Od Bolaman do gorovja Perşembe, od obale do jezer in do Menderesa.

V Güne Bolamanu začnite ob obalni cesti; lesena struktura hiše je v tem času najbolj vidna, saj jutranja svetloba osvetli fasado, ki gleda proti morju. Parkirajte vozilo na primernem mestu ob cesti in se najprej približajte objektu, a ga ne približajte preveč, temveč ga opazujte iz nasprotne strani zaliva, da dobite celovit vtis. Ta oddaljen pogled je pomemben, saj je prava zanimivost te strukture združitev dveh različnih obdobij. V enem pogledu vidite notranje zidove trdnjave, zgrajene iz kamna, in nad njimi leseno hišo. Viri navajajo, da je bila trdnjava zgrajena na majhni rtiču, ki se razteza v morje, in služila kot notranja in zunanja obrambna točka. Turška Wikipedija dodaja, da je bil ta rtič nekoč otok; to dejstvo imejte v mislih, ko opazujete obalo. Po informacijah, ki jih je direktor za kulturo in turizem regije posredoval agenciji Anadolu, so temelji hiše neposredno v kamnitih zidovih trdnjave, kar pomeni, da je lesena konstrukcija postavljena na trdnjavo. Ko se približujete, bodite pozorni na to mesto združitve; linija, kjer se kamen konča in les začne, je najbolj izrazita podrobnost te strukture. Nato se osredotočite na dva balkona na obeh koncih, saj ta zasnova z dvema balkonoma predstavlja značilnost lokalne arhitekture. Enciklopedija Küre navaja, da so bili zidovi zgrajeni s tehniko polaganja kamna in odpadne gradbene snovi. Turška Wikipedija poudarja, da so ostanki zidov trdnjave na strani, ki je ob strani, dosegali višino šest metrov. Datum izgradnje hiše je v virih različna: ministrstvo navaja 18. stoletje, medtem ko turška Wikipedija omenja začetek 19. stoletja. Ista stran dodaja, da je bila ta stavba zgrajena po naročilu guvernerja Trabzona, Hazinedarzada Süleymana Paše, kot gostinski dom, ki se je sčasoma preoblikoval v družinsko rezidenco. Ista informacija omenja, da je angleški geolog William John Hamilton o tej hiši pisal že leta 1836. Stavba je znana tudi pod imenom Kademoğlu Konağı; ne presenečite se, če na tablah vidite obe imeni. Ministrstvo za kulturo in turizem je stavbo že enkrat obnovilo v skladu z njenim prvotnim videzom. Po poročilu agencije Anadolu se ta stavba zdaj preureja v mestni muzej, ki bo prikazoval lokalno življenje. Zato se pred odhodom obrnite na direktorat za kulturo in turizem regije ali na pristojne službe v Fatsi, da preverite, ali je obisk stavbe možen. Tudi če ne morete vstopiti, je mogoče opazovati stavbo iz različnih kotov vzdolž obale

Po vstopu na cesto, ki vodi iz Fatsa proti Aybastı, se cesta začne vzpenjati skozi nasadi orehov in kmalu se jezero pokaže. Po informacijah občinske uprave, se jezero nahaja na desetih kilometrih te ceste, medtem ko Wikipedija navaja osmi kilometer; priporočljivo je, da sledite cestnim znakom. Po ureditev občine Ordu, ob jezeru obstajajo parkirišča, sprehajalne poti in razgledna točka. Parkirajte avto in se najprej odpravite na razgledno točko, od koder lahko občudite celotno jezero. Od tukaj lahko jasno vidite majhen otok v sredini jezera; Wikipedija navaja, da je ta otok povezan s ostanki stare zgradbe. Nato se spustite na sprehajalno pot in počasi obhodite obalo jezera. Med sprehodom razmislite o tem, kako je jezero nastalo, saj je to zgodba tega obiska. Po informacijah občinske uprave, je jezero nastalo kot posledica plazov, ki so prizadeli obsežno območje med reko Bolaman in območjem Yassıtaş. Po padcu zemlje so se odprle jame, ki so se napolnile z deževnico, pri čem pa se je del teh jam sčasoma izsušil ali pa so bile izsušene za namen obdelave zemlje. Wikipedija navaja, da je jezero sestavljeno iz dveh ločenih delov: velik in globok glavni del ter plitvo območje na zahodu, ki je povezano z majhno pregrado. Ko pridete do zahodne obale, boste opazili to plitvo območje in močvirje, ki ga obdaja. Po informacijah občinske uprave, jezero pokriva površino 60 hektarjev in ima globino med 10 in 15 metrov. Na isti strani je zapisano, da se je plaz razvil na površini zgornjih kretaških sedimentnih kamnin v tem območju. V jezero ne teče nobena reka, vendar majhen kanal odvaja odvečno vodo v reko Bolaman. Viri navajajo, da v jezeru živijo različne vrste rib in raki; zjutraj lahko opazujete ribiče ob obali. Jezero je zaščiteno kot območje naravne dediščine prve in tretje stopnje, zato se držite sprehajalne poti in ne vstopajte v močvirje. Dobra ideja je, da nekaj minut tiho sedite na razgledni točki in poslušate ptice in zvoke močvirja. Na spletni strani občinske uprave je zapisano, da je na voljo možnost posoja čolnov; če želite oditi v vodo, se pozanimate o trenutnih pogojih. Novičarska agencija Habertürk poroča, da je jezero po ureditev leta 2024 postalo priljubljena turistična destinacija. Zato je sprehajalna pot ob koncih tedna lahko preobremenjena; če želite uživati v miru, obiščite jezero v tednu. Za fotografije izberite nizko perspektivo, da zaj

Po jezeru Gaga cesta se usmerja proti notranjosti, kjer se nasadi orehovcev postopoma menjajo z gozdovi. Ulugöl se nahaja južno od središča občine Gölköy, od koder vodijo tablice, ki vas usmerjajo do jezera. Razdalja do občine se v različnih virih giblje med devetimi in sedemnajstimi kilometri; na gorski cesti vozite počasi. Na vhodu v naravni park parkirajte avto in se odpravite peš do razgledne točke ob jezeru. Od tam boste lahko opazovali območje: po informacijah občinske uprave v naravnem parku obstajajo trije jezera, ki so nastala zaradi plazov, eno veliko in dve manjši, obrobljeni z močvirja. Ulugöl je največje od njih in, po Wikipediji, največje jezero v Ordu. Vstopite na pot, ki obkroža jezero, in si privoščite počasen sprehod. Med sprehodom opazujte drevesa; Wikipedija navaja, da gozd, ki obdaja območje, obseva vrste javorjev, kostanjev, brezov in javorjev. V bližini obale lahko opazujete plavajoče rastline in lilije; Wikipedija tudi omenja, da so bile bele lilije v jezero prinesene. Območja ob močvirjih ob majhnih jezerih so odlična za poslušanje ptic; tam se zadržite nekaj minut. Ker je območje približno 1200 metrov nadmorske višine, je tudi poleti ob obali precej hladneje, zato bo lahka jakna prišla prav. Naravni park je bil ustanovljen leta 2009 in zajema površino 26,5 hektarja. V parku so postavljene klopi za piknik, fontana, razgledna točka in potke; lahko si tam privoščite kosilo v senci dreves. Vir navaja, da se jezero napaja s podzemno in površinsko vodo ter ima visoko kakovost vode. V istem viru je omenjeno, da so v parku na voljo koče, primerne za družine. Vse, kar prinesete s seboj, morate odnesti nazaj, saj je jezero znano po čisti vodi in je zaščiteno območje. Najbolj slikovita je gozdna okolica jezera spomladi, ko se listje začne spreminjati; občinska uprava poudarja posebno lepoto te barvne palete. Po poročilu CNN Türk obišče območje dnevno več tisoč ljudi, zato je za mirno sprehajanje nujno, da obiščete območje zgodaj zjutraj, še posebej v oktobru. Za fotografe so najboljše slike tiste, ki jih posnamete v mirnih urah, ko se gozd odraža v mirni vodi. Julija lahko lokalne oblasti organizirajo festival Ulugöl, ki območje močno obišče; če želite uživati v miru, se o festivalu pozanimate vnaprej. Ker različni viri navajajo zelo različne številke glede globine jezera,

Pot je končan na Perşembe Yaylasu, ki se nahaja sedemnajst kilometrov oddaljena od središča občine Aybastı, in je s približno tisoč petsto metrov nadmorske višine najvišja točka. Spletna stran "Kültür Portalı" navaja, da je večina poti do planine asfaltirana, preostanek pa je stabiliziran. Priporočajo, da na zadnjem delu poti upočasnite. Po informacijah televizije NTV na vhodu v planino sta naravno jezero in slap. Lahko si privoščite kratek postanek, da ju občudujete. Ko prispete v središče planine, parkirajte avto in se odpravite proti "menderesom", da vidite, zakaj je ta kraj tako znan. "Menderes" so tesni zavoje, ki jih reke izoblikujejo, ko tečejo po ravnici. Enciklopedija "Küre" opisuje, da je ta oblika nastala skozi tisoče let erozije in gibanja voda. Občinska uprava opisuje "menderese" kot edinstven fenomen v tej regiji in navaja, da potekajo priprave za vpis na seznam svetovne dediščine. Najboljši pogled na zavoje se odpre z nekoliko višje točke. Kratek vzpon na eno od hribov, ki obkrožajo ravnico, vam bo omogočil ta čudovit pogled. Če se spustite na ravnico, bodite pozorni, da ne stopate po obrežju reke in ne motite živali, ki se pasejo. Agencija Anadolu in televizija NTV poročata, da obiskovalce privabljajo črede ovc, ki se poleti pasejo v bližini "menderesov". To nakazuje, da je planina živa in delujoča, zato bodite pozorni na pastirje in pse. Planino so leta 1991 z odločbo vlade razglasili za turistično destinacijo in poleti postane zelo obiskana. Agencija Anadolu navaja, da na tržnici na planini lokalni prebivalci prodajajo svoje izdelke. Če želite na poti nazaj kupiti lokalne izdelke, se ustavite na tržnici. Planina je veliko hladnejša od obale in pogosto se spusti megla. V poročilu agencije Anadolu je opisano, da so obiskovalci celo poleti nosili jakne. Če se spusti megla, se držite znanih poti, da se ne izgubite na ravnici. Vsako leto julija potekajo festivali na planini. Občinska uprava našteva borbe, dirke s konji, folklorne predstave in koncerte. V času festivalov je na planini zelo veliko ljudi, ceste in parkiri pa so polni. Če želite miren večer, se o festivalih pozanimajte vnaprej. Občinska uprava tudi poudarja, da je planina primerna za piknike, izlete v naravo in padalstvo. V enciklopediji "Küre" je opisano, da se na planini izvaja kmetijstvo in živinoreja ter da ima planina velik potencial za ekoturizem.