jo opisuje kot prvo vaško žensko poslanko; delovala je kot poslanka v Ankari v letih 1935-1939 in je bila članica kmetijskega odbora v parlamentu. Podrobnosti o njenem srečanju z Atatürkom se razlikujejo glede na vire. Po informacijah iz Wikipedije se je Atatürk leta 1934, ko je potoval v Kızılcahamam, srečal z njo, ko je prečkal okrožje Halkavun. Njena vnukinja, ki je spregovorila za agencijo Anadolu, je povedala, da se je Atatürk istega leta ustavil v okrožju, ko je potoval v Istanbul, in da se je v trenutku, ko so vaščani oklevali, Satı Kadın je stopila naprej in mu ponudila jogurt. Po družinski zgodbi je, ko so jo vprašali za starost, dejala, da je stara 19 let, in je trdila, da ni dočakala začetek nacionalne vojne. V parlamentarnih zapisih je njeno ime zapisano kot Hatı Çırpan; njena vnukinja je povedala, da ji je to ime dal Atatürk. O teh zgodbah se lahko vprašate zaposlenega v muzeju; občina trdi, da zaposleni obiskovalcem zagotavljajo informacije. V muzeju so razstavljeni predmeti, oblačila in predmeti, ki so jih uporabljali v tistem obdobju. Posebej bodite pozorni na fotografije in slike na stenah, saj najbolj jasno prikazujejo pot od vaške hiše do poslanskega sedeža. Po poročilu agencije Anadolu družina hrani tudi obleko in pas, ki ga je nos Pred odhodom se prepričajte o odprtih dneh in urah muzeja pri občini Kahramankazan. V okrožju se nahaja tudi park, imenovan po njej, Satıkadın Park, kjer se nahaja spomenik; če imate čas, lahko obiščete tudi ta kraj. Za ogled hiše, vrta in fontane potrebujete približno štirideset pet minut. Od tod se lahko odpravite v Kurtboğaz za kosilo, kjer se nahaja območje ob jezu na cesti proti Istanbulu. Viri: občina Kahramankazan, muzej Satı Kadın; agencija Anadolu, spomin na Satıkadın; Wikipedija, muzej Hatı Çırpan in Satıkadın.

Tretji postanek poti ni muzej, ampak postanek za počitek. Po informacijah okrožne uprave Kahramankazan, je jezero Kurtboğazı ob cesti, ki vodi v Istanbul, približno pet kilometrov oddaljeno od središča okrožja. Po tem, ko smo zjutraj pospravili keramiko in se sprehodili po Karalarju, si tukaj vzamemo čas, da sedimo, pojedemo obrok in se pripravimo na drugo polovico dneva. Na tej poti ne govorimo o letu izgradnje jezera ali o njegovi vlogi v vodnem sistemu Ankare; tukaj je pomembno, da najdemo primerno mesto ob obali. Okrožna uprava navaja, da ob jezeru najdemo piknik mize, restavracije in urejene počivališča. Hkrati pa podjetje ASKİ opozarja, da so območja, ki oskrbujejo Ankaru z vodo, zaščitena območja, kjer je vstop v vodo, pikniki in prižig ognja nevarni in prepovedani. Združimo te informacije: pojedimo obrok v eni od gostinc, ki se nahajajo ob obali, ali na urejenih počivališčih, ne postavljajmo improviziranih miz ob obali in nikjer ne prižigamo ognja. Ta območja se ob koncih tedna hitro napolnijo, zato je bolj priporočljivo, da prispete med tednom. Ne pozabite odnesti svoj odpad. Podjetje ASKI opozarja, da vsak odpad, ki ga pustimo v rekah ali ob obali, poslabša kakovost vode. Vstop v vodo je strogo prepovedan; predstavniki podjetja ASKİ pojasnjujejo, da ta območja niso primerna za plavanje zaradi glinitih in muljih, ki se kopičijo na dnu jezera. Na spletni strani okrožne uprave je omenjeno tudi ribolov, kjer naj bi v jezeru živele različne vrste rib, kot so postrvi, navadni som in srebrni oštranci. Če želite ribariti, se predhodno seznanite z veljavnimi pravili ribolova. Sprehod po obali je odličen način, da se po obroku razgibate. Med sprehodom opazujte krajobor. Mestna občina Kahramankazan navaja, da se okrožje nahaja na Akıncı Ovası, na severu pa se začutijo južni podaljški Köroğlu gora, ki ločujejo notranjo Anatolijo od zahodne Črne gore. Oglejte si vzvišitve na severnem obzorju; gore, o katerih govori občina, so v tej smeri. Jezero napajajo reke Bahtılı, Kınık, Pazar in Uzunöz. Ime Kınık je tudi ime ene od vasi, kjer je zjutraj ekipa Güray našla keramične fragmente. Tako sedite na postanku za počitek, medtem ko imate pred seboj zemljevid arheološke raziskave, ki smo jo izvedli zjutraj. Tudi pridelki, ki rastejo na tem območju, so povezani s tem postank Vir: Okrajna uprava Kahramankazan, brana Kurtboğazı; občina Kahramankazan, zgodovina Kahramankazan; ASKİ, opozorilo, da je vstop v brane nevarno in prepovedano.

Muzej Čubuk se nahaja v središču okrožja, v hiši Bekir Ağalar, ki je pripadala eni od bogatih družin tistega časa. Občina je hišo obnovila leta 2013, leta 2015 pa jo odprla kot razstavni prostor med Mednarodnim festivalom kumar in kulture Čubuk. Ministrstvo za kulturo je stavbo leta 2017 uradno razglasilo za muzej. Na Wikipediji je opozorilo, da muzej nima parkirišča, zato parkirajte avto v bližnji ulici in se sprehodite. Preden vstopite, se ustavite v vrtu. Po opisu fotografij na spletni strani Commons, v vrtu so razstavljeni arheološki predmeti. V zgodovini občine Čubuk je zapisano, da je okrožje po Hititih doživelo obdobja Frigov, Galatov, Perzijcev, Rimskega cesarstva in Bizantinskega cesarstva; plast Galatov, ki ste jo videli zjutraj v Karalaru, je prisotna tudi tukaj. Vprašajte osebje, od kje so kamenje v vrtu. Nato si oglejte fasado hiše z balkoni in poiščite mesto, od koder lahko vidite celotno zgradbo z ulice; za fotografije je najboljše, če je popoldne in svetloba prihaja z boka. Pomemben podatek o hiši je tudi to, da je po informacijah portala Kulturni portal, Atatürk leta 1933, ko je obiskal okrožje, prenočil v tej hiši. Zgodba, ki ste jo slišali v muzeju Satıkadın, se je zgodila leto kasneje; muzej obeh okrožij ohranja dva različna obiska istega obdobja. O tem se pogovorite z osebjem; lokalne zgodbe so bogate s takšnimi podrobnostmi. V notranjosti, v središču obiska, je panoramska slika bitke pri Ankari leta 1402. Da si boste bitko predstavljali, vedite, da se je po Wikipediji bitka odvila 20. ali 28. julija 1402 na ravnici Čubuk med Osmanskim cesarstvom in Timuridskim cesarstvom. Osmanski sultan I. Bayezid je bil ujet in država je vstopila v obdobje brez vladarja, ki je trajalo enajst let. Ko stojite pred panoramo, si predstavljajte, da je osmanska vojska gledala proti jugu v smeri vasi Melikşah, medtem ko se je Timur kampiral v ravnici reke Čubuk. Lokacija bojišča ni povsem jasna; nekateri raziskovalci predlagajo vas Culuk v Haymani, vendar je prevladujoče mnenje, da je bilo bojišče na ravnici Čubuk. V zgodovini občine Čubuk je zapisano, da so mnoga okrožna naselja dobila ime po tej bitki. Okrožje Okçular dobi ime po tem, ker je bilo tam glavno oporišče strelcev Bayezida. Po navedbah občine je bil Bayezid ujet, Če obiščete v četrtek, občina organizira tržnico, kjer se prodajajo lokalni izdelki, kot so bazlama (vrsta kruha), maslo, sir, češnje in jablane. V središču se nahaja tudi zaščitena zgradba, mošeja z lesenim minaretom, ki jo zaradi tega imenujejo "Mošeja z lesenim minaretom"; za ogled njene zunanjosti je dovolj kratka sprehod. Nato se odpravite proti severozahodu, proti Karagöl, ki je oddaljen približno dvaindvajset kilometrov. Vir: Kulturni portal, Mestni muzej Čubuk; Občina Čubuk, Zgodovinski kraji in zgodovina; Wikipedia, Bitka pri Ankari in Mestni muzej Čubuk.

