Mošeje iz obdobja Republike Turčije, od Maltepe do Beştepe.

Izstopite na postaji Maltepe linije Ankaray. Mošeja stoji na griču ob ulici Gazi Mustafa Kemal, vzhodno od Anıtkabir, in njeni dve minareta so vidni že od daleč. Po informacijah iz Wikipedije, je bil njen temelj postavljen 16. maja 1954, gradnja pa je bila končana 3. avgusta 1959. Projekt je izvedla organizacija Ankara Maltepe Bir Cami Yaptırma Derneği, ki je bila ustanovljena leta 1950, arhitekt je bil Recai Akçay, glavni inženir pa Mehmet Varlıer. Ime Akčaya je poznano tudi zaradi obnove kompleksa Yeşil Türbe v Bursi in zgradbe Pravne fakultete v Ankari. Arhitekturna posebnost te mošeje je v tem, da je zgrajena iz kamna, ima eno kupolo in dve minareta, kar spominja na klasično osmansko mošejo, čeprav je bila dejansko zgrajena v drugi polovici 20. stoletja. Torej, prva velika republikanska mošeja v Ankari ni iskala novega sloga, ampak je izbrala znano podobo.

Kaj si ogledati: notranji prostor (harim) je pravokoten, z dimenzijami 20 metrov x 20 metrov; veliko število vitražnih oken, ki puščajo barvno svetlobo; na vrhu kupole je napisana sura Fatiha; na stenah so nameščene keramične ploščice iz Kütahye, visoke do pet metrov; pet majhnih kupol pokriva notranje dvorišče. Kupola je zunaj premera 30 metrov, minareta pa sta visoka 50 metrov in imata po en balkon. Sistem ogrevanja je bil za tisto obdobje novost. Skupna površina, vključno z dvoriščem, presega sedem tisoč kvadratnih metrov, vendar je v primerjavi s Kocatepe precej manjša; razliko v velikosti boste opazili na naslednji postaji. Zunanjost fotografirajte z ulice, ko jutranja sonca sije na kamen. Od tukaj boste peš odšli do Kocatepe, v smeri jugovzhoda, proti hribu nad Kızılay, kar traja približno dvajset minut. Vstopite v mošejo izven časov molitve in si odstranite čevlje. Mošeja je ena izmed najbolj obiskanih verskih krajev v mestu, ob petkih pa so ulice v okolici polne ljudi.

Vir: Vikipedi, Maltepe Camii; Wikipedia, Maltepe Mosque; EBA Okul Dışı Öğrenme Ortamları.

Kocatepe mošeja, ki se nahaja na griču nad Kızılayem, je vidna skoraj iz celotnega mesta. Njena zgodovina odraža razpravo o arhitekturi republikanskih mošeji. Prva arhitekturna tekmovalna izjava leta 1944 ni prinesla rezultatov. Leta 1957 sta projekt Vedata Dalokaya in Nejata Tekelioğlua zmagala: betonska kupola, 50 metrov široka, 50 metrov dolga in 50 metrov visoka. Gradnja temeljev se je začela v zgodnjih 1960. letih, nato pa se je ustavila. Po informacijah iz Wikipedije, ni bilo dovolj izkušenj za gradnjo kupole. Eksperimenti z modeli na ODTÜ so pokazali, da tudi majhne napake v kalupu predstavljajo tveganje. Strokovnjak za kupole, profesor Zerna, je opozoril; združenje je na koncu izbralo bolj tradicionalen dizajn. Ideja Dalokaya je bila kasneje uresničena v mošeji Faisal v Islamabadu, kjer je zmagal na tekmovanju leta 1970. Leta 1967 je združenje projekt zaupalo neposredno Hüsrevu Tayli in Fatinu Uluenginu; temel je bil postavljen 30. oktobra 1967. Uluengin je zapustil projekt leta 1975, zato ga je Tayla nadaljeval sam. Groba gradnja se je končala leta 1981, mošeja pa je bila odprta 28. avgusta 1987.

Načrt je klasična otomanska zasnova: centralna kupola, ki stoji na štirih stebrih, in štiri polkupole; po informacijah iz TDV, je notranji prostor (harim) 56,30 metrov širok in 56,30 metrov dolg, notranja višina pa je 44,85 metra; štirje minareti so visoki 88 metrov in imajo po tri balkone; dvorišče je 57 metrov dolgo in 38 metrov široko ter ima dvaindvajset kupol. Nosilna konstrukcija je iz armiranega betona, obloga pa je iz travertina, umetnega kamna in marmorja. Kaligrafijo sta ustvarila Hamit Aytaç, Mahmut Öncü in Emin Barın; keramika je iz Kütahye. Kritika je prišla iz dveh smeri: Dalokayev projekt je bil preveč sodoben, izvedeni projekt pa je bil ocenjen kot posnemanje Sinana. Ko vstopite, se ustavite pod kupolo in jo primerjajte s mošejama Selimiye in Şehzade; nato odprite in primerjajte isto silhueto z zgradbo v Maltepeju iz leta 1959. Ob petkovih molitvah je to mesto polno; velja pravilo o obuči in oblačilih. Za naslednjo postanek se spustite v Kızılay in vstopite v podzemno vozilo M2.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi, Kocatepe Camii

Vstopite v metro M2 na postaji Kızılay in izstopite na postaji Bilkent. Po informacijah iz Wikipedije, v bližini postaje se nahajajo sedež Diyanet İşleri Başkanlığı (Turške uprave za verske zadeve) in mošeja, ki jo boste videli ob izstopu. Ime mošeje je poimenovana po Ahmetu Hamdi Akseki, predsedniku Diyanet İşleri Başkanlığı, ki je leta 1944 organiziral prvi tekmovalni načrt za Kocatepe. To je povezava med obema. Arhitekt je Salim Alp. Osnovni kamen je bil položen 19. novembra 2008, mošeja pa je bila odprta 19. aprila 2013, v petek. Dimenzije, ki jih navaja Diyanet, so obsežne: 80.000 kvadratnih metrov pokrite površine, 20.618 kvadratnih metrov dvorišča in 11.087 kvadratnih metrov urejenih površin; znotraj se lahko zadrži 5.000 ljudi. Kupola je postavljena na štiri stebre; Diyanet navaja premer 33 metrov, medtem ko Wikipedia navaja 30 metrov. Štiri minarete so visoki 66 metrov in imajo osmerokotno obliko.

Arhitekturni slog je bolj povezan s seldžuško dobo kot z otomansko. Kot navaja Diyanet, je načrt temeljen na anatolskem seldžuškem arhitekturnem slogu, pri čemer se osmerokotne in desetkotne seldžuške zvezde pojavljajo na različnih delih strukture. Ni nobenega lustra; osvetlitev je rešena na drugačen način, kar opazite, ko ste pod kupolo. Linije so delo Hüseyina Kutlua, minber in govornica pa sta okrašena s perlamutnimi vstavki. V ocenjevanju, objavljenem v reviji Selçuk Üniversitesi Türkiyat Araştırmaları Dergisi leta 2025, je ta struktura preučena kot primer eklektičnosti v sodobni islamski arhitekturi: ustvarja prostorno in svetlo notranjost, vendar ne doseže močne sinteze med tradicijo in modernostjo. Odločite se sami: kako interpretirate te minarete z osmerokotno obliko in veliko dvorišče, glede na kupolo Kocatepe? Mošeja se nahaja poleg kompleksa Diyanet, vendar je odprta za javnost; dvorišče in urejene površine so velike, sonce je opoldne močno, sence pa so malo. Čakajte, da se približa čas za molitev, in si odstranite čevlje. Za povratno pot uporabite isto postajo in se z metrom M2 odpravite do postaje Söğütözü.

Vir: Diyanet İşleri Başkanlığı; Wikipedia, Ahmet Hamdi Akseki Camii; Wikipedia, Bilkent (Ankara Metrosu); Soy in Karademir 2025 (DergiPark).

Z vožnji proti Söğütözü se usmerite proti Beştepe. Mošeja se nahaja znotraj kompleksa predsedniške palače, v četrti Yenimahalle, na naslovu Beştepe Mahallesi Papatya Sokak. Po informacijah predsedniške palače je bila odprta za obiskovalce 3. julija 2015 in je ena izmed javnih površin kompleksa. Projekt sta zasnovala arhitekta Şefik Birkiye in Selim Dalaman (Vizzion Architects), ter Can Gökoğuz (NNC Mimarlık). Birkiye je tudi glavni arhitekt kompleksa. Uradna definicija: sinteza moderne in otomanske arhitekture.

Dimenzije: 5.177 kvadratnih metrov površine; ena glavna kupola in štiri manjše kupole; štirje minareti, vsak z dvema balkona, približno 60 metrov visoki (po informacijah o kompleksu 59,30 metrov); tri nadstropja: klet, molilnica in galerija; prostora za 3.000 oseb hkrati. Dva lifta vodita do molilnice in prostorov za obredno umivanje; dostopnost za invalide je bila načrtovana že od začetka. Vhodna vrata so obložena z marmorjem in okrašena z kovinskimi elementi; kaligrafijo na stenah je ustvaril Hüseyin Kutlu, dekoracije pa Semih İrteş; besedila so izbrana iz verzov o pravičnosti in resnici. Za arhitekturno interpretacijo glejte razporeditev kupol: osrednja shema s štirimi manjšimi kupolami je sorodna Kocatepe, vendar je masa in fasada bolj preprosti; po vzorcih seldžuških zvezd Akseki se kompleks ponovno vrača k otomanski shemi. Uradne informacije navajajo, da je odprt za javnost, vendar je to državna ustanova, zato imejte s seboj osebni dokument in fotografirajte samo v notranjosti mošeje. Med molitvami bodite pozorni na ostale vernike, odstranite čevlje. Od tukaj se lahko vrnete v Söğütözü, nato pa z linijo M2 v Kızılay, ali pa z linijo M1 v Ulus.

Vir: T.C. Cumhurbaşkanlığı; Vikipedi, Beştepe Millet Camii in Cumhurbaşkanlığı Külliyesi; Zeve projektna stran; Milliyet.

Pridite z linijo M2 do postaje Kızılay ali z linijo M1 do postaje Ulus. Mošeja Melike Hatun se nahaja v Ulusu, vzhodno od parka Gençlik, na mestu nekdanje tržnice Hergelen. Z ulice Atatürk se vidi njena štiri minarete, ki so pomemben del silhuete Ulusa. Arhitekt je bil Hilmi Şenalp (Hassa Mimarlık); gradnja je trajala štiri leta, od leta 2013 do 2017, mošeja pa je bila odprta za obredno rabo 27. septembra 2017. Ime je dobil po Melike Hatun, dobrodelni ženski, ki je živela v Ankari v 14. stoletju in prispevala k družbenemu in verskemu življenju mesta.

Številke: Prostor za molitev sprejme 7.000 ljudi; premer kupole je 27 metrov, višina pa je po turških virih 43 metrov, po angleški Wikipediji pa 47 metrov; štiri minarete so visoki 72 metrov in imajo po tri balkona. Stil je, kot ga opisuje angleška Wikipedija, klasičen otomanski; turški viri pa navajajo, da so bili uporabljeni elementi otomanske, seldžuške in moderne arhitekture. Na napisih na vhodnih vratih so uporabljeni zlatni lističi, perlamut in slonovina. Za ljubitelje arhitekture je pomembno, da se spomnijo prve točke te poti: Maltepe je leta 1959 izbral otomanski stil, šestdeset let kasneje pa je Melike Hatun ponovil to izbiro v mnogo večjem obsegu in s popolnoma klasičnim načrtom. To pomeni, da je moderna stran, ki je bila izgubljena v Kocatepeju, v velikih mošejah Ankare, razen poskusov v Akseki, nikoli več pridobljena. To ne velja kot sodba, temveč kot opazovanje. Zvečer so minareti osvetljeni in jih je dobro videti iz parka Gençlik. V notranjosti je tišina, ob vhodu se razstavijo čevlji; ob petkovih molitvah je, kot v vseh mošejah v Ulusu, tudi tukaj veliko ljudi. Zadnja postaja je sprehod do Hacı Bayram, ki traja manj kot deset minut.

Vir: Vikipedi, Melike Hatun Camii; Wikipedia, Melike Hatun Mosque; EBA Okul Dışı Öğrenme Ortamları; Hassa Mimarlık projektna stran.

Pohod od Melike Hatun do trga Hacı Bayram traja manj kot deset minut. Razlog za zaključek poti tukaj je preprost: vsi peti novi mošee, ki ste jih videli, so impozantne zatežbe z velikimi kupolami in minareti, medtem ko je najbolj znana zgodovinska mošeja v mestu majhna, sosedska zgradba iz 15. stoletja, z zidovi iz opeke in lončarstva ter lesenim stropom. Po podatkih Islamske enciklopedije je bila mošeja zgrajena leta 831 po hidžri (1427-28), po nekaterih virih pa že leta 1425. Leta 1714, v obdobju sultana Ahmeda III., jo je obnovil vodja zavetnega sklada, šejk Mehmed Baba, in njena današnja podoba odraža značilnosti anatolskih mošeji s konca 17. in začetka 18. stoletja. Notranjost je preprosta, s pravokotnim prostorom (20,25 metra x 13,45 metra), zaprtim prostorom za molitev na severu in galerijami. Vzhodna stena se opira na tempelj Augusta iz rimskega obdobja, na jugu pa je grobnica Hacı Bayram-ı Velija z kupolo, zgrajena leta 1429, ki je povezana z mošejo in obiskana kot njen del.

V notranjosti so leseni strop in bogati dekorativni elementi, alabastrov niša, ki se dviguje do stropa, lesena govornica z rezbarenimi elementi in plošče iz Kütahye keramike iz 18. stoletja pod galerijo za muezina. Med veliko obnovo v letih 2010-2011 je bil prostor za molitev na severu porušen in zgrajen na novo; mošeja je bila ponovno odprta 14. februarja 2011. Ta primer prikazuje kontrast: poleg 88 metrov visokega minareta Kocatepe, ta mošeja s svojim enojnim minaretom kaže, od kod izvira tradicija anatolskih mošeji. Obnašanje ob obisku je tukaj še pomembnejše: trg in mošeja sta vsak dan polna ljudi, pred vhodom v grobnico se oblikujejo dolge vrste; bodite tihi, odstranite čevlje pred vhodom, ne motite vernikov in se izogibajte obisku v petek popoldne. Postaja podzemne železnice Ulus je od trga oddaljena deset minut.

Vir: Islamska enciklopedija, kompleks Hacı Bayram-ı Veli; Uprava regije Ankara, kulturne in zgodovinske znamenitosti Ankare; Kulturni portal; Wikipedia.