Kopeli v zgodovinski četrti, zgrajeni pod kupolami arhitekta Sinana.

Začnite svojo pot pri tem paru kopelišč v ozkih ulicah Zeyreka, saj je to redka priložnost, da obiščete otomansko kopelišče tako kot muzej in se v njem tudi okopljete. Kopelišče je zgradil kapitan otomanske flote, Barbaros Hayreddin Paša, arhitekt pa je bil Mimar Sinan. Po navedbah enciklopedije İslam Ansiklopedisi, gradnja je potekala med letoma 1540 in 1546, nekateri viri pa navajajo še zgodnejša leta. Moška in ženska dela sta simetrično zasnovana, oba pa imata prostor za oblačenje, toplo sobo in sobo z visokimi temperaturami v obliki križa. V sobi z visokimi temperaturami sta okoli osmerokotne bazenske ploščadi postavljeni štiri prizidnice in štiri zasebne proge.

Večina ploščic, po katerih je kopelišče dobilo ime, je danes v drugih mestih. Stene so bile nekoč obložene z modro-belimi ploščicami iz İznik do določene višine. Ploščice, ki so bile odstranjene zaradi požarov in potresov, so bile v 19. stoletju prodane in razkropljene, ter so se znašle v evropskih zbirkah, kot je muzej Victoria and Albert v Londonu. Po podatkih članka, objavljenega leta 1993 v enciklopediji İslam Ansiklopedisi, so bile na tem mestu še vedno samo ploščice v moški sobi z visokimi temperaturami.

Med restavriranjem, ki je trajalo trinajst let, so odkrili na tisoče fragmentov ploščic in trideset sedem različnih vzorcev; pod hladnimi sobami so se pojavile bizantinske cisterne. Zgradba je bila odprta septembra 2023 skupaj z muzejom, storitev kopelišča pa je bila začeta leta 2024. V muzeju, ki se nahaja v bližnji zgradi, si oglejte razstave o zgodovini ploščic in o sistemu ogrevanja in oskrbe s vodo v kopelišču; predmeti v muzeju vam bodo pomagali razumeti, kako so nekoč izgledale prazne stene, ki jih boste videli na preostanku poti. Če nameravate tu okopati, se vnaprej pozanimate o razporeditvi moških in ženskih delov ter o možnosti rezervacije.

Vir: İslam Ansiklopedisi; Arkitera; Vikipedi.

Ulice, ki se vzpenjajo od Zeyreka do Sulejmanije, vas popeljejo do te kopelišče, ki se nahaja na južnem koncu kompleksa. Gradnja tega kompleksa, zgrajenega v čast sultana Sulejmana, se je začela leta 1550, končana pa je bila oktobra 1557. Kopelišče je del tega velikega projekta, ki ga je zasnoval glavni arhitekt Sinan. Zaradi obrtnikov, ki so se naselili v okolici, se je kopelišče prvotno imenovalo "Kopelišče obrtnikov". Če upoštevamo šole, skladišče hrane in trgovine, ki so del kompleksa, je bilo to kopelišče del načrta, ki je ustvarjal celotno sosesko, in je služilo eni od njenih vsakodnevnih potreb.

To kopelišče se od drugih razlikuje po tem, da je samo za moške; nima ločenega dela za ženske. V enciklopediji TDV Islam piše Semavi Eyice, da je to kopelišče morda bilo namenjeno osebju kompleksa in študentom, ki so živeli v šolah, in ne običajni tržni kopelišči. Načrt kaže na poskuse arhitekta Sinana. Nad pravokotnim prostorom, ki meri 11,5 metra, se dviguje velika kupola. Po treh delih, ki sestavljajo toplo sobo, se v štirih nišah nahajajo zasebne sobe, ločene z marmornimi stebri. V istem članku v enciklopediji se poudarja, da je Sinan tukaj združil klasično obliko kopelišča z arhitekturo zdravilišč in ustvaril različico s stebri.

