Od Gülhane do Cağaloğlu: Knjige, vile in ulice.

Od postaje Sirkeci se odpravite ob obali, zavijte na ulico Kennedy in se obrnite proti Sarayburnu; na desni strani ceste, nad morskimi obzidji palače Topkapı, se nahaja kamnita zgradba, ki je Sepetçiler Kasrı. Ta palača se danes uporablja kot sedež organizacije Yeşilay, zato jo lahko ogledate le od zunaj; ne poskušajte vstopiti, saj fasada že sama pripoveduje zgodbo. Kljub temu je to najboljša izhodiščna točka za vašo pot, saj je edini ohranjen del obalne strani palače. Palačo je leta 1643 zgradil sultan Ibrahim v obdobju glavnega arhitekta Kasım Ağa, na mestu bizantinskih obzidij, ki gledajo proti zalivu Zlati rog. V sedemnajstem stoletju je ob obzidju, ki obdaja zunanje dvorišče palače, stalo še nekaj paviljonov; to je edina ohranjena zgradba. Ime izvira od obrtnikov, ki so delali v bližini; po legendi so bili navdušeni nad košarjenjem in so prispevali k stroškom gradnje. Druga legenda povezuje ime z visokimi paviljoni v palači v Edirnu, ki so bili imenovani "sepetçi" (košar). Obe zgodbi sta zapisani v virih. Najprej jo opazujte z daljave, nato se približajte: loki in oboki v spodnjem nadstropju podpirajo zgornje nadstropje, kar pomeni, da je paviljon dejansko zgrajen na mestu pristanišča, vgrajenega v samo obzidje. V pristanišču so bile shranjene kraljevske ladje; sultan je od tukaj opazoval vojne parado, medtem ko je prebivalci harema gledali prireditve skozi okna v zgornjem nadstropju. Lokalne odprtine v spodnjem nadstropju so pripadale temu pristanišču. Tloris zgornjega nadstropja je pravokoten, s centralnim prostorom, pokritim s kupolo, in tremi izboklinami, ki izvirajo iz njega; poleg vhoda se nahaja pravokotna soba. Oglejte si okna: v spodnjem nadstropju so pravokotni marmorni okvirji, v zgornjem nadstropju pa oboki; ta razlika med dvema nadstropjema je vidna že od daleč. Po informacijah, ki jih je objavila organizacija Yeşilay, je rdeči marmor prišel iz Darice in Rusčuka, keramika iz İznik, kovinski deli pa iz Samakova in Soluna. Najboljše fotografije te zgradbe se posnamejo zjutraj, ko sonce zahaja z vzhoda; v ospredju so ladje, ki vstopajo v zaliv Zlati rog, v ozadju pa streha postaje Sirkeci. Iz oken palače je mogoče videti most Galata, stolp Galata in četrt Karaköy; isto razgledišče lahko občudujete tudi s pločnika. Viri navajajo, da je bila zgradba leta Na koncu polotoka Sarayburnu se Marmara, Bosfor in Zlati zaliv združijo na eni točki; obiščite to mesto in se prepričajte, zakaj je bilo to območje stoletja izbrano kot lokacija palače. Po informacijah portala Kulturni portal, spomenik Ataturku, ki ga najdemo na koncu polotoka in je bil postavljen leta 1926, je prvi spomenik Ataturku v Turčiji. Od tukaj ste le nekaj korakov oddaljeni od vhoda parka Gülhane, ki gleda proti morju; naslednja postaja se začne pri tem vhodu. Vir: TDV Islamski enciklopedija, Palača Sepetçiler, Organizacija Yeşilay, Kulturni portal.

