Galerije in kinematograf na ulici İstiklal.

Vstopite v ulico İstiklal od Taksim in se prvih nekaj sto metrov sprehodite, opazujte samo nadstropja. Čeprav se vitrine v pritličju spreminjajo, zgoraj še vedno stojijo fasade iz opeke iz konca 19. stoletja, s balkoni in okraski oken. Ta videz ulice je rezultat preoblikovanja, ki se je pospešila po obdobju Tanzimat in še posebej v času sultana Abdülaziza.

Ko prispete do mošeje Ağa Camii, se ustavite; velika zgradba tik ob mošeji je Rumeli Han. Ta han, ki ga je zgradil Sarıcazade Ragıp Paşa, glavni svetovalec sultana II. Abdülhamida, se je odprl leta 1894; leto odprtja je v rimskih številkah na vhodu na strani ulice İstiklal. Natančen arhitekt ni znan, vendar se domneva, da ga je zasnoval August Jasmund ali Konstantinos Pappas, ki sta gradila druge zgradbe za Ragıp Pašo. Na splošno je v neoklasicističnem slogu, vendar je glavni vhod, ki gleda na ulico, v eklektičnem slogu, kjer se združujejo barok in imperijalni okraski. Treem hanom, ki jih je zgradil Ragıp Paşa, so bili dodeljeni imena Rumeli, Anadolu in Afrika, v spomin na regije, ki so bile del cesarstva.

V letih po odprtju je han gostil trgovce s tekstilom, prodajalce koles in trgovce s preproge. Po 1990. letih so v njem začela delovati gledališča, koncertne dvorane in umetniški ateljeji, zgradba pa se je leta 2012 zaprla. Med obnove so odkrili prehod pod zgradbo, ki naj bi povezoval s sosednjimi hani, ta prehod pa je od leta 1978 zaščiten kot kulturni spomenik. Ker so informacije pokazale, da je obnova še vedno v teku, ne pričakujte, da boste lahko vstopili; namesto tega si oglejte okras na glavnem vhodu in celotno fasado z nasprotne strani ceste, nato pa nadaljujte pot proti Galatasarayu.

Vir: Smart Beyoğlu; Kulturni inventar; TRT Haber; Wikipedia (Ulica İstiklal).

Po nekaj minutah boste prispeli do ene od zgradb z najdaljšo fasado na ulici. Ta zgradba, ki jo je po navedbah kulturnega inventarja Alexandre Vallaury zasnoval kot stanovanjsko stavbo za Abrahama Pašo, se je odprla leta 1883 in kmalu zatem je v njej začel delovati eden prvih družbenih klubov imperija, Cercle d'Orient. V času gradnje je bila to stavba z najdaljšo fasado na ulici İstiklal.

Dvorana na strani ulice Yeşilçam se je, preden je postala kino, uporabljala kot telovadna dvorana, cirkus in prizorišče za drsanje. Dvorana, ki se je konec leta 1924 odprla pod imenom Melek Sineması (Kino Melek), je ime dobila po dveh art nouveau angelih, ki sta stala na obeh straneh platna; današnji upravljalec pa ime povezuje z zgradbo Melek Apartmanı, ki se nahaja pri vhodu. Dvorana, s svojimi pozlačenimi stropi in baročnimi ter rokokojskimi okraski, sprejme približno 875 oseb. Kino je v naslednjih desetletjih postal znan kot Emek, ena izmed kinematografov na ulici Yeşilçam.

Kino je zaprlo svoja vrata leta 2009. Leta 2013 je bila zgradba porušena in zgrajena na novo, pri čemer je bila dvorana maja 2016 odprta na petem nadstropju zgradbe pod imenom Emek Sahnesi (Odrska scena Emek). V novi dvorani so bili ohranjeni elementi baročne in rokokojske dekoracije iz stare dvorane, medtem ko je bila razporeditev sedežev zasnovana v navpični, ne v vodoravni liniji, in sprejme približno 500 oseb. Danes gostuje filme, koncerte, gledališke predstave in druge dogodke.

V dvorano lahko vstopite samo z vstopnico za dogodek; če želite obiskati predstavo, si oglejte program. Če dogodkov ni, lahko sprehodite po nasprotni strani ulice in se odpravite do konca ulice Yeşilçam; naslednja postaja je Atlas Pasaj, ki se nahaja le nekaj korakov naprej.

Vir: Kulturni inventar; Grand Pera Emek Sahnesi; Wikipedia (Emek Sineması).

Atlas Pasaj je zgodba o preobrazbi vile v kino, ki se je nato spremenilo v muzej. Zgradba je bila zgrajena leta 1870, kot zimski dom za Agopa Köçeyana, sorodnika sultana Abdülaziza in kraljevega menjalca. Viri navajajo leto 1870 ali 1877 kot leto izgradnje. Kot poroča AKM, je zgradba, ki nosi neoklasicistične elemente, med letoma 1918 in 1922 služila kot sodišče pod britansko okupacijo, nato pa je prešla v lastništvo Generalne uprave za pošto in telekomunikacije, leta 1932 pa je bila preurejena v prireditveni prostor. Kino Atlas, ki se je odprl leta 1948, je bil eden največjih kinov v takratnem Beyoglu, s kapaciteto 1860 sedežev.

Leta 1992 je bila zgradba prenesena v lastništvo Ministrstva za kulturo in turizem, leta 2019 pa je bila podvržena obsežni obnovi. Leta 2021 je bil odprt Istanbulski filmski muzej. Muzej obsega tri nadstropja, ki jih je mogoče obiskati z eno samo vstopnico. Prvi dve nadstropji sta namenjeni stalnim razstavam, tretje pa začasnim. Čaka vas zbirka vosek figur znanih igralcev, predmeti, ki jih je zapustilo znanih režiserjev, filmski plakati in interaktivni oddelek, imenovan "digitalni spomin". V obnovljenem delu vile si oglejte tudi freske na stropu in stenah; viri te okrasitve pripisujejo francoskemu slikarju Hippolytu Berteaux.

Kino Atlas ponovno prikazuje filme, s programom, ki združuje klasike in nove produkcije. Obisk kina po ogledu muzeja je odličen način, da zaključite obisk tega kulturnega središča. Del pasaja, ki gleda na ulico, je še vedno prehod, poln trgovin. Pred obiskom preverite na uradnih spletnih straneh muzeja in kina, da se seznanite z aktualnimi informacijami o odprtih urah in cenah vstopnic.

Vir: AKM Istanbul; uradna spletna stran Atlas 1948; Wikipedia (Atlas Pasajı).

Ko se sprehodite proti Galatasarayu in prispete do vogala ulice Sahne, se boste soočili s fasado, ki ima tri nadstropja. Ta zgradba, ki se prvotno imenovala Cité de Péra, danes pa se imenuje Çiçek Pasajı, stoji na zemljišču, kjer je nekoč stalo gledališče Naum, ki ga je uničil požar leta 1870. Grški bankir Hristaki Zografos je kupil to zemljišče in naročil arhitektu Kleantisu Zannosu, da ga zasnuje. Zgradba se je odprla leta 1876 in je bila kompleks, sestavljen iz 24 trgovin v arki in stanovanj v nadstropjih. V prvih letih se je imenovala tudi Hristaki Pasajı.

Ime "Çiçek" (cvet) izvira iz trgovin, kjer so prodajali cvetje. Viri o tem različno poročajo; nekateri omenjajo ruske emigrantke, ki so po revoluciji leta 1917 prišle v Istanbul, drugi pa obdobje Sadrazama Küçük Said Paše, ki je bil lastnik pasaja leta 1908. V 20. stoletju je bil pasaj priljubljeno mesto srečanja piscev in umetnikov.

Usodo zgradbe je 10. maja 1978 spremenilo nenadno rušenje. Zgradba, ki je bila zanemarjena, se je tisto noč zrušila in je desetletje ostala v tem stanju. Leta 1988 so jo obnovili in ponovno odprli, leta 2005 pa so jo še enkrat prenovili. Današnji pasaj je iz armiranega betona; središče tri nadstropij visoke arke je dvorišče, ki ga pokriva steklena streha in steklena kupola.

Na tej postaji je treba opaziti predvsem fasado. Oglejte si kipine dekoracije, karyatide in uro z rimskimi številkami nad vhodom, ki ne deluje. Nato prečite dvorišče, pokrito s steklom, in skozi stranski vhod prispete na tržnico rib. Vhod v Evropa Pasajı je le nekaj korakov naprej.

Vir: Bellek Mekanları; Vikipedi (Çiçek Pasajı).

Že nekaj korakov od ribje tržnice vstopite v Evropski prehod, ki povezuje ulici Sahne in Meşrutiyet. Tudi ta prehod je bil zgrajen na mestu stavb, ki so zgorele leta 1870; viri navajajo, da je na tem območju pred požarom stalo hotel Jardin des Fleurs. Prehod, ki ga je naročil armenski trgovac Onnik Düz, po načrtu arhitekta Domenica Pulgherja, je bil dokončan leta 1874.

Prehod je približno 56 metrov dolg, tri nadstropja visok in ima 22 trgovin. Fasada je obložena s kamnom, ki ga je prinesli iz Malte, tla pa so tlakovana s kamnom iz Trsta. Pogledajte navzgor; na notranjih fasadah so velike ženske skulpture, del stropa pa je prekrit s steklom. Viri navajajo različne interpretacije teh skulptur, pri čemer nekateri menijo, da predstavljajo različne obrti, drugi pa, da so to figure iz grške mitologije. V prvih letih je bil prehod osvetljen s plinovimi lučmi, ki so bile postavljene pred znanimi ogledali, zato se ga pogosto imenuje tudi "Prehod z ogledali".

V prvih letih so v prehodu poslovale čevljarji, frizerji, krojači, trgovine z živili, trgovine s tekstilom, trgovine s čistili in trgovine s preproge. Sčasoma so se dodali tudi uroarji, proizvajalci klavirjev in modne hiše. Leta 1929 je prešel v last države, leta 1936 pa ga je kupila banka Emlak ve Eytam. Danes v trgovinah prodajajo kartice, keramiko, spominke, preproge in antikvitet.

Najboljši način, da občudujete neoklasicistično zasnovo, je, da stojite v sredini prehoda in opazujete oba konca hkrati. Pri fotografiranju ne blokirajte vhodov v trgovine. Če od ulice Meşrutiyet zavijete levo in krenete v smeri Tunela, boste prišli na zadnji vhod v Hazzopulo prehod.

Vir: Wikipedija (Evropski prehod; turško in angleško).

Hazzopulo pasaža je dvorišče, ki povezuje ulici Meşrutiyet in İstiklal. Ko vstopite vanj, se hrup ulic nenadoma umiri. Pasaža, ki jo je zgradil grški trgovac Hacopulo, je bila odprta 15. aprila 1871. Viri navajajo različna imena ustanovitelja iz iste družine. Pasaža je znana tudi pod imeni Danışman Geçidi ali Han Geçidi.

Gre za zgradbo v neoklasičnem stilu, zgrajeno iz opeke. Dvo- in štirietažne zgradbe obkrožajo dvorišče. Vstop na strani ulice İstiklal je ozek koridor, pokrit s šestimi križnimi oboki, medtem ko na strani ulice Meşrutiyet sta tri kupole. Oglejte si kamne pod vašimi nogami; tla so tlakovana s kamni, ki so jih prinesli iz Yalıköyja, ki se je nekoč imenoval Podima.

Najbolj zanimiva zgodovinska podrobnost o pasaži je povezana s tiskarstvom. Tukaj je delovala tiskarna Ahmeda Mithata Efendija, kjer so izdajali časopis Namık Kemal İbret. V pasaži so bile tudi frizerski saloni, šiviljski delavnice in trgovine s preproge. V določenem obdobju je bila ena od srečevališč mladoturških.

Danes so spodnji nadstropji polni čajnih gostiln in majhnih trgovin. Viri navajajo, da so zgornji nadstropji že dolgo zanemarjena in da je pasaža v pričakovanju obnove zaradi težav s lastništvom. Bodite pozorni, da pri mizanju ne blokirate poti, saj je to še vedno prehod med dvema ulicama. Popijte čaj v dvorišču in opazujte okna ter razmerje med nadstropji – to je najlažji način, da se spoznate s 19. stoletjem, ki se skriva za vitrinami ulice İstiklal. Od tod izstopite skozi ozek koridor na strani ulice İstiklal in nadaljujte pot v smeri Tünela.

Vir: Kulturni inventar; Wikipedia (Hazzopulo Pasajı).

Zadnja postaja poti je stavba Botter, ki se nahaja na naslovu İstiklal Caddesi 235 in je znana kot prva stavba v slogu art nouveau v Istanbulu. Stavbo, ki jo je italijanski arhitekt Raimondo D'Aronco zasnoval med letoma 1900 in 1901, je bila zgrajena za Nizozemca Jeana Botterja, ki je bil v obdobju sultana Abdülhamida II. uradni krojač in modni oblikovalec pri dvoru. Po informacijah občine Istanbul (İBB), je bila to prva stavba, ki je bila v otomanskem cesarstvu uporabljena kot modna hiša; delavnica Botterja je do konca prve svetovne vojne izdelovala oblačila za člane dvorja in otomansko elito. V pritličju se je nahajala butik, v prvem nadstropju delavnica in skladišče, v nadstropjih pa stanovanja.

Oglejte si fasado iz bližnjosti pločnika. Ukrivljene linije, rastlinski motivi, cvetni okras in medaljoni z glavo človeka, okrašeni s cvetjem, razkrivajo slog arhitekta D'Aronca; na Wikipediji so reliefi ženskih glav z valovitimi lasmi in nasmehom na zahodni fasadi interpretirani kot Demeter. Stavba je bila ena prvih, ki je uporabljala jekleno konstrukcijo, in po hotelu Pera Palas je bila druga stavba, ki je imela dvigalo.

Po izbruhu balkanskih vojn in prve svetovne vojne je družina Botter stavbo leta 1917 prodala in se preselila v Pariz. Po mnogih letih je občina Istanbul (İBB) stavbo obnovila in jo aprila 2023 ponovno odprla kot umetniški in oblikovalski center Casa Botter. V dvoranah v pritličju se redno organizirajo razstav. Po informacijah občine Istanbul (İBB) je center ponedeljek zaprt; preverite trenutno razstavo in odpiralni čas, preden obiščete.

Od tukaj je pešačenje do trga Tünel le nekaj minut. Na poti nazaj se lahko spustite v četrt Karaköy s kabinsko žičnico F2 ali se vrnete na začetek ulice s klasično tramvajo T2.

Vir: Knjižnica İBB Atatürk, stran Casa Botter; Wikipedia (Apartman Botter).