Od Büyükçekmece do Silivri, ob zahodni obali Marmarskega morja.

Zjutraj začnite ob južnem koncu jezera, na mestu, kjer je najbliže morju; to je točka, do katere lahko prispete peš iz središča Büyükçekmece, kjer se jezero združuje z Marmara. Najprej opazujte vodo in njeno obliko: po Wikipediji je to zaliv. Spodnji del reke Karasu, ki teče iz regije Çatalca proti jugu, je ustvaril širok zaliv, ki ga je kasneje zaprla kopičje peska, prodnika in ilovice. Voda, ki jo vidite, je bila nekoč del morja. Nad prekinitev, kjer se jezero povezuje z morjem, poteka star most; ker je ta most del prejšnje poti, ga zaenkrat opazujte od daleč. Oglejte si tudi izvor imena: po Wikipediji ime jezera izvira od velikih čolnov, imenovanih "çekmece", ki so jih uporabljali za prečkanje zaliva pred izgradnjo mostu. Zgodovina okrožja, objavljena s strani okrožne uprave, prav tako omenja, da so bili čolni uporabljeni za prečkanje med obema bregoma pred izgradnjo mostu. Zdaj usmerite svoj pogled proti "morski nogo" jezera. Tukaj se nahaja zemljana pregrada, ki jo je državna agencija za vode (DSİ) zgradila med letoma 1983 in 1988, in ki ločuje jezero od morja. Po informacijah na spletni strani agencije İSKİ, se je pregrada začela uporabljati leta 1989 in letno oskrbuje Istanbul z približno sto milijonov kubičnih metrov vode. Ista stran navaja, da je območje povodja veliko 620 kvadratnih kilometrov in da se voda po prečiščevanju v obratišču Büyükçekmece napaja v mesto. Torej, voda, ki ste jo videli zjutraj, je del vode, ki napaja številna gospodinjstva na evropski strani. Oglejte si tudi ozko območje med pregrado in morjem; po Wikipediji se tam nahaja rahlo slana voda, vodne jame in močvirja. Območje močvirja je najbolj živahno zgodaj zjutraj, zato, če imate daljnogled, ga vzemite s seboj. Po informacijah organizacije BirdLife International, objavljenih na angleški Wikipediji, je bilo območje okoli jezera leta 1989 razglašeno za pomembno območje za ptice. Ista vir navaja, da je jezero veliko približno 28 kvadratnih kilometrov, dolgo sedem kilometrov in široko dva kilometra. Registracija območja mokrišč, objavljena s strani ministrstva za okolje in gozdove, opozarja, da je v jezeru nekoč živelo 30 vrst rib, medtem ko jih danes ostaja 15, od katerih so štiri tujerodne. Ista registracija jasno poudarja, da je območje okoli jezera pod močnim pritiskom industrije in urbanizacije. Registracija tudi omenja,

Približajte se kervansaraju z severne strani, saj je to edini vhod v stavbo, ki je obokan. Najprej si oglejte zunanjost: po podatkih enciklopedije TDV, kervansaraj ima obliko pravokotnika, dimenzije pa znašajo 41 metrov x 18,5 metra. Na spletni strani okrožne uprave pa je dolžina navedena kot 48 metrov. Ker se merilne vrednosti razlikujejo, se osredotočite na občutek dolžine stavbe. Oglejte si stene: med vrstami kamnov so nameščene opečne trakove. Oglejte si streho: stavbo pokriva dvokapnica, ki se spušča na obeh straneh. Ime "Kurşunlu Han" izvira iz tega, da je bila streha nekoč pokrita s svinčenimi ploščami; po podatkih TDV je danes pokrita s tradicionalnimi strešnimi kritinami. Vir navaja, kdo je naročil gradnjo, vendar previdno. Na spletni strani okrožne uprave je zapisano, da je stavbo leta 1566 zgradil sultan Sulejman I. po načrtih arhitekta Sinana. Vendar pa enciklopedija TDV navaja, da natančen datum ni znan, vendar se omenja, da se ime Sinan pojavlja v seznamu njegovih del, in da je verjetno zgrajena v času vladavine Sulejmana. Po podatkih istega vira so v zadnjih letih vladavine Sulejmana začeli graditi most, hkrati pa so zgradili tudi fontano ob mostu; menijo, da je kervansaraj iz istega obdobja. Zdaj se premaknite na južno stran, saj je to edini način, kako stavba prejema svetlobo. Oglejte si osem odprtin v spodnji vrsti, nato pa osmerna okna nad njimi; okna so izmenično obokana in špičasta. Na trikotni fasadi nad okni se v sredini nahaja špičasto obokano okno, ob njem pa dve okrogli okni. Strani sta brez oken. Na fasadi vhoda se vidi, da sta ob strani vrat dve sobi; po podatkih TDV je leva skoraj uničena, desna pa je v dobrem stanju. V tem odstavku lahko preberete, da sta te sobe morda bile bivališče gostilničarja ali pa so bile sobe za visoko postavljene vojaške uradnike. Če so vrata odprta, vstopite in si oglejte podporne stebre v sredini; prvotno so bili iz lesa, vendar so jih pri zadnji obnovitvi zamenjali s betonskimi. Na vsaki od dveh stranskih sten sta enajst pečic, med katerimi so dvanajst niš za omare. Visoki klopi, ki se raztezajo vzdolž sten, so bili namenjeni za sprostitev potnikov. Ker se nahaja na glavni cesti, ki je povezovala Istanbul z zahodom, so ga videli mnogi potniki, ki so prišli v prestolnico. Evlija Čelebi je med potjo v Bosno leta 16

