Od gradu Erzurum do Taşhana: Seldžuki in otomanski Erzurum.

Od kletne območje se dvigujete po kratki, a strmi poti, ki se začne na križišču ulic Cumhuriyet Caddesi in sosesja Tebrizkapı. Potujte počasi, saj je mesto precej nadmorsko. Pred obiskom preverite na uradni spletni strani, ali je območje odprto in ali je muzejna kartica veljavna. Po vstopu se znajdete na notranjem dvorišču kletne. Del, ki ga vidite, je notranja kletna. Zunanja obrambna stena je nekoč obkrožila mesto v treh plasteh, vendar so od zunanjih obrambnih zidov ostali le fragmenti in imena vrat. Imena vrat, kot so Tebriz Kapısı, Erzincan Kapısı in Gürcü Kapısı, še danes živijo kot imena sosesij; medtem ko se odpravljate do zadnje točke poti, boste šli v smeri Gürcükapı. Viri navajajo, da je notranja kletna zgrajena v bizantskem obdobju; Kulturni portal navaja leto 415 in cesarja Teodozija, medtem ko angleška Wikipedija navaja leto 422. Na dvorišču se sprehodite po notranji strani obrambnih zidov in preštete stolpe; lokalni vodič navaja, da ima notranja kletna osem stolpov. Na dvorišču poiščite ostanke stare kopelišče, zgrajene iz opeke. Od leta 2000 potekajo redna izkopavanja v kletni, pri čemer so bila odkrita različna območja, keramika in manjši predmeti. Upoštevajte varnostne oznake okoli izkopavanj in se ne približujte odprtim jamam. Nato se odpravite do minareta Tepsi, ki se nahaja v jugozahodnem vogalu dvorišča. Ta stolp, zgrajen v obdobju Saltukidov, med letoma 1124 in 1132, je služil kot opazovalni stolp in minaret mošeje v kletni. Oglejte si, da je telo stolpa, ki stoji na kamniti podlagi, zgrajeno iz opeke, in da je okoli okna obloženo z dekorativnimi elementi. Natančno ni znano, kdaj je bil dodan uro, vendar Wikipedija navaja, da je bilo to pred letom 1843; ime "Urina stolp" izvira iz te dodatka. Lokalni vodič navaja, da je do vrha stolpa mogoče priti po lesenih stopnicah; preverite pri osebju na vhodu, ali je dostop tisti dan omogočen. Takoj vzhodno od stolpa se nahaja majhna mošeja v kletni, s stožčastim pokrovom; viri jo štejejo za eno najstarejših turških zgradb v Erzurumu. Ne pozabite, da se na južni strani kletne nahaja fontana z obokanimi elementi in napisom. S pogledom na mesto z območij, kjer je mogoče priti na vrh obrambnih zid Vir: Kulturni portal, Grad Erzurum; Turistični muzej Erzurum; Uprava za kulturo in turizem občine Erzurum, Turistični vodič; Islamska enciklopedija (TDV), Erzurum; Wikipedia, Minaret Tepsi.

Medresa se nahaja na južnem pobočju trdnjave, v četrti Tebrizkapı. Preden vstopite, prestopite na nasprotno stran ceste in si oglejte celotno fasado, ki je obrnjena proti severu. Dva minareta, po katerih je zgradba dobila ime, se dvigajo z obeh strani glavnega vhoda; portal Kulturni portal navaja, da sta oba visoka 26 metrov. Pozorno si oglejte glazirane, turkizne dele na opečnih telesih minaretov ter okras na njihovih platformah. Nato usmerite pogled na stranske površine glavnega vhoda. Na zahodni strani je plošča, na kateri je upodobljen dvojno glavi orel, dva serpentina z odprtimi gobci ter življenjsko drevo, sestavljeno iz listov. Na istoimenski, simetrični plošči na vzhodni strani pa ni upodobljenega lista ali orla; poskusite sami ugotoviti to razliko. Turistični vodič poudarja, da sta obe strani različni, ena je preprosta, druga pa veliko bolj izrezljana. Najpogostejši okraski so motivi palmeta in rumija; opazovanje, kako se ti motivi prepletajo, je najlažji način za razumevanje seldžuškega kamnarskega dela. Točno leto izgradnje medrese ni znano, saj zgradba nima napisov. Portal Kulturni portal in TDV Islam Encyclopedia običajno navajata konec 13. stoletja, medtem ko Wikipedija navaja leto 1253, kar kaže na različne vire. Ime "Hatuniye Medresa" izvira iz domneve, da jo je zgradila hči seldžuškega sultana, Hundi Hatun, ali pa princesa Hatun iz dinastije Ilkhanid. Ko prestopite skozi glavni vhod, se znajdete na odprtem dvorišču, ki je obkroženo z arkadami. Zgradba je dvonadstropna in ima štiri atrij, kar jo uvršča med pomembnejše primere medres z odprtim dvoriščem. Oglejte si, da večina stebrov v arkadah ima okroglo obliko, medtem ko ima nekaj osemkotno obliko. Na obeh straneh dvorišča se nahajajo sobe za študente in učitelje; v pritličju je devetnajst sob, v nadstropju pa osemnajst. Po informacijah iz Wikipedije je nadstropje razdeljeno na štiri ločene skupine in za prehod med skupinami je potrebno iti v pritličje. Kvadratni prostor zahodno od vhoda je bil v preteklosti, po navedbah virov, uporabljen kot mošča. Na južni strani dvorišča se dviguje dvanajstkotna kupola, ki je povezana z glavnim atrijem; zunaj je pokrita s kupolo, znotraj pa s kupolo, in portal Kulturni portal jo šteje za največji primer med svojimi sodobniki v Anatoliji. Med osmanskega obdobja jo je obnovil sultan Murad IV in jo je kratek čas uporabljali v vo