Vstopamo v park Gülhane, tokrat ne skozi glavno vrata, ampak skozi vhod na strani ob morju. Ta vhod je obraten od običajne poti obiskovalcev in nas pelje od spodaj navzgor. Takoj za vhodom, med drevesi, stoji samostojen marmorni stolp, imenovan "Stolp Gotov". Ker se nahaja ob cesti, ga je enostavno spregledati, če ga ne opazite. Stolp izvira iz rimskega obdobja, iz 3. ali 4. stoletja, in je izklesan iz enega samega bloka marmorja, pridobljenega na otoku Marmara (Prokonnesos). Njegov vrh je v korintskem slogu, okrašen z akantusnimi listi, na podstavku pa je latinski napis, ki opisuje zmago nad Goti. Wikipedija ta spomenik opisuje kot najstarejšo stavbo, ki se je ohranila od rimskega obdobja, medtem ko je še vedno predmet razprav, kateri cesar je slavil zmago, opisano v napisu. Preživite nekaj minut ob podnožju stebra in poskusite najti napis; črke so obrabljen, vendar so vidne v jutranji svetlobi. Od tod naprej se boste vzpeli po poti, ki vodi do glavnih vrat, in se sprehodili pod drevesi, ki sestavljajo jedro parka; po informacijah iz angleške Wikipedije, nekatera od teh dreves so stara že od 19. stoletja. Park obsega približno 9,7 hektarja; v obdobju otomanske dinastije je bil to zunanji vrt palače Topkapı, ki je bil zaprt za javnost. V zunanjem vrtu palače, ki gleda proti Marmari, je bila travnata površina za igre in zgrajena palača Gülhane; sultan Abdulmedžid je 3. novembra 1839 opazoval razglasitev Gülhane hatt-ı hümayun, ki je začela obdobje reform, iz te palače. Palača je bila leta 1865 porušena pod sultanom Abdulazizom; danes na njenem mestu ni več ničesar videti, vendar je ime parka izhaja iz te palače, kar pomeni "rožna palača". Vrt je leta 1912 odprl za javnost guverner Cemil Paša in se preuredil v park; leta 1926 je bil v bližini postavljen prvi spomenik Ataturku. Po informacijah z uradni strani guvernerstva, je Ataturk 24. novembra 1928 prvič predstavil novo pisavo javnosti v tem parku. Med vzpenjanjem boste na desni strani, ob zahodni meji parka, opazili vrsto dolgih in nizkih zgradb; te so bile nekdaj konjušnice palače, zdaj pa gosti Muzej zgodovine islamske znanosti in tehnologije od leta 2008. Na isti strani se nahaja Knjižnica zgodovine znanosti prof. dr. Fuata Sezgina, ki je bila odprta leta 2017; na tej poti ne vstopamo v nobeno od teh zgradb, vendar je Preden zapustite vhod, se obrnite in pogledajte proti Sarayburnu; od tukaj boste najbolje razumeli naklon parka in to, kako je palača postavljena na višini nad mestom. Naslednja postaja je le nekaj korakov naprej, v paviljonu na isti ulici. Vir: TDV Islam enciklopedija, palača Gülhane; županija Istanbul; Wikipedia, stebrišče Gotov.

Vilo Alay se nahaja v parku, do njega se pride po široki rampi, ki se nahaja tik ob glavnem vhodu. Ne vstopajte skozi vrata, temveč vstopite v vilo s strani parka. Na koncu rampe se najprej znajdete v veliki sobi, od tam pa v verando in v glavno sobo vile, ki je okrogla in se imenuje "hünkar salon". Danes je to knjižnica in muzej literature Ahmet Hamdi Tanpınar, ki ga je odprlo ministrstvo za kulturo in turizem 12. novembra 2011. Vstop je prost, kot v javni knjižnici, vendar se pričakuje tišina. Prvotna oblika vile je bila lesena zgradba, ki jo je zgradili konec šestnajstega stoletja. Današnja marmorna zgradba je bila zgrajena v obdobju sultana Mahmuda II., leta 1819, kot navaja ministrstvo. Raziskovalci, ki so preučevali napis na zgradbi, navajajo, da je bila zgrajena med letoma 1810 in 1819, in da je slog podoben delu družine Balyan, in sicer Krikor Amira Balyana. Zgradba stoji na vogalni stolpu obzidja, ki ga je dal zgraditi sultan Fatih, da bi ločil palačo od mesta, in ima fasado v ampirnem slogu, obloženo z marmorjem, ki gleda na ulico Alemdar. Okrogla soba ima sedem izboklin, vsaka ima okvir iz črnega marmorja, nad njimi pa so verzovi iz zgodovinske pesmi, ki jo je za vilo napisal Keçecizade İzzet Molla. Stojte pred oknami in gledajte v ulico: nasproti vam je vhod v Bab-ı Ali, pod vami pa je trasa tramvaja. Sultanji so skozi ta okna opazovali obrtniške procesije, odhod vojske na pohode in druge prireditve v mestu; kot pravijo v TDV, je bila vila edini del palače, ki je bil v neposrednem stiku z mestom. Na strani ministrstva je zapisano, da je sultan Murad IV. iz te vile opazoval obrtniško procesijo s štiridesetimi belimi kamelami, preden je odšel na pohod v Bagdad. Po obdobju Tanzimat se je pot procesij premaknila v Dolmabahçe, vila pa je izgubila svojo funkcijo. Leta 1855 je postala telegrafska postaja, leta 