En dan v geoparku Kızılcahamam in Çamlıdere.

Razlog, da začnete ogled tukaj, je preprost: skozi informativne tablice se seznanite z bazaltnimi stebri, fosiliziranimi drevesi in vročimi vodami, in šele nato jih spoznate na terenu. Muzej občine Kızılcahamam se nahaja v središču mesta, v četrti Akçay. Zgradba je dvonadstropna. V pritličju je deset vitrin, ki prikazujejo nastanek Anatolije, vulkanizem, geološki časovni okvir in proces fosilizacije dreves; tukaj se nahajajo tudi 23 milijonov let stari primeri fosiliziranih dreves. V nadstropju nad pritličjem je petnajst vitrin, ki posamezno predstavljajo točke zanimanja v geoparku: fosilni gozdovi Pelitçik in Yahşihan, sedimenti jezera Güvem-Beşkonak, diatomeje in bazaltni stebri. Na voljo so tudi mizice z mikroskopi, filmi in interaktivne igre; če obiskujete z otrokom, si za to območje rezervirajte vsaj pol ure, saj bo na terenu več potrpežljivosti.

Bodite pozorni na prereze dreves, prikazane v vitrinah. Letne cone in vaskularno tkivo so vidne na kamnu; v Pelitčiku boste isto tkivo videli na kraju samem, vendar vam tam ne bo tako enostavno se nagibati in ga opazovati od blizu, kot je tukaj. Tri vulkanske faze, o katerih ste se seznanili na tablicah, se bodo v celotnem dnevu ponavljale; opazujte, kateri točki ustreja katera faza, saj barva in tekstura kamnov na terenu temu ustrezajo.

Za obratovalne ure in cene obiščite spletno stran občine. Ker se muzej nahaja v središču mesta, do vasi Soğuksu lahko pridete v nekaj minutah; vhod v nacionalni park je tik nad mestom. To je tudi zadnja priložnost za kosilo in gorivo v Kızılcahamamu, saj na poti proti Güvemu možnosti postajajo manjše.

Vir: Spletna stran muzeja geoparka občine Kızılcahamam; Wikipedia, Geopark Kızılcahamam-Çamlıdere.

Soğuksu, ki se začne tik nad Kızılcahamamom, je drugi nacionalni park v Turčiji, ustanovljen 19. februarja 1959. Obsega 1.187 hektarjev in se dviguje od višine 1.030 metrov do približno 1.780 metrov, pri čemer sta najvišji točki hriba Arhut in Tolubelen. Park se nahaja na območju, kjer se notranja anatolška stepa preobrazi v severnoanatolški gozd: gozd je pretežno sestavljen iz borovcev, medtem ko ga dopolnjujejo črna smreka in jelka. Registrirano je 428 vrst rastlin, od katerih je 50 endemičnih; med njimi je tudi rdeča gorska nageljnika iz Kızılcahamama.

Na geoparkovi poti ima ta postaja dve pomembnosti. Prvič, skale: park je popolnoma sestavljen iz vulkanskih kamnin, kot so andezit, bazalt, tuf in aglomerat. Drugič, drevesa: med Kuzcapınarjem in Uzunkavakom se na približno tisoč kvadratnih metrih površine nahajajo silizijastih dreves, ki so po ocenah stari med 10 in 15 milijonov let. Preden se odpravite v Pelitçik, tukaj lahko vidite majhen poskus fosilnega gozda.

Oglejte se tudi nebu. V parku je registriranih približno 160 vrst ptic; tukaj gnezdi skupina od 30 do 35 oseb črnega grivasa, ki je ogrožena vrsta. Zjutraj je mogoče opaziti veliko črno silhueto, ki se drži nad termalnimi vodami, pri čemer je daljnogled zelo uporaben. Celotna dolžina pešpatek je 16 kilometrov; obstajajo označene poti in kolesarske steze, na obisku centra pa lahko pridobite zemljevid. Ob glavni vhodu so mizice za piknik, žari in kampiranje; 70% parka je zaščiteno območje, zato ne zapustite poti. Vstop je plačljiv, za trenutne cene in odpiralni čas obiščite spletno stran nacionalnega parka. Če si zagotovite dve uri, lahko zaključite eno pot in si ogledate tudi silizijasta drevesa.

Vir: Kızılcahamam Kaymakamlığı, Soğuksu Milli Parkı; Tarım ve Orman Bakanlığı 9. Bölge Müdürlüğü; Vikipedi.

Ko zapustite cesto iz Kızılcahamama proti Güvem-Çerkeš in se premaknete 18 kilometrov, se boste približno dva kilometra pred Güvemom znašli v kraju Seyhamamı. Termalna voda, ki daje ime temu kraju, izvira iz točke, kjer se stikata dve tektonski coni, ena usmerjena sever-jug, druga vzhod-zahod. Temperatura vode je 44 stopinj Celzija. Vse termalne vrelce v tej regiji so del istega vulkanskega sistema; lava se je pred milijoni let ohladila, vendar je toplota še vedno prisotna v globini in segreva vodo, ki se nato dviguje skozi tektonske prelomline. Njihova prisotnost ob bazaltnih stebrih ni naključje, saj sta oba produkta istega tektonske linije.

Zgodovina termalnih voda v Kızılcahamamu sega v obdobje Rimljanov; ostanki rimskih kopeli v središču mesta to dokazujejo. Legenda, ki je uradno predstavljena, pravi, da je ime kraja povezano z odzivom Timurja, ki se je po bitki pri Ankari leta 1402 umil v tej termalni vodi. Kar razlikuje Sey Hamamı, je to, da se voda zbira v naravni bazenu. Objekti so bili poškodovani v potresu leta 1943, nato pa so jih obnovili in ponovno odprli.

Posvetite eno uro: bodisi se kopajte v vodi, bodisi se le vozite skozi vas in opazujte vir in paro. Če se boste kopali, se o trenutnem stanju in odpiralnih urah pozanimajte pri občini, prinesite brisačo in copate ter ne preživljajte preveč časa v termalni vodi. Če imate čas, se premaknite še nekaj kilometrov po isti cesti: po prevozu Güvema se na obeh straneh ceste v ožini ob vasici Fındıklı nahajajo bazaltni stebri Beşkonak, ki so rezultat hlajenja lave, stare 20-25 milijonov let, in so se med procesom hlajenja razdelili v šestkotne prizme; lokalni prebivalci jih zaradi njihove podobe primerjajo s sabonom, zato jih imenujejo "Sabun Kayalar" (Sapon Kamni). To ni postanek, ampak le pogled s ceste: ne ovirajte prometa, ne jemljite kamnov ali fosilnih fragmentov in se nato vrnite v Kızılcahamam.

Vir: Občina Kızılcahamam, Zgodovinski termalni kompleks Seyhamamı; Okrajna uprava Kızılcahamam, Postajališča geoparka, Termalni kompleks in geološka lokacija bazaltnih stebrov Beşkonak.

Popoldne se vrnite v Kızılcahamam in se odpravite proti Çamlıdere. Na območju med Pelitçik, ki se nahaja 11 kilometrov južno od središča občine, in sosednjim Yahşihanom, je na območju, ki meri tri hektarje, območje, zaščiteno kot kulturni spomenik prve stopnje. To je najbolj znano geološko območje parka: na površini so vidni korenine, debla in veje dreves, ki so se pretvorile v kamen. Geologi ocenjujejo, da je ta gozd star od zgodnjega miocena, tj. med 23 in 15 milijonov let nazaj; bil je mešan gozd, kjer sta prevladovali bor in bukva, uradna stran pa omenja tudi mravljevo. Silifikacija se je začela v vodah vulkanskih jezer, bogatih s silikijem: silikijeve delce so se usedale na celice dreves in v žilah, nato pa so pepel iz naslednjih izbruhov pokril vse in to ohranil milijone let. Krogi in tkiva, ki jih vidite danes, niso drevo, ampak silikij in opal, ki ga je zamenjal.

Odkameneli deli so najbolj koncentrirani v pasu, dolgem 250-300 metrov. Strokovnjaki Inženirskega združenja za geologijo in MTA (Turška agencija za mineralne in energetične virov) trdijo, da bi ob izvedbi znanstvenih izkopavanj lahko odkrili celotna drevesa s koreninami in deбли, in da bi bilo to območje upravičeno kot muzej na prostem. Za to območje je bil pripravljen projekt urejanja in obnove. Pred obiskom se vprašajte pri okrožnem uradu v Çamlıdere, kakšni so pogoji za obisk in ali je potreben vodič, saj prost dostop na območju ni vedno omogočen. Ne premikajte in ne stopajte na noben predmet.

Spomnite se prereza debla, ki ste ga videli v muzeju; tukaj je enaka struktura, vendar v mnogo večjem merilu, na blatnem pobočju. V središču Çamlıdere se agati, ki so nastali iz fosilnega gozda, predelujejo v nakit in spominke. Od fosilnega gozda se vrnite v Çamlıdere, od koder je do Çamkoru 15 kilometrov.

Vir: Okrožni urad v Çamlıdere; Atabey in Saraç, JMO; Gürgen in Çiçek 2009, DergiPark; Wikipedia, Pelitçik.

Dan zapored v Čamkoru, ob starem avtocesti Ankara-Bolu. Do Čamlıdere je 15 km, do Kızılcahamam 38 km, do Ankare 110 km in do Gerede 50 km. Ta naravni park, ki ga je ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo razglasilo 9. aprila 2008, obsega približno 220 hektarjev in je v uradnih zapisih 23. naravni park v državi. Območje je razdeljeno na dva dela: na eni strani je gozd z drevesi borovcev in hrastov različnih starosti, na drugi strani pa odprta območja in jezero Čamkoru. Rastlinstvo je tipično za prehodno cono med stepo in severnim gozdom: tukaj rastejo različne vrste borovcev in hrastov, trepetljike, javorji, smreke in grmovnice.

Dejavnost: sprehod. Potoke okoli jezera in v gozdu so ravne in kratke, kar je idealno za razgibavanje nog po celodnevnem vožnji in hoje po strmih pobočjih. V jezeru žive postrvi; zjutraj in zvečer lahko opazujete, kako skačejo iz vode. V parku je postaja za vzrejo jelenov; živali tukaj odraščajo, da jih nato spustijo v naravo. Ograjo lahko vidite od daleč, vendar se ne približujte. V parku so opazovani tudi volkovi, lisice, veverice in divji prašiči, zato se zvečer ne odpravljajte v gozd.

Opremljenost: Center za okoljsko izobraževanje, kava na prostem, odbojka, stranišča in kontrolni punkt. Na območju je možna postavitev šotora; v parku je tudi taborišče za skavte in mladino, ki ga upravlja ministrstvo za izobraževanje. Vstopnina je obvezna; za trenutne cene obiščite spletno stran regionalne uprave. Poleti so večeri hladni, zato s seboj vzemite dodatno oblačilo. Na poti nazaj se lahko odpravite po starem cestnem odseku do Kızılcahamama, nato pa se povežete z avtocesto D750, ali pa se iz Gerede povežete z avtocesto. V obeh primerih se odpravite na pot, ko je še svetlo.

Vir: Regionalna uprava ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, naravni park Čamkoru; Wikipedia.