Muzeji, kompleks zavetnikov in osmanske tržnice v okolici Selimiye.

Muzej se nahaja približno petdeset metrov od vzhodnega vhoda v Selimiji, na ulici Kadirpaşa Mektep. Preden vstopite v stavbo, si oglejte otomanske nagrobne plošče, ki so razstavljene na odprtem prostoru ob zgradbi. Oblike pokrival (sarık in kavuk) na nagrobnikih so kot jezik, ki opisuje poklic in status posameznika; nekaj trenutkov, preživetih ob pregledu različnih oblik, je odličen začetek obiska. Zdajšnja zgradba je nastala po načrtih vrhunskega arhitekta İhsana Kıygıja in je bila odprta 13. junija 1971 pod imenom Muzej arheologije in etnografije. Vendar pa zgodovina muzejstva v Edirni sega še mnogo dlje nazaj. Prvi muzej v mestu je bil ustanovljen leta 1925 v Darülhadis madžarabi v Selimiji, ko je zbirka rasla, pa so eksponate preselili v druge madžarabe kompleksa.

V notranjosti se najprej odpravite v oddelek za arheologijo, saj je razstava organizirana kronološko. V prvih vitrinah so razstavljeni zobje, čeljusti in vretenca slonov, nosorogov in konjev, ki so bili najdeni v okolici Edirne. Ti fosili vam omogočajo, da si predstavljate pokrajino Trakije, še preden so se pojavili ljudje. Nato se preusmerite k artefaktom iz neolitika in grobnim stelnim, na katerih so upodobljeni traški konjeniki. Obrnite pozornost na držo konjenika in globino reliefov na teh stelnih; to so najpomembnejša dela, ki prikazujejo prebivalstvo tega območja pred rimsko dobo. Velik del razstavljenih predmetov izvira iz izkopavanj v antiki Ainos, ki se nahaja južno od Edirne, v današnji Enezu. Posvetite nekaj časa figurativnim amforam, glinenim kipcem in manjšim okrasjem. Zbirka kovancev je prav tako eden od odmevnih delov muzeja, ki ga posebej poudarja Kulturni portal.

Po odstopu od odsekov za arheologijo se odpravite v oddelek za etnografijo. Tukaj so razstavljeni regionalni oblačila, značilna za Balkan, primeri kaligrafije, preproge in kilimi. Najbolj zanimivi koti tega odseka so prireditve, ki oživljajo sobo za nevesto in salonsko sobo v tradicionalnem domu v Edirnu. Oglejte si lesene omare, podložke in barve tekstila, da si lahko predstavljate vsakdanje življenje v starih mestnih domovih. V tem odseku so tudi nekateri osebni predmeti, ki jih je uporabljal Atatürk med obiskom Edirne.

Če želite fotografirati, se izogibajte uporabi bliskavice in se poskusite izogniti odsevu na steklu vitrin, tako da objektiv približate steklu

Za obisk Selimiye začnite z ogledom zunanjosti, namreč z obhodom po zunanjem dvorišču. Zgradba je postavljena na hribu, ki ga v virih omenjajo kot Kavak Meydanı ali Sarıbayır, in od koder je pogled na Edirno. Med sprehodom po zunanjem dvorišču boste opazili dve medresi, ki sta simetrično postavljeni na obeh straneh mošeje. Medresa Darülkurra je danes muzej fundacije, medresa Darülhadis pa muzej turških in islamskih umetnin; če imate čas, lahko eno od obeh vključite v svoj obisk. Nato se osredotočite na minarete, ki stojijo v štirih vogalih mošeje. Vsak od njih ima tri balkone, višina pa je približno 70,89 metra; med najvišjimi minareti, ki jih je zgradil otomanski imperij. Arhitekt Sinan je minarete postavil neobičajno, ne v vogalih dvorišča, ampak v vogalih območja za moške, s čimer je kupolo obdal z vseh strani. Viri navajajo, da do balkonov na dveh minaretih na strani vhoda vodijo tri ločene stopnice, ki se ne križajo. Vstopite v notranje dvorišče skozi preprosto vrata na severozahodu. V središču dvorišča, obdano z arkadami in majhnimi kupolami, se nahaja marmorna fontana, ki velja za eno najlepših primerkov kamnoseštva in dekorativnih elementov svoje dobe. Opazite, da je zadnja arkada, ki vodi do območja za moške, precej višja od ostalih treh; to usmerja pogled obiskovalca neposredno proti kupoli. Velikost dvorišča je približno enaka velikosti območja za moške; oba sta približno šestdeset metrov dolga in štirideset metrov široka. Ko odstranite čevlje in vstopite, boste opazili, da je prostor združen pod eno samo kupolo. Kupola stoji na osmih velikih stebrih, ki se združujejo z zunanjimi stenami, kar ne deli notranjega prostora. Premer kupole je približno 31 metrov, višina pa je v virih navedena med štirideset in štirideset metrov. V Sinanovi biografiji je zapisano, da je mojster trdil, da je ta kupola presegla kupolo Aja Sofije. V središču prostora, neposredno pod kupolo, se nahaja lesena galerija za muezina, ki stoji na dvanajst nizkih lokih; spodnja majhna marmorna fontana je prav tako vredna ogleda. Po legendi je na eni od nog galerije pod motivom obračune tulipana spomin na prejšnjega lastnika zemljišča. Nato se približajte območju mihraba. Izdelki iz Iznik keramike in izrezljani marmorni minber na obeh straneh mihraba sta izjemni primeri kamnoseštva in keramike iz šestnaj Dolžina zidanice je v virih navedena med 225 in 256 metrov; v sredini, pod molilnim kupolom, je opisano, da obrtniki vsako jutro dajo obljubo, da bodo opravljali svoje delo pošteno. Iz notranjega dvorišča se spustite po naklonu in se odpravite proti stari mošeji, da pridete do zidanice. Vir: Kulturni portal, mošeja Selimiye in trg Selimiye; Wikipedia.

Bedesten se nahaja na južozahodnem pobočju hriba, kjer stoji Selimiye, in je tik ob Stari mošeji. Pomembno je, da ju razumeva skupaj, saj je bil bedesten zgrajen kot del fundacije Stare mošeje. Po informacijah spletne strani Kulturni portal, je strukturo zgradil sultan Mehmed II. v letih 1417-1418, medtem ko enciklopedija TDV dodaja, da so s gradnjo začeli v obdobju Muso Čelebi. Najemnine iz trgovin so pokrivale vzdrževanje in delovanje mošeje. Torej, vstopate v primer starejšega, približno sto petdeset let starega, obrata, ki je podoben tistemu, ki ga vidite v okolici Selimiye.

Preden vstopite, si oglejte zunanjost strukture, iz katere koli njene strani. Stene so obložene z dvema vrstama kamna, med katerimi so vrstice opeke. Na vrhu so štirinajst kupol, prekrivenih s svincem, razvrščenih v dveh vrstah. Pod vsako kupolo je okno z obokanimi loki; svetloba, ki osvetli notranjost, prihaja skozi ta okna. Na štirih straneh strukture so vrata, zato vam bedesten ponuja vstop, ne glede na to, iz katere ulice prihajate. Kulturni portal navaja, da je velikost strukture približno štirideset sedem metrov.

Ko vstopite, opazujte šest stebrov, ki so razvrščeni v eni vrsti vzdolž osrednje linije. Ti stebri delijo prostor na štirinajst odsekov, od katerih je vsak pokrit s kupolo. Enciklopedija TDV poudarja, da je ta ureditev zelo podobna bedestnu v Bursi; če ste obiskali Buro, boste to sorodstvo takoj opazili. Trgovine so razvrščene ob stenah: na dolgih straneh so po deset celic, pokritih z obokanimi stropi, na kratkih straneh pa po štiri. Opozorite na spretno razporeditev trgovin, ki so postavljene ob vratih in v vogalih.

Bedesten je bil v osmanskih mestih pokrit trg, kjer so se prodajali in shranjevali dragoceni izdelki. Evlija Čelebi je zapisal, da so dragocenosti, ki so bile tam shranjene, vredne več egiptskih zakladnic, in da so jih varovali šestdeset stražarjev. Potujoči je tudi opozoril, da sta v mestu obstajala stara in nova bedestna; po informacijah enciklopedije TDV je danes ohranjen samo eden, lokacije drugega pa ni znana. V času je okoli bedestna nastajale karavanseraji in tržnice, s čimer je nastal obsežen trg. Nekateri od teh so se ohranili do danes, medtem ko sta tržnica Selimiye Arastası in tržnica Ali Paša Çarşısı še vedno na voljo.

Struktura je v

Ali Paşa tržnica je dolga, pokrita tržnica, ki se nahaja v središču Edirne, na vogalu ulice Saraçlar in ceste, ki vodi proti Kapıkule. Tržnico je zgradil Semiz Ali Paşa, ki je bil veliki vezir v letih 1561-1565, da bi zagotovil sredstva za dobrodelne projekte v Babaeskiju. V enciklopediji TDV Islam se omenja, da se v delu Tezkiretü'l-ebniye, ki našteva dela arhitekta Sinana, omenja ime te zgradbe, kar nakazuje, da je njen arhitekt bil Sinan. Datum izgradnje je znan iz pesmi edirnenskega pesnika, ki omenja leto 976, kar ustreza letoma 1568-1569. Tako boste, če začnete svojo pot v tem stoletju, končali ob zgradbi, ki je bila zgrajena v istem obdobju kot Selimijeva mošeja.

Če je mogoče, vstopite v tržnico skozi eno od njenih končnih vhodov, da boste lahko takoj videli njeno dolžino. V enciklopediji TDV se končna vhoda imenujeta "Kule Kapısı" (Vrata stolpa) in "Balıkhane Kapısı" (Vrata ribarnice); med njima sta štiri dodatna vhoda, ki omogočajo vstop iz stranskih ulic. Pozorno si oglejte loke na vhodih: luki so izdelani iz barvnih kamnov, okvirji pa so iz rezanega kamna. Ostali deli zgradbe so zgrajeni iz opeke, med katere so vstavljeni vrstni kamni.

Notranjost tržnice je en sam pot, dolg približno tristo metrov, pokrit s kupolastim stropom. Sredinski lok je podprt s kupolami, vsaka trgovina pa ima vhod v ta pot preko loka. Barvita kombinacija loka in kupole je najbolj fotografiran del tržnice; najboljši posnetek boste dosegli s središča poti, kjer boste lahko ulovili celo vrsto lokov, ki se raztezajo v daljavo. Med sprehodom boste opazili, da so vhodi v trgovine nameščeni ne ravno v osrednji liniji, temveč nekoliko naključno. V enciklopediji TDV to nepravilnost pripisujejo zahtevi, da se prilagajajo ureditvi ulic tistega časa, in jo opisujejo kot značilnost stare osmanske urbanistične zasnove. Ker je tržnica zgrajena na ravni liniji, je v sredini ostalo kvadratno območje, podprto s štirimi stebri; v tem prostoru so se včasih molili.

Število trgovin se v različnih virih razlikuje, kar odraža tudi zgodovino tržnice. V dokumentaciji vakufa se omenja 211 "ok" (verjetno okna ali odprtine) in dvajset pet celic. Evliya Čelebi navaja dolžino tržnice kot tisoč korakov in 360 trgovin; Lady Mary Wortley Mont