1926 jo je Atatürk dodelil Združenju za lepe umetnosti, leta 1938 pa je bila priključena k palači Topkapı. V naslednjih letih je v njej delovalo tudi ljudsko združenje Eminönü in komisija za ohranjanje starin; preden je bila v njej knjižnica, je bila tam razstavljena zbirka ljudskih umetnosti palače Topkapı. Danes v sobah razstavljajo več kot sto predmetov in dokumentov, ki pripadajo tridesetim trem avtorjem; osebni predmeti Ahmeta Hamdija Tanpınarja in Yahya Kemala Bey V tej sekciji so shranjeni materiali o življenju avtorja, katerega ime nosi knjižnica, o njegovih publikacijah, osebnih spisih in prispevkih v reviji Varlık. Če imate s seboj knjigo Tanpinarja, je to idealno mesto za branje. Med fotografiranjem ne motite drugih bralcev in ne uporabljajte bliskavice pri vitrinah. Knjižnica je nedeljo zaprta; preverite uradno spletno stran, da se seznanite z delovnim časom. Med to enourno postankom boste 20 minut namenili ogledu razstave, preostanek pa branju in opazovanju skozi okno. Ko zapustite knjižnico, se vrnite v park po rampi, nato pa iz glavnega vhoda odprite proti ulici Alemdar. Obrnite se levo, proti Sultanahmetu; nekaj korakov naprej boste na levi strani opazili ozko ulico, ki se vzpenja ob zidu, to je ulica Soğukçeşme. Naslednja postaja se začne tam.
Vir: Ministrstvo za kulturo in turizem, Alay Köşkü; TDV Islamska enciklopedija, Alay Köşkü; Okrožje Fatih; Uprava mesta Istanbul.

Ko glavne kapije Gülhane, ne prečkujte ulice Alemdar, ampak zavijte levo; ulica, ki se takoj za kapijo odcepi levo in je tlakovana z kamnom, se imenuje Soğukçeşme. Ta ulica poteka vzdolž zidu in vodi do zadnje strani Aja Sofije. Marmorna fontana, po kateri je ulica dobila ime, se nahaja na koncu Gülhane, zato začnete sprehod tam; po informacijah na Wikipediji je bila ta fontana zgrajena v obdobju sultana Selima III, okoli leta 1800. Sama ulica je še starejša: ocenjuje se, da je bila oblikovana v osemnajstem stoletju, in zemljiškovodski zapisi iz leta 1784 kažejo, da so tam stale hiše. Med vzponom po hribu, na levi strani, se razprostirajo zidovi palače, ki jih je zgradil Fatih, nato pa se na njih opirajo dvanajst lesenih hiš, ki imajo različno število nadstropij (od dveh do treh) in balkone z ograjo. Te hiše so bile tradicionalne otomanske hiše, ki so datirale v devetnajstem in dvajsetem stoletju, in so bile v začetku osemdesetih let precej porušene. Pod predsednikom Turške turistične in avtomobilistične organizacije, Çelik Gülersoy, je bila ulica leta 1985 in 1986 popolnoma obnovljena in zaprta za promet; izgled, ki ga vidite danes, je rezultat tega projekta. Na angleški Wikipediji je zapisano, da je bila obnova izvedena z uporabo armiranega betona, ne pa z lesom, in da so fasade obložene z lesom; spletna stran Istanbulskih knjižnic potrjuje, da je bila največja stavba zgrajena iz betona in obložena z lesom. Pri opazovanju upoštevajte, da so razmerja balkonov, ograje oken in barve zasnovana glede na stare fotografije ulice, vendar so materiali novi. Večina hiš se uporablja kot nastanitvene obrate; v njih ne morete obiskati, saj je ulica zasnovana za sprehode na prostem. Namesto znakov opazujte fasade; vsaka hiša ima nekoliko drugačno število nadstropij in razporeditev balkonov, kar ustvarja ritem ulice. V spodnjem delu ulice, ob zidu, se nahaja bizantinski cistern, o katerem Wikipedija navaja, da je velik približno 16 metrov x 11 metrov, visok 12 metrov in da v njem stoji šest marmornih stebrov. Cisterna je bila med letoma 1985 in 1987 obnovljena in oddana v najem podjetju; če je vrata odprta, lahko skozi prag pogledate na stebre. Največja stavba na ulici je tri nadstropja visoka in ima površino 775 kvadratnih metrov; to je Istanbulška knjižnica, ki jo je Çelik Gülersoy podaril in v kateri so shranjeni njegovi štir Na zgornjem koncu ulice, če zavijete desno, boste videli zadnjo steno Aja Sofije, naprej pa se odpre trg, kjer se nahaja vrata Bab-ı Hümayun palače Topkapi in fontana III. Ahmeda. Za pol ure boste morali počasi vzeti strmo vzpon, preostanek časa pa posvetite knjižnici in cisterni. Na ulici ni klopi, zato počakajte do zgornjega konca, kjer je trg, da si lahko odpočijete. Od tam nadaljujte mimo Aja Sofije do trga Sultanahmet, nato pa se odpravite proti zahodu po ulici Divanyolu, sledite trasi tramvaja. Muzej za tisk je zadnja postaja in se nahaja na desni strani ceste, približno deset minut hoje od Čemberlitaša. Vir: Wikipedia, ulica Soğukçeşme; Fundacija Çelik Gülersoy, knjižnica v Istanbulu; Wikipedia, ulica Soğukçeşme.

Mednarodni muzej novinarstva se nahaja na ulici Divanyolu, tik pred križiščem pri Çemberlitaş. Gre za štiri nadstropja visoka neoklasicistična stavba iz kamna. Stavbo je leta 1865 zgradil minister za izobraževanje Safvet Paša; prvotno sta bili tam sedeža ministrstva za izobraževanje in univerze Darülfünun, torej osmansko ministrstvo za izobraževanje in univerza. Po informacijah iz Wikipedije, je tukaj 1. julija 1875 potekala druga razstava slik v Turčiji, kjer so bile razstavljena tudi dela Şeker Ahmet Paše. V obdobju sultana Abdülhamida II. je bila stavba namenjena cenzurni komisiji; dejstvo, da je danes tam muzej novinarstva, je majhna ironija. Leta 1908 je stavbo prevzela občina Istanbul, do leta 1983 pa so tam delovali različni oddelki občine. Tega leta sta občina in združenje novinarjev se dogovorili, da bo stavba postala muzej; po obnovi, ki je trajala od leta 1984 do leta 1988, je bil muzej odprt 9. maja 1988. Wikipedia muzej opisuje kot prvi muzej novinarstva v Turčiji in četrti na svetu. Najprej opazujte fasado: ureditev oken, horizontalne linije in kamnita dela odražajo razumevanje javnih zgradb v Istanbulu v devetnajstem stoletju. Če je muzej zaprt, obiščite samo zunanjost stavbe; združenje navaja, da je odprto v popoldanskih urah med tednom in da je vstop prost. Pred obiskom preverite najnovejše informacije na spletni strani združenja. Če je odprto, vas znotraj čakajo štiri galerije, obisk pa se začne z galerijo zgodovine novinarstva. Prvi del galerije je natančen model tiskarne, ki jo je leta 1729 ustanovil İbrahim Müteferrika; to je edinstveno mesto, kjer lahko v 3D vidite začetke osmanske tiska. V istem nadstropju so razstavljeni časopis Vekayi-i Mısriye iz leta 1828, dokumenti iz obdobja druge ustavne monarhije in zgodnjih let Republike. Razdelilnik in tiskarski stroji so najbolj obsežen del muzeja: tam so tiskarski stroji iz leta 1870, tiskarski stroji iz leta 1892, ofsetni stroj proizveden v Leipzigu, izdelava klasičnih plošč in stroji, ki jih je uporabljala agencija Anadolu. Pisanje na tipkovnicah, teleks in telefoto naprave prikazujejo, kako so novice prišle v časopis; ne zamudite branja opisov ob strojih. V razdelku z osebni predmeti so osebni predmeti novinarjev, kot so Abdi İpekçi, Sedat Simavi, Burhan Felek in İlhan Selçuk; med doniranimi predmeti je tudi pisalna miza Ahmet Mithat Ko izstopite iz muzeja, malo naprej, na zahodu, v sredini ceste se dviguje Čemberlitaš, znan tudi kot Konstantinovi stebri. Priporočljivo je, da svojo pot zaključite tam, ob enem izmed najstarejših spomenikov mesta. Za povratno pot lahko uporabite tramvaj T1, ki ima postajališče Čemberlitaš poleg stebra. V nekaj postajah boste dosegli postaje Sirkeci ali Kabataş. Vir: Združenje turških novinarjev, Muzej novinarstva; Kulturni portal; Wikipedia, Muzej novinarstva Združenja turških novinarjev.