V naslednjem stoletju je bilo kopelišče doživelo vzpone in padce. Med letoma 1916 in 1917 je bilo zaprto, v 1930-ih pa je bilo preurejeno v delavnico. Nato ga je lastnik obnovil in ponovno odprl kot kopelišče. Po informacijah iz Wikipedije, od obnove leta 2001, deluje predvsem za turiste. Ker se lahko pravila obiska razlikujejo od drugih kopelišč, se pred obiskom oglasite v objektu, če želite kopati. Če se ne želite kopati, si oglejte kupole in ostrešje z ulice, nato pa se spustite od zadnje strani Sulejmanije proti Bejazitu.

Vir: TDV Islam Enciklopedija; Wikipedija.

Ta veliki turški kopelišči, ki se nahajata ob ulici Ordu Caddesi, sta del kompleksa II. Bayezida, ki obkroža trg Beyazıt, in danes sta muzej turške kopeliške kulture II. Bayezida, ki ga upravlja Univerza v Istanbulu. Datum izgradnje ni natančno znan; v islamski enciklopediji TDV je naveden med letoma 1500 in 1505, medtem ko muzejni zapis Ministrstva za kulturo in turizem navaja obdobje 1507-1508. Prihodki iz kopelišča so bili namenjeni fundaciji Gülbahar Hatun, matere sultana Yavuz Sultana Selima.

Obe kopelišči sta postavljeni ena poleg druge in imata enako zasnovo; vročina ima štiri atrij, v kotih pa so zasebne sobe. Kupa za moške ima kupolo s premerom približno 15 metrov, kar vam omogoča, da si predstavljate, kako velika je lahko bila tržna kopelišča. Najbolj zanimiva podrobnost te strukture se nahaja v njenem temelju. Kopelišče je bilo zgrajeno na mestu, kjer je v bizantinski dobi stala zmagovalna kolona Theodosiusovega foruma, in pri gradnji so bili uporabljeni reliefni elementi te kolone. Po informacijah iz TDV, nekateri od teh elementov še vedno ostajajo v temelju, medtem ko so bili drugi preneseni v Arheološki muzej v Istanbulu.

Po letu 1930 je bil prostor za moške uporabljen kot skladišče za usnje, prostor za vroči del pa je bil delno preurejen v kovinarsko delavnico, in tako je bila struktura dolgo časa v ruševinah. Univerza v Istanbulu je kopelišče prevzela leta 2000, po obnovitvi pa je muzej odprl svoja vrata 27. maja 2015. V notranjosti so razstavljeni etnografski predmeti, kot so brisače, bakreni in svetlobni predmeti za kopelišča, ter bizantinski in otomanski arhitekturni elementi, ki so bili izkopani. To je idealno mesto, kjer lahko obiščete vse dele kopelišča, ne da bi se kopali, in se seznanite z termini, ki ste se jih naučili na začetku poti, ko ste šli od hladnega dela do vroče. Po informacijah iz muzejnega zapisa ministrstva, je muzej ob koncih tedna zaprt, zato preverite aktualne dni in ure obiska, preden ga obiščete.

Vir: Islamska enciklopedija TDV; Turški muzeji (Ministrstvo za kulturo in turizem); Wikipedia.

Od Belezyita se sprehodite skozi notranjost pokrite tržnice in izstopite skozi vrata Mahmutpaşa. V nekaj minutah spustom prispete do te turške kopeli. Po napisu na vhodu je bila zgrajena med letoma 1466 in 1467 kot del kompleksa, ki ga je zgradil Mahmud Paša, vezir sultana Fatiha. Je ena najstarejših turških kopeli, ki še stojijo v mestu. Le nekaj korakov stran se nahaja Kürkçü Han, ki je prav tako del istega kompleksa.

