Ankara po viziji Holzmeistra, Eglija, Tauta in Jansena.

V kompleks vstopite s zahodne strani, ob ulici Turgut Baştuğ; celoten kompleks je zasnovan okoli pešpatske poti, kot opisuje Goethe-Institut. Pot se vzpenja po monumentalnih stopnicah, prehaja skozi prostor pod staro stavbo rektorata in se odpre v pešpatsko območje, kjer sta na obeh straneh simetrično postavljeni štiri zgradbe, vsaka s tremi nadstropji. Prvi načrt kompleksa in nekaj zgradb je zasnoval nemški arhitekt po imenu Baurat Naht; ko se je Naht vrnil v Nemčijo zaradi nesoglasij o plačilu, je celotno zasnovo in izvedbo prevzel Egli, delo pa je bilo končano leta 1933. Ista leta je bila ustanovljena tudi ustanova: Ankara Visoka kmetijska šola, ki je bila leta 1930 odprta, se je 30. oktobra 1933 preimenovala v Visoko kmetijsko inštitut, ki je delovala s petimi fakultetami: kmetijsko, gozdarsko, veterinarsko, naravoslovno in umetnostno. Leta 1948 sta bili kmetijska in veterinarska fakulteta priključeni Univerzi v Ankari; do leta 1955 je bila to edina kmetijska fakulteta v državi.

Najboljši primer dela Eglija je stara stavba rektorata: dvonadstropna zgradba s polkletnim pritličjem, pravokotne oblike, brez okrasa. Zahodno fasado pokriva širok portik, ki je visok dva nadstropja, simetrične stopnice na obeh straneh vas popeljejo na dvignjeno raven pritličja. Fasada je obložena s "edelputz" – gladko mavčno oblogo; v notranjosti so lesene podne, obloge in stopnice s tremi stopnicami. Konferenčna dvorana v severnem delu pritličja pripoveduje o pomembnosti, ki so jo v tistem času pripisovali visokošolski ustanovi. Zgradba patologije je prav tako eden izmed dobro zasnovanih del v kompleksu. To je odprto univerzično območje; kot je zapisano v Kulturnem inventarju, je dostopno, vendar upoštevajte navodila varnostnika pri vhodu in se med predavanjih premikajte tiho.

Vir: Goethe-Institut; Fakulteta za kmetijstvo Univerze v Ankari; Kulturni inventar.

Od trga Ulus se odpravite proti jugu, na konec avenije Atatürk, kjer se ta pripelje do opere. Petnadstna zgradba iz kamna, ki se nahaja na naslovu št. 13, je delo Holzmeistrovega načrta za banko za nepremičnine in sirote. Viri navajajo, da je načrt nastal med letoma 1933 in 1934, gradnja pa se je končala med letoma 1934 in 1935. Na fasadi opazite neoklasicistično zasnovo, marmorno oblogo in vhod iz kamna Ankara. Zgradba, ki je dolgo časa stala prazna, je bila obnovljena s strani državne pošte (PTT) in oktobra 2013 je bila odprta kot muzej žigov. V njem so razstavljeni otomanski in republikanski žigi, tematske serije, poštne kartice in predmeti, povezani z zgodovino komunikacije. Wikipedija navaja, da je v muzej razstavljenih 4.404 turških žigov in 1.500 tujih žigov. Trenutne obratovalne dni in pogoje obiska preverite na spletni strani muzeja PTT. To je edina stavba, kjer lahko vidite Holzmeisterjev notranji prostor, stopnice in višino stropov; med ogledom žigov ne pozabite dvigniti glave.

Zapustite muzej in se odpravite na ulico İstiklal. Zgradba Centralne banke Turčije, ki se nahaja na naslovu št. 10, je prav tako delo Holzmeistrovega načrta in je bila zgrajena med letoma 1931 in 1933. Banka je bila ustanovljena leta 1930, začela pa je delovati 3. oktobra 1931. Njena sedežna lokacija je še vedno v tej zgradbi; v notranjost ni omogočen dostop, ogled je možen samo od zunaj. Kot opisuje Kulturni inventar: simetrična zasnova, vstop z tremi osrednjimi deli, ki so nekoliko pospravljeni, širok nadstrešek, fasada iz kamna, redne vrstice oken in skrit strešni rob, ki ga krasi subtilen okras. Ena od zgradb, ki so bile leta 2025 vključene v začasen seznam UNESCO. Med vračanjem na trg si oglejte tudi zgradbo Sümerbank, ki se nahaja nasproti; pogosto se pripisuje Holzmeisterju, vendar jo je leta 1937-1938 zasnoval nemški arhitekt Martin Elsaesser, odprta pa je bila 29. oktobra 1938. Danes jo uporablja Univerza za družbene vede v Ankari.

Vir: PTT; Arhiv; Kulturni inventar; Zgodovina TCMB; Wikipedija.

