Muzeji Köşk in Vila na območju Severne ožine.

V naravni vegetaciji gozda Belgrad, ob cesti Bahçeköy-Kemerburgaz, se nahaja arboretum, živa kolekcija, kjer so drevesa in lesnate rastline razstavljene na znanstven način. Ideja za ustanovitev arboretuma je nastala leta 1949, ko jo je predlagal Hayrettin Kayacık, profesor na Fakulteti za gozdarstvo. Po njegovi predlogi Upravi za gozdarstvo so začela dela na območju 38 hektarjev ob cesti Büyükdere-Bahçeköy-Kemerburgaz, in strokovnjak iz botaničnega vrta Sorbonne univerze v Parizu je bil povabljen v Istanbul za pripravo projekta. Čeprav je projekt ostal nedokončan zaradi pomanjkanja sredstev, so dela na infrastrukturi in sajenju potekala do leta 1982, ko je arboretum dobil svoje sedanje ime ob obletnici 100. obletnice rojstva Ataturka. Ustanovitelji arboretuma so Uprava za gozdarstvo, Uprava za gozdarstvo v Bahçeköy in Fakulteta za gozdarstvo Univerze v Istanbulu – Cerrahpaşa.

Na potkah, ki obkrožajo ribnike, lahko spoznate različne vrste, kot so bor smreka, sekvoja, smreka, modra smreka, španska smreka in smreka z Uludağ. Pred obiskom si oglejte razdelek "Kaj si morate ogledati ta mesec" na spletni strani arboretuma, kjer boste našli rastline, ki so v tem času najbolj zanimive. Pravila so stroga: v arboretum se ne smejo vnesti hrana in pijača (razen vode), hišni ljubljenčki, droni, stojala, enonožnice in stabilizatorji. Plačila se sprejemajo samo s kreditno ali bančno kartico. Arboretum je zaprt ob ponedeljkih. Začeti dan s sprehodom med drevesi v arboretumu je odličen način, da se umirite, preden obiščete muzeje palač in vile.

Vir: Uradna spletna stran Atatürk Arboretum; Wikipedia.

Dve leseni vili v Büyükdereju gostita prve zasebne muzejske zbirke v Turčiji. Muzej, ustanovljen v okviru fundacije Vehbi Koç, je bil odprt 14. oktobra 1980, sedem let po smrti Sadberk Hanım, ko je njena družina izpolnila njeno željo. Za ustanovitev muzeja je bilo potrebno pripraviti zakonodajo, ki je omogočala odpiranje zasebnih muzejev. Glavna zgradba je vila Azaryan: Ta vila, zgrajena v 19. stoletju, ima tri nadstropja in leseno streho. Družina Koç jo je kupila leta 1950 in jo uporabljala kot poletno rezidenco; med letoma 1978 in 1980 je bila preurejena v muzej po načrtih arhitekta Sedat Hakkı Eldem. Vila, ki se nahaja poleg, je bila leta 1988 obnovljena in dodana muzeju pod imenom "Zgradba Sevgi Gönül", pri čemer je bila obnova istega leta nagrajena z nagrado Europa Nostra.

Za ogled začnite v zgradbi Sevgi Gönül: Arheološka zbirka, ki obsega artefakte od 6. tisočletja pred našim štetjem do konca bizantinskega obdobja, vključuje predmete iz glin, stekla in kovine. Nato se preselite v vilo Azaryan; zbirka vključuje izjemne primerke izniških keramičnih ploščic in posod iz 15. do 17. stoletja, otomanske ženske oblačila, vezenine in dodatke, od čevljev do ventilatorjev. Med sprehodom po sobah ne pozabite pogledati skozi okna proti zalivu; tukaj boste razumeli, kako se morje prikazuje iz notranjosti vile. Zbirka danes obsega približno 20.000 predmetov in se bogati s stalnimi razstavami. Muzej je zaprt ob sredah, 1. januarja in na prvi dan verskih praznikov.

Vir: Uradna spletna stran muzeja Sadberk Hanım; Wikipedia.

Med visokimi zgradbami ulice Büyükdere, se za visokimi zidovi skriva ta posestva, ki so bila dom sultana Abdülhamida v letih njegovega princa. Zgradbe, ki jih je dal zgraditi sultan Abdülaziz v šestdesetih letih 19. stoletja, so leta 1868 pripadle njegovemu nečaku, princu Abdülhamidu Efendiju. Ime je dobila po vodnih rezervoarjih, imenovanih "maslak", ki so v tistem času oskrbovali mesto z vodo. Abdülhamid je tukaj vzrejal konje, negoval živali, se ukvarjal s kmetijstvom in kupoval okoliško zemljo, s čimer je ustvaril obsežno kmetijo; v času njegovega vladanja se je ta kmetija imenovala "Maslak Çiftlikat-ı Hümayunu". Po informacijah, ki jih je posredovala organizacija Milli Saraylar, je tukaj živel preprosto življenje s svojo družino, otrokom je dajal glasbene lekcije, pisal poezijo in komponiral glasbo, ter pogosto delal v lasti delavnici. Prav tukaj je bil, ko ga je leta 1876 povabili na prestol.