Muzej se nahaja v ulici Çarşı Sokak v četrti Mimarsinan. Ko prečkate most in vstopite v ozko tržnico, ga prepoznate po svoji kamniti fasadi. Preden vstopite, si oglejte zgradbo, saj je sama po sebi pomemben dokument. Po informacijah na uradni spletni strani, je zgradba stara in je bila priča obdobju izmenjave prebivalstva. Na isti strani je opisano, da je Büyükçekmece pred izmenjavo leta 1923 gostila skupnost Grkov in Turkov, nato pa so na mesto odhodnih prebivalcev naselili Turke. Po informacijah na Wikipediji, je občina zgradbo obnovila, muzej pa je bil odprt julija 2011. Na uradni spletni strani je navedeno, da je površina zgradbe 210 kvadratnih metrov in da je razdeljena na dva samostojna dela. Po informacijah na angleški Wikipediji, je pritličje namenjeno kostumom iz različnih držav, medtem ko je nadstropje posvečeno turškim kostumom; obisk začnite v pritličju. Zavedanje, od kje so kostumi, spremeni vaš pogled. Kostumi so darila, ki jih občini podarjajo tuje folklorne skupine, ki sodelujejo na Mednarodnem kulturnem in umetniškem festivalu, ki se vsako leto organizira v Büyükçekmece. Po informacijah na angleški Wikipediji, se festival odvija že od leta 2000 in je od leta 2003 član organizacije CIOFF (Mednarodni svet za folklorne festivale in organizacij za ljudsko umetnost). Po informacijah iz enega vira, je festival že štirikrat prejel nagrado za najboljši festival te organizacije. Sprehodite se med vitrinami in preberite imena držav; po informacijah na angleški Wikipediji, kolekcija vključuje oblačila iz 44 držav. Ista vir navaja tudi Španijo, Uzbekistan, Malezijo, Tajsko, Mehiko, Poljsko, Venezuelo, Etiopijo, Argentino, Gruzijo in Indonezijo. Pozorno opazujte barve in vzorce na tkaninah; uradna spletna stran poudarja, da je ravno ta živahnost pomemben del razstave. Ne zamudite zbirke fotografij tradicionalnih kostumov, ki spremljajo oblačila; tam boste videli, kako so bila oblačila nošena. Po informacijah na Wikipediji, je najstarejši predmet v razstavi poročno obleko, starejše od sto let. Ista vir navaja, da je število predmetov preseglo dve tisoč in da se predmeti občasno menjajo, kar pomeni, da lahko pri naslednjem obisku vidite druga oblačila. Ko prispete v nadstropje, se boste seznanili s tradicionalnimi ljudskimi oblačili Anatolije. Tukaj lahko primerjate različne kose oblačil iz različnih regij, kar je najboljši način za povezavo z oblačili iz različnih držav, ki so v pritličju. Na uradni spletni strani je zapisano Vir: Uradna spletna stran Muzeja svetovnih oblačil; Wikipedia, Muzej svetovnih oblačil; Milliyet, Muzej oblačil v Büyükçekmece.