Kopelišče je bilo prvotno dvojno, vendar je ženski del sčasoma porušili, da bi ga uporabili za komercialne namene. Ohranjen del obsega tri velike prostore, pokrite s kupolami. Hladilni prostor pokriva kupola s premerom približno 17 metrov, ki ima okna. Ta kupola je podprta s stebri, okrasjenimi z mukarnasom. Po informacijah iz Wikipedije, je v hladilnem prostoru najstarejši primer polkrožne kupole v Istanbulu. V prostoru za ogrevanje so vgrajene niše, stranske prizidke in kotične prostore, ki obkrožajo kamnito ploščo. Oglejte si tudi okrasne niše na vhodu in fasado; tukaj lahko opazite preprosto, a elegantno dekoracijo, značilno za otomanske zgradbe iz 15. stoletja.

Njena kasnejša zgodovina prikazuje, kako se je turško kopelišče v mestu lahko prilagajalo različnim namembnostim. Leta 1755 je bila uničena pri požaru, leta 1953 jo je obnovili in ponovno odprli kot kopelišče, nato pa jo preuredili v skladišče, leta 1990 pa v tržnico. Danes se v njej nahajajo trgovine; lahko se sprehodite pod kupolami in občutite veličino prostora. Med sprehodom opazujte strop, saj kupole in stebri še vedno ohranjajo prvotno identiteto zgradbe. Ulica Mahmutpaša je med tednom zelo obremenjena; hodite počasi in ne ovirajte prometa pred trgovinami.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi (Kompleks Mahmud Paše); Wikipedija.

Ko se iz Mahmutpaše vzpenjate navzgor in prispete do Nuruosmaniye, se znajdete pred to kopeliščem, ki se nahaja ob porfirnem stebru Çemberlitaş. Kopelišče je leta 1584 zgradila Nurbanu Sultan, žena sultana Selima II. in mati Murada III.; prihodki so bili namenjeni kompleksu Atik Valide v Üsküdarju. O arhitektu obstajajo različne informacije. Kopelišče je običajno pripisano Mimar Sinanu, vendar Semavi Eyice v enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi opozarja, da se njegovo ime ne pojavlja v virih, ki naštevajo dela Sinana.

Najbolj izvirni del kopelišča je ogrevan prostor. Tukaj je zasnovan dvanajstkotni mnogokotnik, okoli središčnega kamna je postavljena dvanajst stolpov, v vogalih pa so postavljene pokrite sobe. Oglejte si geometrijske marmorne dekoracije na tleh in stenah. Do velikih kupol, ki pokrivajo oblačilnice, se dostopa preko vogalnih prehodov.

Danesšnji videz kopelišča odraža urbanistične spremembe iz 19. stoletja. Leta 1868, ko je bila cesta Divanyolu razširjena, je bil odtrgan del hladnega prostora. Ženski del kopelišča je prenehal biti kopelišče in je najprej postal restavracija, nato pa trgovina s preproge. Zgradba je leta 1916-1917 pretrpela požar, moški del pa je bil leta 1972-1973 obnovljen. Stopnice na vhodu so bile dodane zaradi spremembe višine ceste.

Danes je kopelišče še vedno v funkciji, večina obiskovalcev pa so tujci. Če se želite okopati, se najprej znojite na središčnem kamnu, nato pa počakajte na "tellağ" za piling in peno; po končanem postopku se nekaj časa usedite v hladnem prostoru, da se ohladite. Na vhodu se pozanimate, kateri del je namenjen ženskam, kateri pa moškim, in v katerem časovnem obdobju. Če se ne želite okopati, se ustavite ob stebru, ki se nahaja tik ob kopelišču, in opazujte, kako ta kot, kjer se obe zgradbi srečujeta, ponuja pregled prehod od bizantinskega foruma do osmanske tržnice.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; uradna spletna stran kopelišča Çemberlitaş; Wikipedia.

Če se odprava od Čemberlitaşa po ulici Divanyolu proti vzhodu in zavijete proti Cağaloğlu, boste prispeli do te kopelišče. Zgradba je bila dokončana leta 1741, da bi zagotovila sredstva za knjižnico, ki jo je ustanovil sultan I. Mahmud v Ayasofiji. Viri se razlikujejo glede imena arhitekta; v enciklopediji TDV je arhitekt omenjen kot Hüsrev, vendar je prisotnost njegovega imena ob robu, medtem ko druge vire pripisujejo delo Süleyman Ağa in Abdullah Ağa.

