Od Boztepe do Hamsiköy, sledenje stare karavanske poti.

Začnite obhod na Boztepeju, ki se dviguje na jugovzhodu mesta, in se takoj odpravite do ogledne ploščadi, kjer lahko pogledate v dolino. Od tukaj se vam odpre pogled na pristanišče, zgodovinsko mestno jedro in obalno linijo. Uprava za kulturo in turizem mesta Trabzon opisuje Boztepe kot pomemben del pokrajine in priljubljeno izletno destinacijo. Ta opis velja še danes, saj je ta hrib že stoletja odprt prostor, kjer mesto "dihajo". Medtem ko gledate proti pristanišču, imejte v mislih naslednje: po raziskavi, objavljeni v reviji Belleten, je večina karavanskih poti, ki so prihajale iz Bayburta in Gümüşhaneja, v mesto pripeljala skozi Boztepe. To pomeni, da je hrib, na katerem stojite, zadnja točka, kjer je tovorni promet iz notranje Anatolije prečkal, preden je dosegel morje.

Nato sledite leseni poti, ki se razprostira proti vzhodu. Ta pot, ki jo je odprla občina Ortahisar, je dolga približno tisoč sto metrov in je postavljena na jeklenih nosilcih. Po informacijah, pot je postavljena nekoliko nad tlemi, da bi se zmanjšala količina izkopov in nasipov. Po poti so dve terasi, ena lesena, druga steklena, in na mestih, kjer je najboljši razgled, sta dve leseni balkona. Na balkonih so sedeži, paviljoni in gugalnice; to so idealna mesta za kratek postanek. Ko prispete na stekleno teraso, boste pod seboj videli pobočje, medtem ko se tisti, ki so občutljivi na višino, lahko zadržijo na leseni terasi.

Med sprehodom razmislite o zgodovini hriba. Po informacijah iz Wikipedije je bil Boztepe v obdobju Osmanskega cesarstva sprva vključen v območje pašnikov, nato pa je postopoma postal naseljeno območje. Evliya Čelebi je leta 1640, ko je obiskal Trabzon, pisal o vinogradih na tem območju. Danes na pobočju ni več vinogradov, vendar je zelena površina hriba ohranila sledi te tradicije. V knjigi iz leta 1681 je zapisano, da so prebivalci te četrti bili izvzeti od davkov, ker so bili odgovorni za vzdrževanje cest. Ta podrobnost ponovno potrjuje, da je bil hrib pomembna prometna točka. Leta 1834, ko se je prebivalstvo povečalo, se je naselje razdelilo na dve četrti: Yukarı Boztepe (Zgornji Boztepe) in Aşağı Boztepe (Spodnji Boztepe).

Če pogledate proti južnemu pobočju, boste videli območje Gölçayırı. Raziskava, objavljena v reviji Belleten, pravi, da je to območje, ki ga bizantijske kronike opisuje

Ko hiši na ulici Zeytinlik Caddesi, se ustavite nekaj minut pred vhodom, preden vstopite. Po informacijah portala Kulturni portal, je bila ta stavba zgrajena med letoma 1898 in 1913 kot bivalni dom po naročilu bankirja Kostakija Teoflaktosa. Turške vire navajajo, da so bili arhitekti italijanski in da je bil velik del materiala pripeljan iz Italije. Kotni del zgrajen iz kamnitih stolpov je najboljši za opazovanje z nasprotne strani ceste. Življenjska zgodovina hiše je prav tako bogata kot njena fasada: po propadu Teoflactosa leta 1917 so bile njegove imetje zaplenjene, stavba pa je prešla v last družine Nemlioğlu. Atatürk je med svojim prvim obiskom Trabzona, od 15. do 17. septembra 1924, skupaj s svojo ženo Latife Hanım in delegacijo prebival v tej hiši.

Znotraj začnite obisk v pritličju, saj ta nadstropje najbolje opisuje samo hišo. Kot piše v angleški verziji na Wikipediji, je pritličje zasnovano kot razstava, ki kronološko prikazuje arhitekturo in zgodovino stavbe. Obrnite glavo navzgor; Kulturni portal navaja, da so stene vseh nadstropij, razen kletnega, okrašene s poslikavami. Te okrasitve se razlikujejo od sobe do sobe, zato se v vsaki sobi zadržite nekaj minut in opazujte obrobe, kjer se stene združujejo s stropom. Podrobnosti okoli vrat in oken si tudi zaslužijo pozornost.

Nato si predstavljajte obdobje, ko se je lastništvo hiše menjalo. Stavba, ki je bila v času guvernerja Alija Galipa Beya nacionalizirana, je bila med letoma 1927 in 1931 uporabljena kot vladna stavba, med letoma 1931 in 1937 pa kot sedež inšpektorata. Leta 1937 je bila predana ministrstvu za izobraževanje in je pol stoletja služila kot srednja šola za dekleta. Leta 1987 je bila stavba prenesena na ministrstvo za kulturo, po restavriranju med letoma 1988 in 2001 pa je bila 22. aprila 2001 odprta kot muzej. Kljub tako različnim namenskim uporabám, ohranjanje okrasitve kaže, kaj je restavriranje ohranilo.

Nato se spustite v klet. Tam se nahaja oddelek za arheološke predmete, ki ponuja izbor artefaktov od bronene dobe do bizantinskega obdobja. Razstavljeni so marmorni, bazaltni, keramični, kovinski in stekleni predmeti, poleg tega pa tudi stare kovance. Če boste obiskovali razstavne vitrine v kronološkem vrstnem redu, boste lažje razumeli tisočletno zgodovino naseljevanja obale Trabzona. Nazadnje obiščite etnograf

Kolet se nahaja na hribu, zato ga ne vstopajte neposredno. Najprej se sprehodite po sprehajališču v borovem gozdu. Kulturni portal piše, da je vila obdana z borovci, in da jo je najbolje videti od tam. Vrt s bazenom in cvetličnimi gredami na sprednji strani ponuja najboljše možnosti za fotografiranje. Vila je bila zgrajena kot poletna rezidenca za trabzonskega bankirja Konstantina Kabayanidisa. Datum gradnje se v različnih virih razlikuje: Kulturni portal navaja začetek 19. stoletja, Wikipedia pa gradnjo, ki se je začela leta 1890 in končala leta 1912, medtem ko druga stran Ministrstva navaja leto 1913. Zato je najvarnejše trditi, da je bila vila zgrajena med koncem 19. in začetkom 20. stoletja.

Ko se približate fasadi, opazujte materiale. Po informacijah iz Wikipedije je vila zgrajena iz kamna, opeke in lesa, v tehniki zidanja, in ima štiri nadstropja, vključno s kletjo. Po informacijah Ministrstva je fasada obdelana s kamnom, v notranjosti pa je uporabljena opeka, stopnice pa so lesene z ograjami. Vpliv zahodne renesančne arhitekture je jasno viden v bogatih dekoracijah fasade. Ko vstopite, začnite s sprehodom po salonskih, bivalnih, jedilnicah in sobah za goste v pritličju. V prvem nadstropju so pisarna, velika spalnica, čakalnica in soba za srečanja, v drugem pa dve majhni sobi. Po poročilu Haber7 je v muzeju razstavljenih 344 predmetov, vključno s pohištvom, porcelanom, preproge in slikami iz obdobja konca 19. in začetka 20. stoletja.

Med sprehodom po sobah vam bo koristno vedeti, kako je vila postala muzej. Po izmenjavi leta 1923 je stavba prešla v last države, leta 1930 pa jo je kupila občina, ki jo je leta 1931 podarila po Ataturku. Ataturk je bil tukaj gostovan med svojim prvim obiskom leta 1924, ponovno pa je prišel novembra 1930. Med zadnjim obiskom junija 1937 je v vili preživel dve noči. Po informacijah kulturnega portala je tukaj, 11. junija 1937, sprejel odločitev o podarjanju svoje premoženja državi. Po smrti Ataturka je vilo kupila občina in leta 1943 odprla kot muzej.

Na koncu obiska se vrnite v vrt in si oglejte dvokrilno območje na zadnji strani vile. Po poročilu je pod tem območjem rezervoar za zbiranje deževnice in tunel, ki je vodil v gozd, vendar je bil kasneje zaprt. Danes ta

Ko se boste vozili mimo Maçke in se vzpenjali po cesti Zigana, boste opazili, da se dolina ožuje in temperatura upada. Kulturni portal opisuje Hamsiköy kot staro nastanitev, ki se nahaja ob vznožju gore Zigana, na severni poti svilne ceste, 19 kilometrov oddaljeno od Maçke. Raziskava v Belletenu navaja, da cesta Zigana poteka preko Hamsiköyja in Maçke do Boztepeja in da se jo uporablja vse leto. Torej, blago, ki ga vidite z vrha gore in ki potuje proti pristanišču, prav skozi to vas potuje. Ko prispete v vas, parkirajte avto in se najprej sprehodite po dolini, da jo spoznate.

Kulturni portal pravi, da je ime vasi povezano z arabsko besedo "hamse", ki pomeni pet, in da je naselje sestavljeno iz petih različnih delov. Registracija geografskega porekla pri TÜRKPATENT navaja pet vasi: Hamsiköy, Çıralı, Güzelyayla, Dikkaya in Başar. Wikipedia pa navaja, da je staro ime naselja bilo Ciharlı, in da je bilo ime leta 1959 spremenjeno v Hamsiköy. Med sprehodom opazujte stare hiše ob reki in kamnite fontane; kulturni portal jih opisuje kot del naravne lepote vasi. Spomladi cvetijo vijolične cvetlice na pobočjih in obarvajo dolino. Megla je pogost gost; ko se usede ob vznožju gore, se pogled v nekaj minutah spremeni.

Nato je čas za sladico, po kateri je vas znana. Hamsiköy Sütlacı (sladka kremna riževa krema) je bila leta 2017 registrirana kot geografski izdelek, lastnik registracije pa je Združenje obrtnikov in podjetnikov Maçka. Potrdilo o registraciji pravi, da je sladica narejena samo iz mleka, riža, sladkorja in ščepka soli. Dokument navaja, da je vas postavljena v višini med 1200 in 1600 metrov, in ker pobočje gore Zigana, ki gleda proti morju, prejema veliko padavin, so pašniki večino leta zeleni. Poudarja se, da je okus mleka odvisen od različnih rastlin na teh pašnikih, in da mora proizvodnja, vključno s pridobivanjem mleka, potekati znotraj geografskega območja. Kuhanje poteka v dveh ponvah, in konsistenco je mogoče prepoznati po tem, kako se krema kot med teče z žlice. Sladico lahko postrežemo svežo ali z zgornjim delom, ki je zapečen v pečici, in jo posujemo s cimetom in oreščki.

Kulturni portal navaja, da v vasi proizvajajo tudi sir, maslo, "telli peynir" (vrstica sira) in "lor" (vrsta skute); lahko si jih ogledate in jih vzamete s seboj. Uprava za kulturo in turizem