Zadnja postaja dneva je Karagöl, ki se nahaja med Čubukom in Kızılcahamamom, ob vznožju gora Kavak in Yıldırım. Po informacijah Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo je naravni park oddaljen 28 kilometrov od Čubuka in 68 kilometrov od Ankare. Pot se dviguje proti severozahodu, jezero pa se nahaja v višini 1630 metrov nadmorske višine. Zaradi te višine je na tem mestu popoldne občutno hladneje kot v nižinah, zato se preden izstopite iz avta, oblecite debelejšo jakno. To postajo posvečamo predvsem gozdu okoli jezera. Na Wikipediji je zapisano, da se Karagöl nahaja na severozahodni meji flornih območij Irana in Turana, in da se tukaj pojavljajo tudi nekatere vrste, ki so značilne za florno območje Evrope in Sibirije, ki se razprostira severneje. Med sprehodom ob obali iščite trepetlico, črni javor in kafkanski lip. Med drevesi, ki sestavljajo bujen gozd okoli jezera, so tudi različne vrste javorjev, orehi in kostanj. Na pobočjih pa prevladujeta črna smreka in rumena smreka. Po navedbah okrožne uprave Čubuka je ta mešanica posledica prehoda med kontinentalnim podnebjem notranje Anatolije in vlažnim podnebjem Črnega morja, in da se med hrastovimi in smrekovimi drevesi pojavljajo tudi orehove dreves. Razlika med suho stepo, ki ste jo videli v Kurtboğazı, in tem gozdom, je najbolj izrazita. Pozorno si oglejte liste dreves in, če je jesen, opazujte barve javorjev. Mestna občina Čubuk navaja, da v gozdovih ob jezeru najdemo virnike in da je voda, ki izhaja iz kamnov, zelo hladna. Po navedbah občine je v gozdovatih mogoče srečati tudi divja žival, zato hodite tiho in jih ne hranite. Konflikt, ki ste ga slišali v muzeju, se tu ponovno pojavlja. Mestna občina Čubuk opisuje, da so leta 1402 tu nastanile vojske pod vodstvom Yıldırıma Bayezida in oskrbovale se z vodo; Karagöl se nahaja v bližini vasi Kışlacık, ki naj bi dobila ime po zims kem vojake. Občina dodaja, da je v preteklosti ob jezeru stalo hotel, kjer so kampirale reprezentance, nato pa je hotel propadel in bil porušen. Med sprehodom ob obali imejte to zgodbo v mislih. V naravnem parku je mogoče organizirati piknike, sprehode v naravi, plezanje, opazovanje flore in faune, uživanje v razgledih in športni ribolov, vendar pod nadzorom. Pri vstopu se nahajajo stražarska hiša, stranišče, vstopna koča, parkiri Regijska uprava, naravni park Çubuk Karagöl; okrajna uprava Çubuk, Karagöl; občina Çubuk, znamenitosti; Wikipedia, Karagöl (Çubuk).