Med ko se sprehajate po ulici Cumhuriyet Caddesi proti zahodu, na daljavo opazite edini minaret medrese Yakutiye. Zastavite se na prostranem trgu pred stavbo in si oglejte celotno zgradbo. Po napisu na stavbi je bila medresa zgrajena leta 1310 v obdobju vladavine sultana Olcaytu, v obdobju Ilkhanatskega kanata, in je bila posvečena Gazan Hanu in Bolugan Hatun, po naročilu Hocja Cemaleddina Yakutija. Kulturni portal jo opisuje kot največjo medreso s notranjim dvoriščem v Anatoliji. Primerjava te zgradbe z odprto medreso Çifte Minareli, ki ste jo videli prej, je ključna za razumevanje te poti. Najprej se približajte glavnemu vhodu. Na nišah na straneh glavnega vhoda poiščite palmove liste, dva leva in eno orel, ki izvirajo iz okroglih reliefov. Viri to kompozicijo interpretirajo kot življenjsko drevo in poudarjajo, da združuje simbole turških plemen iz srednje Azije. Vsaka stran glavnega vhoda z nizkimi loki je okrašena z reliefi, zato si vzemite nekaj časa, da si ogledate podrobnosti. Nato se obrnite proti minaretu v kotu. Na telesu minareta so geometrijski vzorci, izdelani iz glazirane in neglazirane opeke; Wikipedija navaja, da so glazirani deli v barvah turkizne in vijolične. Le osnova drugega stolpa, ki ima debelo steno, je še vedno ohranjena in je pokrita s stožčastim pokrovom; menijo, da je ta minaret ali že dolgo uničen, ali pa sploh ni bil zgrajen. Ko vstopite, opazite načrt z štirimi "eyvan" (pokritimi galerijami) in kupolo z "muqarnas" (dekorativnimi elementi), ki pokriva dvorišče. Svetloba, ki sije skozi odprtino v sredini kupole, prikazuje, kako je notranjost zaprtih dvorišč osvetljena. Na obeh straneh dvorišča sta postavljene po šest sob, pri čemer je dekoracija na vhodu vsake sobe drugačna; viri navajajo, da je to odvisno od razreda in namena sob. Poskusite najti marmorno ploščo z imenom šestih vasi, ki so bile podarjene medresi, na lokaciji nad južnim obokanem delu. Med obdobja otomanske vladavine je bila medresa nekaj časa uporabljena kot livarna, od konca 19. stoletja pa kot vojaški skladišče. V obdobju Republike Turčije je bila večkrat obnovljena; kulturni portal navaja, da je ena od zadnjih obnov potekala v 1990. letih. Danes je zgradba uporabljena kot Muzej turških islamskih artefaktov in etnografije. V vitrinah sob poiščite zapestnice iz agata, lesen pisarniški komplet, okrašen s perlico, in set posod iz bakra, pos

Taşhan se nahaja na ulici Menderes Caddesi, ob vznožju trdnjave. Vstopite v zgradbo skozi glavni vhod, ki je obrnjen proti zahodu. Ta fasada je bila med obnovejo leta 1965 nekoliko izbočena, nad globokim vhodom pa je soba za upravitelja karavansaraja. Oglejte si napis nad vhodom. Kulturni portal piše, da je bila zgradba v tistem obdobju imenovana "ribat", kar pomeni nekakšen obmejni postoj. Glede datuma izgradnje se viri razlikujejo: Kulturni portal in angleška Wikipedija navajata leto 1561, medtem ko enciklopedija TDV, glede na ime Rüstem Paše, navaja obdobje med letoma 1544 in 1561. Turistični vodnik pa navaja, da natančen datum ni znan, ker je napis poškodovan. Ko vstopite v dvorišče, opazite, kako so stebri iz kamna obkrožajo pravokotno dvorišče. Za stebri so sobe, pokrite z obokanimi stropi. Število sob v spodnjem nadstropju se po virih giblje med trideset in trideset dvema. V sredini severne strani stebrišč je globoka niša, ki prekinja tok stebrišč. Pogledajte nanjo iz središča dvorišča. Po informacijah iz TDV je bila zgradba v šestdesetih letih prejšnjega stoletja temeljito obnovljena, pri čemer je bil del severne stene temeljito prenovljen. V zgornje nadstropje se pride skozi ločen vhod, ki se nahaja južno od glavnega vhoda. V zgornjem nadstropju je koridor, ki obkroža celotno zgradbo, ter ob njem so obokane niše, ki so bile preurejene v trgovine. Številko kupol na vogalih in v sredini stranic lahko preštete z zgornjega koridorja. Znano je, da je karavansaraj prvotno vseboval tudi prostore za goste, mošejo, prostor za počitek, trgovine in prostore za živali, vendar se je do danes ohranilo le nekaj od teh. Danes je zgradba središče obrtnikov, ki obdelujejo in prodajajo Oltu kamen. V delavnicah lahko opazujete mojstre, kako oblikujejo in polirajo črni Oltu kamen; za bližji ogled se obrnite na mojstra. Najpogosteje izdelani predmeti so rožarji, prstani in ogrlice. Oltu kamen, znan tudi kot črna jantar, se črpa iz majhnih rudnikov v okrožju Oltu, ki se nahaja v severovzhodnem delu province, in je bil leta 2015 zaščiten. Če želite kupiti kos, obiščite nekaj delavnic, primerjajte izdelke in se prepričajte, da je prodajalec res prodaja Oltu kamen. Stebrišča v dvorišču so zaščiten prostor za sprehode, tudi v deževnem ali snežnem vremenu, zato je to pri