Od Muzeja Pul se odpravite peš po ulici Atatürk proti jugu. Ko prečkate opero, boste na ulici videli dolgo zgradbo s ravno streho, ki danes deluje kot poklicna in tehniška srednja šola Zübeyde Hanım. To je šola Ismet Paşa za dekleta, ki jo je zasnoval Egli v letih 1930-34: v sredini je štiri nadstropja visoka glavna zgradba z vodoravnimi linijami, po obeh straneh pa sta vertikalna bloka z okni za stopnice, v vogalih pa sta odsekka, ki sta bila dodana leta 1934, in zaobljeni vogali, ki spominjajo na Mendelsohna. Inštitut Goethe jo šteje za eno najstarejših in najbolj doslednih primerov mednarodnih stilov v Ankari; zunanjost je vidna, saj je še vedno šola. Od tod se odpravite v ulico Sezenler in prispete do srednje šole, ki jo je zasnoval Taut.

Srednja šola Atatürk v Ankari je bila ustanovljena leta 1886 kot gimnazija, leta 1938 pa je dobila svoje ime. V to zgradbo, ki sta jo zasnovala Bruno Taut in Franz Hillinger leta 1937, se je šola preselila 10. oktobra 1940. Taut je leta 1936 prišel v Turčijo in vodil oddelek za arhitekturo pri Ministrstvu za izobraževanje. V istem obdobju je zasnoval fakulteto za jezik, zgodovino in geografijo ter to šolo. Kmalu po tem, ko je zasnoval grobnico Atatürka, je umrl v Istanbulu decembra 1938. Vzhodna fasada je dobro vidna iz ulice Sezenler: pri vhodu v blok A je dvonadstropna veranda s dvema vrstama stebrov, obložena zankaranskim kamnom, na južnem koncu pa je veranda s desetimi stebri, ki pokriva vhod v blok C, med katerimi so manjše verande. Taut se je izognil simetriji; učilnice so v delih, ki segajo od vzhoda do zahoda, medtem ko so v krajših delih konferenčne dvorane, jedilnice in športne dvorane. Spodnji del je obložen z gladkim kamnom, nad njim je omet, strehe pa so kriti s strešnimi opečnicami. Stara direktorska hiša v jugozahodnem vogalu je danes šolska muzej. Zgradba je še vedno v uporabi kot srednja šola; ne vstopajte v dvorišče, ampak opazujte fasado s pločnika.

Vir: Inštitut Goethe; Leyla Alpagut (DergiPark, Mimarlık 351); MEB; Wikipedia.

Pridite v Cebeci z vlakom Ankaray in se od postaje Dikimevi odpravite peš deset minut proti severu, do Kulturnega centra Mamak. Ta zgradba je ena izmed prvih del Eglija v Ankari: šola za glasbeno pedagogiko. Šola je bila ustanovljena 1. septembra 1924, da bi izobraževala učitelje glasbe za osnovne šole, in je začela delovati v zidanih zgradbah v Cebeciju; nova zgradba, ki jo je Egli zgradil med letoma 1927 in 1929, je prvi šoli za glasbo v državi zagotovila trajno prizid. Ko pogledate na naselje zgoraj, spominja na preobrnjen klavir; učilnice, dvorana, jedilnica, spalnice in pisarniški prostori so bili združeni v eni strukturi. Šola se je v sredini 1930. let zamenjala za akademijo, nato pa za Državni konservatorij v Ankari, in se je leta 1938 razširila s novimi prostori. Ko se je konservatorij leta 1985 preselil v novo stavbo, je ta stavba postala sedež občine Mamak; po letu 1985 je bila obnovljena in preurejena v kulturni center.

Danes v njeni notranjosti so gledališče, razstavni in koncertni prostori, knjižnica, občinski konservatorij in različni tečaji; torej je to edina šolska stavba, kjer lahko prosto sprehodite po hodnikih. Njena preprosta oblika in brez okrasja odražata zgodnje racionalistično načelo Eglija; v poznih 1920. letih je bilo načrtovanje takšne zgradbe v Ankari prvi znak odhoda od jezika kupol in lokov, ki ga je predstavljala "Prva nacionalna arhitektura", kot je opisal Goethe-Institut. V seznamu Eglijevih del v Ankari je ta zgradba navedena kot Državni konservatorij, z leti med 1927 in 1929. Če poteka dogodek na odru, vstopite v dvorano; urnik preverite na spletni strani občine. Če obiščete to mesto podnevi, poslušajte zvoke glasbil v hodnikih, saj ta zgradba še vedno poučuje glasbo.

Vir: Goethe-Institut; občina Mamak; Ekonomim; Wikipedia.

