Dolina Kirmir, pot iz Güdül do Beypazarı.

Po 90 kilometrih vožnje od Ankare, preko Ayaş, prispete v majhno vasico, ki se nahaja severno od Kirmir. Zgodovina Güdül sega vse do leta 3000 pr. n. št.; jame v dolini Kirmir pričajo o prisotnosti Hetitov, medtem ko se verjame, da je današnjo vasico ustanovil seldžuški emir Güdül Bey po letu 1071. Leta 2016 je bila ta občina proglašena za 18. "miren" (Cittaslow) kraj v Turčiji in prvi takšen kraj v Ankari. To priznanje se odraža v življenju vasi; obrt, kot sta priprava leblebija (sladki fižol) in izdelava nožev, sta še vedno prisotna, prav tako pa stare hiše v mestnem območju obdajajo trg.

Zaparkirajte avto v središču in se sprehodite po trgu ter ulicah, kjer se nahajajo stare hiše (približno eno uro). To je odlično mesto za zajtrk in za nabavo hrane za pot; naprej po cesti je trgovin manj. Krajevne specialitete so "kapama" (zelenjavna jed), "tirit" (juha) in "höşmerim" (sladica); lahko jih poskusite tudi pri večerji ob povratku. V juniju poteka festival češnje, julija pa prireditev "kapama". V tem času je v vasi veliko ljudi, zato prijdite zgodaj.

Občina se nahaja v višini 720 metrov nadmorske višine in ima kontinentalno podnebje; zime so mrzle, poletja pa vroča in suha. Poleg reke Kirmir skozi občino tečeta še dve reki, Suvari in İlhan. Po informacijah, ki jih je objavila okrožna uprava, v delti, ki jo ustvarja reka, lahko opazujete ptice, kot so angut, sakarca in ribič. Do Beypazarı je 33 kilometrov, do Ayaş pa 32 kilometrov. Ko zapustite vas, boste videli, da se cesta usmerja proti severu, proti peščinam İnönü in vasi Yeşilöz; naslednji dve postanki sta na tej poti.

Vir: Uprava za kulturo in turizem regije Ankara; Cittaslow Turčija; občina Güdül; okrožna uprava Güdül.

Na cesti, ki vodi iz Güdül proti Yeşilöz, se obrnite pri Inönü, ki se nahaja tik sever od mesta, ob reki Kirmir. Na drugi strani reke se dviguje vulkanski greben, ki je izklesan; v njem so izdolbljene sobe, med katerimi so stopnice, izdolbljene v skalo, in na vhodih so znamenja križev. Po navedbah virov je to v obdobju Bizantijskega cesarstva predstavljalo naselje vasi; verjame se, da je velika izdolbljena votlina služila kot verski prostor skupnosti. Nekateri viri pravijo, da so jame uporabljali že v obdobju Hetitov; po navedbah okrožne uprave Güdül, v tem območju obstaja neprekinjena zgodovina naselja, ki sega do leta 2000 pr. n. št. Zaradi erozije, ki jo je reka povzročala skozi stoletja, so se spodnje etaže odprle, medtem ko se zdi, da so stopnice v zgornjih nadstropjih ostale v zraku. Ministrstvo za kulturo in turizem te jame uvršča med zgodovinske jame Ankare in poudarja njihovo podobnost z jamami v Ürgüp-Göreme.

Območje je zaščiteno območje prve stopnje, tako naravno kot arheološko; po navedbah lokalnega vodnika, v okolici živijo tudi endemične rastline in vrste, ki so na seznamu IUCN. Del območja, ki meri 3,82 hektarja, je bil leta 2020 z odločbo predsednika uvrščen na seznam območij, ki jih je treba strogo zaščititi. Ker je skala mehka, je bilo enostavno izsekavanje, vendar je hkrati tudi krhka; ne dotikajte se sten, ne izkopavajte. Stopnice, ki vodijo v zgornja nadstropja, so strme in obrabljen, varnostnih ograj ni povsod. Družine z otroki naj se omejijo na spodnja nadstropja; če želite priti višje, se prepričajte, da vaša obutev ne drsi.

Ob reki je prostor za piknik; ob koncih tedna ga zapolnjujejo obiskovalci iz Ankare, medtem ko je v začetku tedna zjutraj mirno. Ura je dovolj; pravi odklop v naravi pa čaka na vas na naslednji postaji, 23 km naprej po cesti.

Vir: Okrožna uprava Güdül; občina Güdül; Ministrstvo za kulturo in turizem; Kulturni inventar.

Iz Inönüja se vzpenjate skozi vasi Yeşilöz in Sorgun; jezero je od središča Güdülja oddaljeno 23 km. Pot se vzpenja ob pobočjih Bolujskih gora, kjer step preda mesto goščevi gozdovi. Naravni park Sorgun obsega približno 54 hektarjev; severna in vzhodna stran so obrobljeni z vodo, južna stran z gozdovi črnega bora, zahodna pa z obsežnimi pašniki. Park upravlja občina Ankare, ob vhodu pa so kontrolna točka, stranišča in restavracija. Dovoljene dejavnosti so: pikniki, kampiranje v šotah in prikolice, bivanje v kočah, opazovanje pokrajine, sprehodi in tek, opazovanje rastlin in ptic.

To je najdaljši postanek; namenite mu vsaj dve uri. Ob jezeru se lahko sprehodite; potke v gozdu vas popeljejo do alpskih pašnikov. Zelo priporočljivo je obisk zgodaj zjutraj in pozno popoldne za opazovanje ptic, medtem ko je v času popoldanskega vročine prijet senca borovcev. V poletnih mesecih in med šolskimi počitnicami je ob koncih tedna veliko obiskovalcev; če želite mir, obiščite park med tednom. Po informacijah regionalne uprave je park odprt celo leto, vendar je največ obiskovalcev med junijem in septembrom; pozimi upoštevajte močan kontinentalni podnebje in sneg.

Do parka vodi še ena pot: od 60. kilometra ceste Ankara-Istanbul se odmaknete v smeri Güdülja in potujete skozi vasi Çeltikçi, Kurumcu, Hüyük in Kınık. Ker smo prišli iz Güdülja, se boste na poti nazaj vrnili po isti cesti in nadaljevali v Beypazarı. Za tiste, ki želijo kampirati v šotah ali prikolice, je to dovoljena dejavnost; obiskovalci, ki pridejo le za en dan, se lahko odpravijo na pot ob 14. uri in do mraka prispelo v Beypazarı.

Vir: Regionalna uprava za kmetijstvo in gozdarstvo, urad občine Güdül.

Od Güdül do Beypazarı je 33 km. Preden prispete v mesto, se usmerite proti Karašarju; približno 3 km severno od središča, v kraju Rüstempaşa, cesta vstopi v dolino İnözü. Potok İnözü je tukaj erodiral skalni greben in ustvaril ozko in globoko sotesko; obe strani doline sta strme skalne stene, ki dosežejo približno 700 metrov nadmorske višine. Oglejte si zahodno stran; opazite niz izrezanih votlin, ki spominjajo na večnadstično zgradbo. Po informacijah okrožne uprave Beypazarı so to jame, ki so bile v starem veku uporabljane kot stanovanja; nekateri od teh izrezanih prostorov ob podnožju so verjetno grobnice in obredna mesta iz zgodnjega bizantinskega obdobja. Ker se večina teh prostorov nahaja visoko, je dostop do njih težaven in ni nujen; zadostuje, če jih opazujete z dna doline. Skalne grobnice in izrezana obredna mesta so zaščitena kot arheološka najdišča, medtem ko so vinogradi in nasadi ob dnu doline zaščiteni kot naravna območja.

Dolina je pomembno območje za ptice v bližini Beypazarı. Zabeleženih je več kot 50 vrst, ki se tukaj gnezdi; večje ptice, kot so črni napih in žolna, živijo na skalnih steni, medtem ko so skalni golobi in rdeče žolne nižje. Pomlad in zgodnje poletje sta najboljši čas za opazovanje ptic; prinesite daljnogled. Med sadovnjaki, topolovimi gozdovi in vinogradi so urejeni prostori za piknike; ob koncih tedna pridejo družine.

Pospravite uro hoje po dnu doline in se vrnite; ko se pot nadaljuje, vodi do vasi, vendar vam ni treba iti tako daleč. Pot iz smeri Karašar do središča traja pet minut; parkirajte avto blizu tržnice in mesto si oglejte peš.

Vir: Okrožna uprava Beypazarı; občina Beypazarı; Wikipedia.

Pot se konča na zgodovinski tržnici v Beypazarıju. Mesto, ki se v antiki je imenovalo Lagania, je po obisku bizantinskega cesarja Anastazija dobilo ime Anastasiopolis; v seldžukskem obdobju je bilo pomemben trgovski center na trgovski poti med Istanbulom in Bagdadom. Po navedbah občine je v okolici tržnice približno 3.500 hiš iz otomanskega obdobja, stare približno dve stoletji, večinoma dvo- ali trietažne. Zgodovinska mestna zasnova je bila leta 2020 vključena na začasen seznam svetovne dediščine UNESCO. Ulica Alaaddin, trg İmaret in trgovine z obrtnimi izdelki tvorijo jedro tržnice; obrt, kot je filigrana in obdelava bakra, sta še vedno prisotna.

Po celodnevnem sprehodu po dolini si tukaj privoščite večerjo in si namenite eno uro za kratek ogled. Uličice tržnice so ozke in namenjene pešcem, zato parkirajte avto zunaj. Če želite si ogledati notranjost hiš, obstajajo stavbe, ki jih je občina preuredila v muzeje; preverite na spletni strani občine, kdaj so zaprta. Okna, vrata in balkoni hiš so nameščeni tako, da ne blokirajo svetlobe sosednjih hiš; opazujte to med sprehodom po ulicah, saj je to prava posebnost te tržnice. Če želite si ogledati hiše z višjega mesta, se lahko odpravite na hrib Hıdırlık, ki ga je občina uredila v razgledišče; od tržnice je 15 minut hoje. To je najvišja točka v okoliški pokrajini, najboljši čas za obisk je ob sončnem zahodu.

Naš potopis o Beypazarju, ki podrobno opisuje njegove hiše, srebrnine in baklave, je prav tako objavljen; tukaj ne ponavljamo iste informacije. Ta pot se konča na tržnici, ki je zadnja točka dneva med obema mestoma Kirmir. Pot nazaj v Ankaru je dolga 98 km; ne vozite preko Güdül, pot preko Ayaş je krajša.

Vir: Občina Beypazarı; Wikipedia.