En dan na kmetiji Atatürk.

Postaja se začne ob postaji Rota. Vlaki linije Başkentray B1, ki vozijo med Sincanom in Kayašem, se ustavljajo na postaji Gazi. Kamen nadstropna zgradba, ki stoji za robno platformo na drugi strani, je postaja Gazi, odprta 1. februarja 1926. To je prva postaja na poti proti Eskişehiru, le nekaj minut vožnje od glavne postaje. Njen arhitekt je bil Ahmet Burhanettin Tamcı, in zgradba velja za enega od pomembnih primerov nacionalne arhitekture. Oglejte si fasado: izrezljani loki, keramika z motivi iz 16. stoletja in izrezljane lesene konzole. Kot piše v Turški turistični enciklopediji, so tradicionalni otomanski motivi združeni z novim, zahodno vplivanim stilom; v tej eni zgradbi lahko preberete arhitekturni jezik tiste dobe. Keramična ploščica so prinesli iz Kütahye.

Postaja je bila zgrajena za obiskovalce posesti in dolgo časa je služila kot protokolna vrata. Atatürk se je tukaj spuščal ob povratku s svojih potovanj po državi; tudi prvi uradni gost Republike, afganistanski kralj Amanullah Han, je tukaj odpravil. Leta 1972 se je ponovno odprla z električno podružnico; v začetku 21. stoletja je bila zgradba oddana v najem restavraciji. Postaja se je 11. julija 2016 zaprla zaradi gradnje Başkentray, nato pa se je 12. aprila 2018 ponovno odprla.

Zgodovinska zgradba ni odprta za obiskovalce; ne morete vstopiti vanjo, jo pa lahko vidite z platforme in z ulice Silahtar. Dva desetina ure je dovolj. Ko zapustite to postajo, se odpravite v smeri ulice Çiftlik, proti jugu; naslednja postaja je le nekaj sto metrov naprej. Na poti nazaj boste vlak ujeli na isti postaji. Trenutne vozne ure Başkentray lahko preverite na spletni strani TCDD Taşımacılık.

Vir: Vikipedi; Kent ve Demiryolu; Türkiye Turizm Ansiklopedisi.

Nekaj sto metrov južno od postaje, na ulici Çiftlik Caddesi, se nahaja industrijski kompleks farme. Tovarna, ki je bila ustanovljena leta 1934, je bila leta 1937 razširjena s projektom Ernsta Arnolda Eglija, vključno z dodatnimi objekti, restavracijo, stanovanji za uradnike in delavce ter turško kopeljo. Egli, rojen v Dunaju, je bil eden najpomembnejših arhitektov, ki so oblikovali Ankara med letoma 1927 in 1938; med njegovimi deli so tudi šola za glasbo, fakulteta za politične vede in sedež Turške letalske zveze. Na posestvu je zasnoval tudi palačo Marmara Köşkü, šolo "Desetletnica" (Onuncu Yıl), ki je bila odprta leta 1934, ter stanovanja.

Najbolj zanimiva zgradba na tej postaji je turška kopel. Po članku Leyle Alpagut je Egli namesto kopiranja tušnih prostorov, ki so bili pogosti v evropskih tovarnah tistega časa, ohranil tradicionalno ureditev turške kopeli s hladilnico, toplotno pripravljalno sobo in parno kopeljo, in to zgradil s pomočjo armiranega betona in kupol. To je majhen, a jasen primer poskusa zgodnje republike, da bi združila moderne materiale z lokalnimi oblikami. Tovarna je bila leta 1939 prenesena v last podjetja Tekel; restavracija in stanovanja so bila leta 2014 porušena, medtem ko sta tovarniški objekt, turška kopel in registriran silos ostala ohranjena. Združenje arhitektov je leta 2013 vložilo zahtevo za ohranitev kompleksa.

Kompleks je danes oddan v najem podjetju AOÇ, turška kopel pa je zaprta za obisk; ne vstopajte v notranjost, opazujte zgradbe z ulice. Trideset minut je dovolj; z ulice lahko opazujete kupole turške kopeli in maso silosa. To je manj znana točka za fotografiranje na tej poti. Od tukaj se odpravite južno proti hiši Ataturka.

Vir: DergiPark, Leyla Alpagut; Arkitera; Vikipedi, Ernst Egli; Sanattan Yansımalar, Savaş Sönmez.

Najbolj obiskana zgradba na posestvu je natančna kopija hiše, kjer se je rodil Atatürk v Solunu. Zgrajena je bila po pobodu Gospodarske zbornice v Ankari ob stoti obletnici njegovega rojstva in je bila odprta za obisk 10. novembra 1981; gradnjo sta izvedla brata Čarmıklı. Hiša se nahaja na ulici Alparslan Türkeš. Kot kopija solunske hiše, je zgrajena v treh nadstropjih; v pritličju sta kamnita stopnica, shram in službinska soba, v drugem nadstropju salonska soba, kuhinja, bivalni prostor in gostinska soba, v tretjem pa salonska soba, soba Ataturka in muzej.

Soba Ataturka je majhen prostor (3,86 x 2,82 metra), kjer je ustvarjen ambient tiste dobe s bronastim portretom (90 centimetrov) na leseni podlagi, stoli, ognjiščem v slogu Soluna, plinsko svetilko in čipkastimi zavesami. V muzejni sobi so v štirih vitrinah razstavljeni uradni oblačila, kape, plašči, ura, sponke za manšete, palica in skodelice, tj. osebni predmeti. Sobam je malo, zato bodite pripravljeni na čakanje v gneči; med tednom zjutraj je običajno manj obiskovalcev.

Vstop je brezplačen; na uradni spletni strani posestva so navedeni dnevi obiska, zato jih preverite, preden odhodite. Za tiste, ki ne morejo obiskati Soluna, je ta kopija najlažji način, da spoznate obliko in razporeditev sob. Po ogledu vseh treh nadstropij boste lahko spoznali, kako je bila urejena tipična solunska hiša konca 19. stoletja. Za ogled je dovolj 45 minut. Ko izstopite, se odpravite proti vzhodu, po ulici Silahtar do državnega pokopališča; Karadeniz je bazen v tem območju.

Vir: Uradna spletna stran AOÇ, Atatürkova hiša; Wikipedia, Atatürk Orman Çiftliği.

Kmetija je bila ustanovljena leta 1925, ko so odcedili močvirje, in izkopali sta se dva velika bazena za zbiranje odvečne vode; eden je imel obliko Marmarskega morja, drugi pa Črnega morja. Po informacijah, sta bazena, ki sta bila dokončana leta 1931, služila za namakanje polj, hkrati pa sta bila tudi kraji, kjer so prebivalci prestolnice, ki nima obale, plavali in se udeleževali veslaških dirk; po arhivski opombi organizacije SALT je bilo v 30. letih možno plavati in se voziti z ladjico v bazenih. Na obeh straneh bazena Marmara je stala vila Marmara, ki jo je Egli zasnoval konec 20. let prejšnjega stoletja za Atatürka. Vila je bila leta 2016 porušena; ni več na tej lokaciji.

Bazen Črnega morja pa se nahaja na območju državnega pokopališča. Pokopališče, odprto 30. avgusta 1988, je bilo zasnovano tako, da je 356.000 kvadratnih metrov površine namenjeno zelenim površinam iz skupno 536.000 kvadratnih metrov. Ko so uredili pokopališče, so obnovili bazen, ki danes služi kot prostor za počitek. V njem ni dovoljeno plavati. Območje upravlja Ministrstvo za obrambo in je odprto za javnost; v njem se nahaja majhen muzej, kjer so razstavljeni predmeti in dokumenti, povezani s predsedniki in komandanti vojne za neodvisnost. Na območju se nahaja osmerokotna zgradba, ki ščiti obiskovalce pred vremenskimi vplivi, ter spominska stena z imeni pokopanih. Pogoje obiska in urnik si preverite na spletni strani ministrstva.

To je mirno mesto; prosimo, ne govorite naglas in ne organizirajte piknikov ob bazenu. Štiri petdeset minut je dovolj za ogled bazena in muzeja. Ko odhodite, se odpravite v center kmetije, v park in prodajalno, ki sta poleg direktoratne stavbe na ulici Yeni Çiftlik Caddesi; nahajate se v isti soseski.

Vir: Wikipedia, Državno pokopališče; Haber Ankara; SALT Research; Kulturni inventar, Vila Marmara.

Kmetija se nahaja v središču soseskan Emniyet Mahallesi, v bližini sedeža na ulici Yeni Çiftlik Caddesi. Park Gazi Orman Çiftliği obsega 6 hektarov; upravljanje kmetije ga je leta 2011 preuredilo s sredstvi, ki jih je zagotovilo samo. V parku so ob območja za sedenje, otroška igrišča, ribnik in vrt z 500 vrtnicami. V donacijskem pismu je Atatürk izrazil željo, da bi kmetija ponujala javnosti prijetna mesta za počitek; ta park je danes odraz te želje in je idealno mesto za kosilo.

Takoj ob parku se nahaja tovarniška prodajalna. Kmetija danes deluje kot javno podjetje, ki je pod okriljem Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo; tovarna proizvaja pasteurizirano mleko, sir (kašar in beli sir), jogurt, ayran (mlečni napitek), kefir, maslo in sladoled. Druga tovarna proizvaja sadne sokove in med. Po informacijah iz revije ministrstva, obe tovarni proizvajata 87 različnih izdelkov, sirarna in enota za proizvodnjo sladoleda pa sta bili obnovljeni leta 2021. Najboljši način, da spoznate, zakaj je bila kmetija ustanovljena, je, da v trgovini kupite mleko, sir in sladoled ter ga pojeste v parku. Po informacijah iz revije, kmetija temelji na načelu proizvodnje brez dodatkov, in že od leta 2021 izvozi izdelke tudi v Nemčijo, Belgijo in Nizozemsko.

Posvetite eno uro. Poleti je v parku veliko sence, vendar je priporočljivo vzeti vodo s seboj. Zasajena površina se je od leta 2000 povečala s 4.500 hektarjev na približno 23.000 hektarjev; to lahko opazite na cestah okoli parka. Pot se tukaj konča; vrnite se peš do postaje Gazi in se vkrcajte v vlak Başkentray; preverite urnik zadnjega voza. Če imate čas, lahko obiščete Muzej in Razstavni center na aveniji Ankara.

Vir: Uradna spletna stran AOÇ, park in tovarna za mleko Gazi Orman Çiftliği; revija Türk Tarım; uradna spletna stran AOÇ, zgodovina.