Z vlakom Ankaray se vrnite na postajo Kızılay in se od tam naprej po ulici Atatürk Bulvarı odpravite proti jugu, do zgradbe Bakanlıklar. Ta zgradba, ki se razprostira na 248 metrov in ima fasado iz bež travertina, je zadnje in največje delo arhitekta Holzmeistrerja v Ankari. Leta 1937 je parlament razpisal mednarodni natečaj za novo stavbo; prispelo je štirinajst predlogov, pri čemer so rezultati, objavljeni 28. januarja 1938, pokazali, da so prvo mesto delili Holzmeister, Francoz Albert Laprade in Madžar Alois Mezara, za realizacijo pa je bil izbran projekt Holzmeistrerja. Gradnja se je začela jeseni 1939, a jo sta druga svetovna vojna in finančne težave za nekaj let ustavile; leta 1957 je bilo srečanje Pakta Bagdad odvijano v še nedokončani zgradbi. Ko se je Holzmeister leta 1948 vrnil na Avstrijo, je gradbišče nadzirala njegova študentka in asistentka, Ziya Payzın. Zgradba je bila dokončana leta 1960, odprta pa je bila 6. januarja 1961; od natečaja do otvoritve je minilo dvaindvajset let.

Petnadstropna zgradba ima fasado iz travertina, notranjost pa je okrašena s trideset različnih vrst turških marmorjev. Vzhodna vrata se odpirajo v častno dvorano, ki je obložena s petimi bronastimi vrati. Dvorana parlamenta je bila leta 1995 preurejena v amfiteatersko obliko. Monumentalni jezik, ki ga je Holzmeister uporabljal od leta 1927 v Državni četrti, torej simetrija, kamnita obloga in povišani vhod, doseže tukaj največji obseg. Zunanjost zgradbe je vidna; za ogled celotne fasade prečite cesto Atatürk Bulvarı. Če želite ogledati notranjost, parlament vsak mesec, ob prvi soboti, organizira dan odprtih vrat: ni potrebna rezervacija, obiskovalci lahko pridobijo karto za obisk ob vhodu Dikmen in vstopijo s svojimi osebnimi dokumenti; med delovanjem plenarne seje, med razpravami o proračunu in na uradnih praznikih ni zagotovljen vodnik. Za informacije o urniku obiščite spletno stran za dan odprtih vrat na tbmm.gov.tr.

Vir: Strani za dan odprtih vrat Parlamenta; SALT; Goethe-Institut; Wikipedia.

Vstopite v vlak Ankaray na postaji Kızılay in izstopite na postaji Bahçelievler. Ko je Jansen leta 1928 osvojil nagrado, mu je bilo naročeno, da načrtuje Ankaru za prebivalstvo od tristo tisoč ljudi; Novo mesto je postal sedež ministrstev, območje Kale pa je ostalo kot zelen oaza, Atatürkova avenija pa je postala glavna os. Načrt je bil odobren 23. julija 1932. Bahçelievler je najbolj konkretno poskus stanovanjskega načrtovanja v okviru tega načrta. Leta 1934-35 je skupina visokih uradnikov ustanovila stanovanjsko zadrugo, ki je bila prva takšna zadruga v Turčiji. Po predlogu Jansena je bila izbrana lokacija na območju Abdi Paşa Çiftliği, na zahodu mesta, zunaj takratnih mej načrta. Jansen je zasnoval tako načrt naselja kot tudi tipe hiš: približno 350 hiš, eno ali dve nadstropji, z vrtom spredaj in zadaj, obdane s tremi vrstami akacije, z zelenimi pasovi, v središču pa šola, tržnica, klub in knjižnica. V prvotnem načrtu so bile enodružinske, dvojne in vrstne hiše uravnoteženo razporejene; člani zadruge so želeli samostojne hiše v vrtu, zato so lokalni arhitekti načrt prilagodili. Osnovna šola je bila zgrajena leta 1945.

Danes je 7. ulica, zdaj znana kot Aşkabatova ulica, glavna ulica tega nekdanjega vrtnega mesta. Kot piše Goethe-Institut, so hiše z vrtovi sčasoma propadle in bile zamenjane z visokimi stanovanjskimi zgradami; od hiš, ki jih je zasnoval Jansen, je ostalo le nekaj. Med sprehodom po ulici opazujte širino parcel, vrsto dreves v stranskih ulicah in ohranjene vrtne zidove na vogalih; še vedno lahko preberete sledi tega načrta v teksturi ulice. Načelo, ki ga je Jansen predstavil in ga je MİMDAP poudaril, "Ankara nikoli ne more biti industrijsko mesto," je tukaj očitno: območje za delavce je bilo ločeno in preprosto načrtovano, medtem ko je bilo območje za uradnike obdano z zelenjem. Pot končajte tukaj, na pločniku nekdanjega vrtnega mesta.

Vir: Goethe-Institut (Jansen, Bahçelievler, načrtovanje naselja); MİMDAP; Wikipedia (Jansenov načrt).