Avtobus IETT številka 300 vas odpelje do središča Silivrija; Kalepark se nahaja na območju starega gradu, na vzhodni strani mesta, ki gleda proti morju. Po podatkih občine v zgodovini okrožja je Silivri ustanovljen na strmi vzpetini, ki nadzoruje zaliv Marmara, in ta vzpetina je sčasoma obkrožena z obzidjem. Ista besedila opisuje, da se mesto nahaja na pečini, ki doseže do 56 metrov, pri čemer so tri strani obzidane, četrta pa je zaščitena s prepadom, ki ga je nemogoče doseči od morja. Wikipedia pa navaja, da se park nahaja na pečini, visoki 47 metrov; obe meri sta lahko dobavljeni iz različnih lokacij. Preden vstopite v park, si oglejte obzidje ob vhodu, saj ga boste tukaj najbolje opazovali. Po informacijah na Wikipediji se zgodovina gradugagaže v 3. stoletju našega štetja, vendar so večina ohranjenih ostankov iz 9. in 12. stoletja. Po navedbah občine je bizantinski cesar Arkadius zgradil grad, da bi počastil svojo ženo Evdokijo, in mesto je dobil ime Evdoksijapolis. Angleška različica Wikipedije potrjuje, da je starodavno mesto Selymbria nekaj časa nosilo to ime. Turška različica Wikipedije pa navaja, da je v 9. stoletju cesar Mihail III zgradil grad na tej vzpetini, kjer so danes še vedno vidni ostanki. Ker različni viri opisujejo različna obdobja, je verjetno, da je bilo obzidje večkrat obnovljeno. Po navedbah občine so bile v letu 1509, v času vladavine Bayezida II., obnovljena tudi obzidja Silivrija. Občina je park po obnovitvi odprla 30. avgusta 2020. Obiščite muzej na prostem v parku; tukaj je razstavljenih približno 150 kamnitih predmetov iz obdobij Rimljanov, Bizantincev in Osmanov, ki so bili najdeni v Silivriju in okolici. Po informacijah enega od virov so predmeti nameščeni pod koordinacijo Direktorata za arheološke muzeje v Istanbulu, med njimi so tudi sarkofagi. Oglejte si oblike pokrovov in okrasne elemente na robovih sarkofagov, nato preberite opisne tablice ob vsakem predmetu. Primerjava posameznih delov stebrov in glave bo razkrila, kako je bilo mesto v različnih stoletjih ponovno zgrajeno. Obiskovalci, ki so se o tem razpravljali v enem od poročil, so povedali, da so bili predmeti prej razpršeni po parku, zdaj pa so razstavljeni v urejeni razstavi. Nato se odpravite na sprehajališče ob robu pečine. Po informacijah v poročilu v parku najdete opazovalnice, amfiteater, sprehajališča in prostor za počitek

Narodni park Danamandıra se nahaja na podeželju severno od Silivrija, tik južno od vasi Danamandıra. Ko zapustite obalo in vstopite v gozd med polji, boste takoj občutili, da se dan pripeljuje h koncu. Dostop do parka s javnim prevozom je težaven, zato načrtujte prevoz do zadnje postajališča. Po informacijah iz Wikipedije se na vhodu v park zaračunava vstopnina za vozila; za najnovejše informacije se obrnite na upravljalca parka. Znanje o statusu parka bo vašemu obisku dodalo smisel. Po informacijah iz Wikipedije je to gozdno območje, ki ga obdajajo jezera, leta 2006 registrirano kot območje varstva narave. Seznam narodnih parkov, ki ga objavlja Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, kaže, da je bilo to območje 16. decembra 2015 uradno razglašeno za narodni park in spada pod 1. regijsko upravo. Po informacijah iz Wikipedije je to območje z tremi jezera, obdajanimi s trstičjem, ki je bilo v tem času postalo narodni park. Park ima zanimivo upravljalško strukturo: občina sosednjega okrožja Esenyurt je leta 2016 najela območje za 49 let, da bi zagotovila prostor za rekreacijo prebivalcem gosto poseljenega okrožja. Ista vir navaja, da je otvoritev potekala sredi maja istega leta. Na spletni strani upravljalca parka je zapisano, da v parku potekajo sprehodi ob jezerih, kolesarske steze in območja za piknike. Po vstopu v park se odpravite proti prvemu jezeru in opazujte obalo, obdano s trstičjem. Sprehodite se počasi ob vodi; trstičje je zatočišče za ptice, zato boste, če ostanete tihi, opazili več gibanja. Večino časa preživite na sprehajalnih stezah in se v senci gozda, med prehodom od enega jezera do drugega, spočijte. Opazujte razliko med morjem, ki ste ga videli zjutraj v Büyükçekmeceju, in majhnimi jezerni v tem gozdu: prvo je obsežna laguna, ki je bila preurejena v zadrževalnik za pitno vodo, drugo pa so mirna jezera, ki se nahajajo v srcu gozda. Ta primerjava kaže, kako različne so pokrajine obale in notranje Trakije v istem dnevu. Na spletni strani upravljalca parka je poudarjeno, da park ohranja svojo naravno obliko in je zasnovan z mislijo na ohranjanje naravne divjine. Zato ne zapuščajte urejenih stez in ne trgajte rastlin. Ista spletna stran jasno navaja, da kampiranje v parku ni dovoljeno; obiščite ga le za en dan in zapustite ga, preden se zmrači.