V obdobju Republike je bila ta posest od leta 1937 do leta 1982 uporabljena kot vojaška bolnišnica, nato pa je po obnovi leta 1984 postala muzej, ki ga upravlja organizacija Milli Saraylar. Na območju, ki meri približno 170.000 kvadratnih metrov, se nahajajo različne zgradbe, kot so harem, sprejemna dvorana, observatorij za konjske vaje, ribnik, kopališče, oranžerija, hlev in kuhinja. Sobe so zasnovane v skladu s tradicionalnim turškim načrtom; opazujte preprostost verand in razporeditev sob; primerjava z razkošjem palače Yıldız je zanimiva. Če obiščete to mesto pozimi, obiščite oranžerijo: kamelije, ki jih je kot princ prinesel iz Francije in jih je sam zasadil, cvetijo tudi sredi zime. Tropske rastline v rastlinjaku so prav tako ena izmed zanimivih točk v vrtu. Zaprto je ponedeljek.

Vir: Predsedstvo Milli Saraylar; Wikipedia.

Emirganova Vila s konji (Atlı Köşk) je zgradba iz 20. stoletja, ki se nahaja na tej poti. Sprva je na tem mestu stala vila Mustafe Paše; leta 1889 jo je sultan Abdulhamid II. podaril knezu Nikolaju iz Črne gore. Leta 1923 je vnuk Hidiva Ismail Paše, princ Mehmed Ali Hasan, kupil in porušil porušeno vilo, nato pa je naročil italijanskemu arhitektu Eduardu De Nariju, da zgradi novo vilo. Gradnja se je končala leta 1927, vendar princ nikoli ni prebival v vili. Leta 1951 je Hacı Ömer Sabancı kupil vilo od družine hidiva in družina je začela preživljati poletja tam. Ime "Vila s konji" izvira od bronaste konjske skulpture, ki jo je leta 1864 izdelal francoski kipar Louis Daumas in se nahaja v vrtu. Skulpturo so leta 1952 prinesli iz dražbe v Mermer Konaku v Modaji.

Leta 1998 je družina Sabancı vilo in njeno zbirko podarila Univerzi Sabancı, muzej pa je bil odprt leta 2002. V spodnjih nadstropjih so sobe, ki so opremljene s pohištvom, ki ga je družina uporabljala, v zgornjih nadstropjih pa so zbirke umetnin, kaligrafije in knjig. Zbirka slik obsega dela iz pozne otomanske dobe in republiške dobe. Dodana moderna galerija je namenjena razstavam večjih formatov. V sobah, ki prikazujejo življenje v vili, lahko spoznate, kako je družina živela, kar je zanimivo v primerjavi z naslednjo postajo, vilo, ki je znana po svojih "strašnih" zgodbah. Ne pozabite si ogledati tudi kipa konja, fontane, stebrov in travnika, ki gleda na Bospor. Muzej je ponedeljek zaprt, v torek je vstop prost. Za najnovejše informacije preverite uradno spletno stran.

Vir: Uradna spletna stran muzeja Sakıp Sabancı; Wikipedia.

V bližini mostu Fatih Sultan Mehmet, v četrti Rumelihisarı, se nahaja zgradba z rdečimi opeko in podobo gradu, ki je bila sprva imenovana Vila Yusuf Ziya Paşa. Gradnja vile, ki je pripadala Yusuf Ziya Paši, glavnemu pomočniku egiptovskega guvernerja Abbas Hilmi Paše, se je začela v 1910. letih. Leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna, otomanska cesarstvo se je vključilo v vojno in gradbeniki, ki so delali na projektu, so bili vpoklicani v vojsko, zaradi česar gradnja ni bila dokončana. Zaradi nedokončanih nadstropij, ki so ostala prazna več desetletij, je bila zgradba v soseski znana kot "Vila s prizori". Leta 1993 je bila vila prodana. Arhitekt Hakan Kıran je med letoma 1995 in 2000 izdelal načrte za rekonstrukcijo, obnovo in izvedbo. Fasada, obložena s kamnom in opeko, je bila obnovljena v skladu z originalnimi načrti, opeka pa je bila uvožena iz Anglije. Notranjost je bila preurejena v sodoben delovni prostor.

Od leta 2007 je zgradba sedež podjetja Borusan Holding. Borusan Contemporary od leta 2011 v tem prostoru, ki je med tednom pisarniški prostor, ob koncih tedna organizira umetniške razstave. Razstave so osredotočene na fotografijo, video, zvok, svetlobo in programsko opremo, torej na sodobno umetnost. Obisk je izjemno izkušnja, saj so umetniška dela postavljena poleg pisarnih miz in konferenčnih sob. Lokacija zgradbe omogoča pogled na Bospor, na eni strani proti Črnemu morju, na drugi pa proti Marmarskemu morju. Priporočljivo je, da si ogledate okna na razstavnih nadstropjih. Muzej je odprt samo ob sobotah in nedeljah; brezplačni vodeni ogledi trajajo približno 40 minut, lahko se jim udeležijo največ 15 oseb in ni potrebno rezervirati. Zgradba se lahko občasno zapre med pripravami na nove razstave, zato je priporočljivo, da obiščete uradno spletno stran pred obiskom.

Vir: Uradna spletna stran Borusan Contemporary; Wikipedia.