Cağaloğlu je ena izmed zadnjih velikih kopelišč v Istanbulu. Ker je sultan III. Mustafa leta 1768 prepovedal gradnjo novih kopelišč v mestu, takšna zgradba ni bila nikoli več zgrajena. Zato je to dobro mesto za primerjavo s kopeliščem, ki ga je zgradil Sinan v 16. stoletju. Načrt je še vedno v klasični zasnovi: hladilnica, točilnica in topla soba z štirimi stebri in štirimi zasebnimi sobami. Spremenila se je le dekoracija. V detajlih opazite vpliv zahodne umetnosti iz 18. stoletja, baročnega sloga; v enciklopediji TDV je ta zgradba omenjena kot primer tujih umetniških vplivov v turški arhitekturi. Primerjajte elegantne, klasične linije, ki jih vidite v Zeyreku in Čemberlitašu, s krivuljami, ki jih vidite tukaj, in videli boste, kako se okus spreminja skozi dvesto let.

Vhod v moško in žensko strani kopelišča sta ločena. Vhod v moško stran je preko stopnic z ulice, medtem ko je vhod v žensko stran odprt v stranski ulici. To je tipičen primer starega otomanskega običaja, da vhoda v moško in žensko stran nista odprta v isto ulico. Kopelišče še danes deluje in večina njegovih strank so turisti. Če ne želite kopati, poiščite dva ločena vhoda in opazujte razporeditev kopelišča z zunaj, nato pa se v nekaj minutah hoje odpravite do Ayasofije.

Vir: Enciklopedija TDV; uradna spletna stran kopelišča Cağaloğlu; Wikipedia.

Zadnja postaja poti je ta dolga zgradba s svinčeno kupolo, ki se razprostira vzdolž trga med mošejama Ayasofya-i Kebir in Sultanahmet. Zgrajena jo je leta 1556-1557 arhitekt Mimar Sinan, da bi zagotovila prihodke za dobrodelne ustanove Hürrem Sultan, žene sultana Sulejmana, in bila zasnovana tako, da služi skupnosti mošeje Ayasofya. Pod kopeljo so ostanki rimskih kopeli Zeuksippos, kar pomeni, da je tradicija kopanja na tem območju še veliko starejša.

To, kar loči to kopeljo od drugih, je razporeditev njenih dveh delov. V turški arhitekturi kopelišč je to prvič, ko sta moški in ženski del postavljena na isti osi, eden za drugim. Zgradba je dolga približno 75 metrov, vhod v moški del je obrnjen proti severu, vhod v ženski del pa proti zahodu. V moškem delu so zaporedno prostori za ohlajanje, ogrevanje in vroče kopeli, nato pa sledi ženski del z enakimi prostori; torej sta dva vroča kopelišča postavljena drug poleg drugega. V središču vsakega vroče kopelišča je osmerokoten marmorni bazen. Oglejte si fasado z arkadami pred moškim delom; to je rešitev, ki je bila v tistem času v kopeljah precej redka.

Kopelja so delovala do leta 1910, nato pa so bila dolgo zaprta in v različnih obdobjih uporabljena kot skladišče. Po obnovi v letih 1957-1958 je postala državna trgovina s preprogami. Po obsežni obnovi med letoma 2008 in 2011 se je maja 2011 ponovno odprla kot kopeljišče. Dobra ideja je, da se na tej poti umivate in se sprostite; rezervirajte vnaprej in se pozanimajte o podrobnostih o različnih delih in storitvah. Ko odhodite, se usedite na trgu v popoldanskem svetlobnemu in si še enkrat oglejte to dolgo vrsto kupol med mošejama Ayasofya in Sultanahmet.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi.