Istanbul po viziji arhitektov Vedata in Kemaleddina.

Spomenik, ki se nahaja v parku Fatih v četrti Saraçhanebaşı, se imenuje Spomenik padlim letalcem. Bilje pa je posvečen Fethiju, Sadiku in Nuriju Beyu, ki so v turški zgodovini letalstva poznani kot prvi piloti, ki so izgubili življenje. Ti piloti so se kmalu pred prvo svetovno vojno odpravili na let iz Istanbul na Kairo, ki je obseval približno 2.500 kilometrov. Med letom so umrli in pokopani so bili v Damasku, poleg grobnice Saladina Ayyubija v mošeji Umajjadov. Osredkov spomenika, ki ga je zasnoval arhitekt Vedat Tek, so položili 2. aprila 1914, gradnja pa je bila končana leta 1916. Spomenik je bil postavljen nasproti stare stavbe občine Fatih; ta stavba se od leta 2010 uporablja kot sedež univerze.

Da bi si ogledali spomenik, se počasi sprehodite okoli njega. Stup, ki se dviguje nad marmornim podstavkom, je namerno ostal nekončan; simbolizira prekinjeno pot. Na vrhu stebra je bronasta lovorjeva veja. Na obeh straneh podstavka sta veliki kopiji insignij, ki bi jih piloti prejemali, če bi uspeli priti do Kaira; na insignijah je upodobljen letalo, stolp Beyazıt in prikaz Istanbula. Višina spomenika je približno 7,5 metra.

Ta majhna postanka je odlično izhodišče za nadaljnje postanke v danu. Vedat Tek je ta spomenik zgradil, kmalu po tem, ko je dokončal zgradbo Ministrstva za pošto in telegrafijo; preprosta, nekončana stebra tega spomenika in velika fasada, ki jo boste kmalu videli v Sirkeciju, sta delo istega arhitekta. Od spomenika do Lalelija, naslednje postaje, lahko prispete v približno desetih minutah hoje.

Vir: Wikipedia.

Ta velika zgradba, ki stoji na ulici Ordu Caddesi v četrti Laleli, ob boku mošeje Laleli iz 18. stoletja, je bila zgrajena kot prvi projekt stanovanjskih zgradb znotraj obzidja. Leta 1918, po požaru, ki je uničil obsežno območje v okolici četrti Cibali, Altımermer in Fatih, je bila arhitektu Kemaleddinu naročena izgradnja kompleksa štirih blokov stanovanj, ki je služil kot začasno bivališče za nekatere osebe, ki so ostale brez doma. Zgradba je stala na mestu madrasse Koska, ki je pripadala kompleksu Laleli, bila delno uničena v potresu leta 1894 in požaru leta 1911. Gradnja se je začela leta 1919 s prispevki prebivalstva in se končala leta 1922. Prvotno ime zgradbe je bilo "stanovanja za žrtve požara" (Harikzedegan).

Po informacijah iz angleške Wikipedije, te stavbe spadajo med prve moderne zgradbe v Istanbulu, ki so bile zgrajene s tehniko armiranega betona. Štiri simetrične in enako velike kvadratne enote tvorijo celoto, povezano z notranjimi dvorišči. Zgradba je imela skupno 124 stanovanj, 25 trgovin, skupno pralnico in ločene shrambe za premog za vsako stanovanje. Ker je bila gradnja končana ob koncu otomanskega cesarstva, žrtve požara niso mogle vseliti v te prostore. V prvih letih republike je bila zgradba predana Turški letalski družbi in preimenovana v "Letalska stanovanja" (Tayyare Apartmanları), kjer so stanovali do leta 1985, ko je bila preurejena v hotel.

Če prečkate cesto, lahko zgradbo opazujete v celoti: tukaj je najbolj opazen način, kako je Kemaleddin združil klasični otomanski okrasni slog z novim gradbenim materialom, armiranim betonom, in s programom večstanovanjske zgradbe. Vstop v hotel je odvisen od dovoljenja upravljalca. Od tukaj lahko greste peš do tramvajske postaje Laleli-Üniversite in nadaljujete do postaje Sirkeci.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi; Wikipedia.

Četrti Vakıf Han je najbolj znana od stavb, ki jih je zgradila Uprava za verske zadev (Evkaf Nezareti) za pridobivanje prihodkov. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV), je Kemaleddin pripravil načrte za stavbe, ki jih je načrtovala uprava, vključno z mošejami in šolami, med letoma 1910 in 1911, medtem ko so bile pete stavbe zgrajene v Istanbulu med letoma 1911 in 1926. Ta stavba je stala na mestu kompleksa Hamidiye, ki je pripadal sultanu Abdulhamidu I. Gradnja se je začela že v 1910. letih, vendar je bila zaradi balkanskih vojn in prve svetovne vojne končana šele leta 1926. Med obdobjem okupacije so francoski vojaki med letoma 1920 in 1923 uporabljali še nedokončano zgradbo kot kasarno.

Fasada, ki gleda na ulico Hamidiye, je dolga približno 79 metrov in visoka 27 metrov; na obeh koncih se dvigajo vogalni stolpi. Zahodna, južna in vzhodna stran sta obloženi s kamnom in marmorjem. Zgradba je imela jekleno konstrukcijo; v pritličju je bilo 24 trgovin, na štirih nadstropjih pa je bilo na vsakem nadstropju 37 pisarn, skupaj torej 148 pisarn enake velikosti. Dve glavni stopnici sta bili postavljeni 30 metrov narazen, v skladu s požarnimi predpisi tiste dobe, in sta bili opremljeni z dvigali. Torej, fasada odraža klasični osmanski slog, medtem ko notranjost ponuja program moderne poslovne stavbe.

V zadnjih desetletjih 20. stoletja je v stavbi delovala tudi Istanbulška borza. Po tem, ko je bila stavba leta 2000 zaprta, je bila obnovljena in od leta 2006 služi kot hotel. Najboljši pogled na fasado je iz pločnika; opazujte vogalne stolpe in kamnito obdelavo med okni, nato pa se preselite nekaj korakov naprej do velike pošte.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Kulturni inventar; Wikipedia.

Velika pošta je pomemben projekt iz življenja Vedata Teka in eden prvih primerov prve nacionalne arhitekturne šole. Vedat Bey je leta 1905 postal arhitekt pri ministrstvu za pošto in telegrafijo, gradnja zgradbe, ki je služila kot sedež ministrstva, se je začela leta 1905 in končala leta 1909. Poštne storitve so bile od leta 1840 opravljane na dvorišču nove mošeje, nato pa leta 1890 v zgradbi Poštane-i Amire v Eminönüju, leta 1909 pa so se preselile v to zgradbo. Ime zgradbe se je v 1930. letih spremenilo v Velika pošta. Med letoma 1927 in 1936 je v tej zgradbi delovala tudi radijska postaja Istanbul.

Najprej si oglejte zunanjost. Štiri nadstropja visoka zgradba ima vhod, ki je dvignjen s stopnicami; vogali fasade sta izstopajoča in dvignjena ter pokrita s kupolo. Fasada je izdelana iz rezanega kamna in marmorja, okrasje pa je v slogu otomanske umetnosti iz 16. stoletja. Na plošči nad vhodom je v starodavnem jeziku napisano "Ministrstvo za pošto in telegrafijo". Oglejte si dvobarvno kamnito obdelavo, geometrijske vzorce na ploščicah, kufijske napise in okrasne stebre; menijo, da so tudi opeke posebej zasnovane s strani Vedata Teka.

V notranjosti se glavni vhod odpre v pravokotno centralno dvorano, ki se razteza skozi tri nadstropja; strop te dvorane je pokrit s steklenimi ploščami, prevladujeta oranžna in modra barva. V pritličju je še vedno delujoča pošta, v delu zgradbe pa se od leta 2000 nahaja muzej PTT Istanbul, ki prikazuje zgodovino komunikacij. Zgradba je vključena v seznam kulturnih spomenikov in je v postopku obnove; preverite, ali sta pošta in muzej odprta, preden obiščete. Ker je to javna zgradba, se pred fotografiranjem v notranjosti posvetujte z osebjem.

Vir: Vikipedi; Wikipedia; Seznam kulturnih spomenikov.

Ta majhna mošeja, ki se nahaja v Beyoğlu, na območju Tarlabaşı, v ulici Kamer Hatun, je delo Kemaleddina iz obdobja, ko je bil glavni arhitekt ustanove Evkaf. Po navedbah enciklopedije Islam Ansiklopedisi je Kemaleddin po letu 1909 postal glavni arhitekt ustanove Evkaf in je nadzoroval obnovo številnih mošej in namaznih prostorov v okviru novo ustanovljenega oddelka za gradnjo in obnovo. Po informacijah iz Wikipedije je bila prva mošeja zgrajena leta 1514 po naročilu sultana Yavuz Sultan Selim za njegovo posvojeno mater, Kamer Hatun, vendar je bila do 19. stoletja močno uničena. Fundacija je naročila njeno rekonstrukcijo, ki jo enciklopedija Islam Ansiklopedisi datira v leto 1911. Viri, ki opisujejo prvi nacionalni arhitekturni slog, uvrščajo mošejo Kamer Hatun med pomembne primere tega sloga.

Mošeja stoji na zemljišču površine 565 kvadratnih metrov, vendar je sama zgrajena na površini le 223 kvadratnih metrov, kar pušča majhen dvorišče okoli nje. Njene stene so zidane, streha pa je pokrita s svincem nad leseno konstrukcijo, in ima en minaret, ki se dviguje na levi strani od mihraba. Obisk te mošeje po obisku večjih mošej, kot so Selatin ali tistih v Sirkeci, ponuja dobro primerjavo: opazite, kako je isti arhitekturni jezik uporabljen v manjšem merilu, v lokalni vaščanski mošeji.

Mošeja je odprta za obrede. Priporočljivo je, da obiščete v času, ko ni molitev. Ob vstopu odstranite čevlje, oblečite oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena, ženske pa naj si pokrijejo glavo. Do mošeje lahko prispete s približno desetminutnim sprehodom od trga Tunel po ulici Meşrutiyet. Od tam lahko uknete avtobus, ki gre do Taksim, kjer lahko nadaljujete do obale.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi.

Mešča se nahaja ob obali Bosforske ožine, v zalivu Bebek, tik ob pristanišču Bebek. Uradno se imenuje džamija Hümayun-u Abad in je bila zgrajena leta 1913 po načrtih arhitekta Kemaleddina, ki je uporabil kamne. Zgrajena je bila na mestu stare džamije, ki jo je dal zgraditi Nevşehirli Damat İbrahim Paša. V enciklopediji TDV Islam se džamija Bebek omenja med delom Kemaleddina, skupaj z džamijo Kuloğlu v Bostančiju in džamijo Amine Hatun v Bakırköju, medtem ko je bila džamija Mecidiye v Yeşilköju dokončana že leta 1909. Torej je džamija Bebek le ena od številnih džamij, ki jih je arhitekt zgradil po Istanbulu. Na Wikipediji je ta zgradba uvrščena v neoklasični slog.

Načrt džamije je preprost in klasičen: kupola je postavljena na osmerokotno podlago in podprta s štirimi polkupolami. Za najboljši pogled na stopenjsko naraščanje kupa in polkupol se priporoča, da se od pristanišča ali obale oddaljite in se obrnemo. Primerjajte to majhno džamijo ob Bosforski ožini s poslovno stavbo s kovinsko konstrukcijo, ki ste jo videli v Sirkeciju: Kemaleddin je uporabil isti arhitekturni jezik tako v poslovni stavbi kot v vaški džamiji.

Džamija je odprta za obisk. Priporočljivo je, da je ne obiskujete med molitvami, zlasti ob petkovih popoldanskih molitvah. Ob obisku odstranite čevlje, oblecite oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena, ženske naj si pokrijejo glavo, in bodite notri tihe. Po obisku lahko zaključite dan s sprehodom ob obali Bebek in uživate v pogledu na Bosforsko ožino; obala Bebek je vključena tudi v druge naše poti.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi.