Dva dni od Ankare do države Hetitov.

V Ulusu, ob podnožju Ankarske citadele, sta dve otomanski zidanji: Mahmut Paşa Bedesteni (pokrita tržnica) in Kurşunlu Han. Muzej je bil sprva odprt leta 1921 v stolpu Akkale v citadeli, pod imenom Eti Muzej, na zahtevo Ataturka za postavitev artefaktov iz obdobja Hetitov. Zbirka je nato čakala, da se začnejo obnove leta 1938, nato pa je bila preseljena v bedesteni. Srednji del bedestene je bil odprt za obisk leta 1943, obnove pa so se končale leta 1968. Leta 1997 je prejel nagrado za najboljši muzej v Evropi, kar je bil prvi turški muzej, ki je prejel to nagrado.

Pri obisku se osredotočite na razstavne prostore, posvečene kulturi Hetitov. Začnite s paleolitika in se premaknite do odseka, posvečenega Hetitom: sončni diski in bronaste standarde z jelenom in žrebec iz kraljevih grobnic v Alacahöyüku; reliefi z vrat Alacahöyük, ki prikazujejo kralja in kraljico pred oltarjem, akrobate, ki pogoltnijo meč in plezajo po stopnicah, glasbenike in lovske scene; originalni relief vojakov z Vrat kralja v Hattuşi; pismo egipčanske kraljice hetitskemu kralju iz Boğazköya. Jutri boste videli kopije ali prazne niše teh predmetov, zato si zdaj oglejte podrobnosti: natančnost izdelave standardov, smer hoje figur na reliefih, drža vojakov na vratih.

Praktično: naslov je Gözcü Sokak No 2; dostopen je peš od Ulusa, na poti proti citadeli. Odprt je vsak dan, na voljo je avdio vodnik, velja kartica Müzekart. Nekateri deli muzeja so občasno zaprti zaradi vzdrževanja; preverite obvestila na uradni spletni strani. Predvidite dve uri obiska, za odsek, posvečen Hetitom, namenite vsaj pol ure; če prispete blizu odprtja, boste lahko obiskali prostore pred skupinskimi vodniki. Nato se odpravite z vozilom proti Haymani.

Vir: Müzeler Genel Müdürlüğü (muze.gov.tr); Vikipedi, Anadolu Medeniyetleri Müzesi; Hittite Monuments, Alacahöyük.

Ankara je oddaljena šestdeset kilometrov severovzhodno, Haymana pa dvanajst kilometrov, Dereköy pa dva kilometra jugozahodno. To je skalnata vzpetina, ki se dviguje šestdeset metrov nad ozko dolino reke Babayakup; v ljudskem govoru jo imenujejo Gavur Kale. Na južni strani vrha so v skalo izrezane tri figure: dve veliki moški božanji, ki hodita proti levi, in pred njima manjša božanja, ki sedi s špičastim glavnikom. Božanski nosijo glavno oblačilo z rogovi, kratke spodnje dele, čevlje z ukrivljenimi konicami in meče na pasu; eden ima brado, drugi ne. Figura božanje je danes težko vidna s prostim očesom; opazujte jo, ko je svetloba s strani.

Nad reliefi je zgrajen velik kamnit obzid, ki ga je zlagal "ciklopski" način, in za njim se nahaja kamnita soba, katere namen je še vedno predmet razprav; predlagali so različne interpretacije, kot so kraljeva grobnica, svetišče ali opazovalnica, vendar ni nobenih pisnih dokazov. Vzpetina je bila uporabljena v obdobju Hititov in Frigijcev. Potujoči opazovalci so jo opazili v 1860. letih, H. H. von der Osten z Univerze v Chicagu pa jo je izkopala leta 1930 na zahtevo Ataturka, med letoma 1993 in 1998 pa jo je raziskovala Univerza Bilkent. Članek Ali Özcan, objavljen v reviji Belleten leta 2014, je sodobna referenca, ki primerja relief z besedili iz obdobja Hititov.

Praktični nasvet: Vzpetina se nahaja desno od ceste, ki vodi iz Haymane proti Dereköyu, v smeri naselja Mandıra. V virih ni informacij o vstopnini ali rednih obiskovalnih urah; vzpon je kratek, vendar skalnat, zato so potrebni čevlji z dobro podplatom. Mestna občina je leta 2021 napovedala projekt, ki vključuje asfaltiranje ceste, postavitev ograje, pot za pohodništvo in razsvetljavo; vprašajte občino, koliko dela je že opravljenega. Ne dotikajte se reliefov in ne stopajte nanje. V štiridesetih minutah se lahko spustite in začnete vožnjo proti Boğazkale; cesta je dolga.

Viri: Belleten, Ali Özcan (2014); Hittite Monuments; Haymana Belediyesi; Vikipedi, Gavur Kale.

Boğazkale se nahaja le malo nad območjem, 190 kilometrov od Ankare. Mesto, ki ga je okoli leta 1650 pr. n. št. za prestolnico izbral prvi Hattušili, je ostalo središče hetitske države do okoli leta 1180 pr. n. št., do konca bronaste dobe, nato pa je bilo uničeno in zapuščeno. Charles Texier je leta 1834 prepoznal ostanke, Hugo Winckler pa je leta 1906 začel s izkopavanji in odkrila arhiv s klinopisnimi tablicami. Kurt Bittel je leta 1931 prevzel delo v imenu Nemškega arheološkega inštituta, delo pa nadaljujejo Peter Neve, Jürgen Seeher in od leta 2006 Andreas Schachner. V arhivu je približno trideset tisoč tablic; tablica Kadeške pogodbe je bila prav tako najdena tukaj in je danes v Istanbulskih arheoloških muzejih. Leta 1986 je bila mesto uvrščeno na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO, arhiv pa je leta 2001 postal del svetovne spominske dediščine.

Obisk območja poteka od spodaj navzgor: začnete z Velikim tempelj v Spodnjem mestu, nato pa obiščete vrata ob obzidju, ki je dolgo več kot šest kilometrov. Sfinge pri Vratu z levom so še vedno na svojem mestu. Pri Vratu Yerkapı prečkate sedemdeset metrov dolg kamniti tunel in se povzpnite po rampi; na vrhu se nahaja prostor za Sfinge, same sfinge pa so v Muzeju Boğazköy. Kopija bojevnika pri Vratu Kralja je kopija, original pa ste ga videli včeraj v Ankari. Velikograd (Büyükkale) je kraljeva trdnjava in mesto, kjer se je nahajal arhiv; v Nişantaş je izrezan hieroglifski napis v skalo. Leta 2005 so rekonstruirali šestdeset pet metrov dolg odsek zidov iz opeke, in sicer s prvotno tehniko; samo tam lahko vidite, kako je izgledalo hetitsko obzidje v realni velikosti.

Praktične informacije: Območje je dovolj veliko za obisk z avtomobilom; vozite se med vrati. Za tunel Yerkapı in vzpon na Velikograd potrebujete dobre čevlje. Na območju ni sence, zato prinesite vodo. Muzejska kartica je veljavna; za ure obiska si oglejte uradno spletno stran. Za obisk potrebujete tri ure, nato pa se odpravite na Yazılıkaya, ki je oddaljena dva kilometra.

Vir: Nemški arheološki inštitut (DAI); KVMGM, stran UNESCO o Hattuşi; Wikipedia, Hattuşa; Wikipedia, Hattusa.

Dva kilometra severovzhodno od Hattuşe se nahaja Yazılıkaya, sveti kompleks. Dve odprti kamerni prostori sta izrezljana v skalovju; pred njima sta le še ostanki tempelj, ki sta nekoč nadzirala vhod. Večina reliefov je nastala konec 13. stoletja pred našim štetjem, v obdobju vladavine Tuthalije IV. in Šuppiluliume II., vendar je znano, da je bilo območje uporabljano že mnogo prej.

Prostor A je velika galerija: več kot šestdeset bogov je razporejenih v procesijah, na levi strani so moški bogovi, na desni pa boginje. Dve procesiji se srečata na zadnji steni: nad bogovi gora stoji bog neviht Tešup, zraven njega pa boginja sonca Hepat, ki stoji na panteri, za njima sta njuna otroka, sin Šarruma in hčerka. V tej sobi so tudi dvanajst podzemnih bogov in bogovi gora. V prostor B se vstopa skozi ozek prehod, prostor pa je bolj intimen: na vhodu sta stražarja z glavo živali in krili, znotraj pa je vrstni red dvanajstih podzemnih bogov, bog vojne in najbolj znan relief, kjer Šarruma objema Tuthalijo IV., pri čemer mu je roka položena na ramo. Domneva se, da je ta soba spominski tempelj ali grobnica, ki jo je sin zgradil v spomin na Tuthalijo. Splošna interpretacija je, da je bilo območje uporabljano med pomladnim novoletnim praznikom; nedavna študija, objavljena leta 2021, je trdila, da reliefi prikazujejo nebo, zemljo in podzemlje, torej celotno vesolje.

Praktični nasvet: Kot je svetloba nagibna, reliefi postanejo bolj izraziti, medtem ko sredi dneva figure izgledajo ploske; raje obiščite ob jutru ali popoldne. Ne dotikajte se kamna; da vidite razliko v višini figur, se počnite nižje, na nivoju kolen. Za ogled je dovolj eno uro. Za informacije o vstopnicah obiščite uradno spletno stran; muzej se nahaja nekaj minut oddaljen od središča Boğazkale.

Vir: Hittite Monuments, Yazılıkaya; Wikipedia, Yazılıkaya.

Muzej se nahaja v središču Boğazkale, v četrti Çarşı Mahallesi, 82 kilometrov od Čoruma. Odprt je bil 12. septembra 1966, leta 2011 pa je bil temeljito prenovljen in takrat je dobil svojo pravo podobo. Dve sfingi, ki sta bili leta 1907 najdene v Yerkapı, sta bili uničeni v požaru, ki je zajel mesto; njihovi fragmenti so bili leta 1915-1917 poslani v Berlin za obnovo. Ena od sfing je bila leta 1924 vrnjena v Istanbul, druga pa je ostala v Berlinu. Pogajanja o vrnitvi so se nadaljevala do leta 1938, a so bila prekinjena zaradi vojne in delitve Berlina. Leta 1974 so se pogajanja ponovno začela, leta 1987 pa je bila vložena prošnja pri UNESCO. Leta 2011 sta se obe državi dogovorili; sfinga je bila prinesena iz Berlina, njen par iz Istanbula, in obe sta od 26. novembra 2011 skupaj na tem mestu. Izdelana sta iz apnenca, izrezljana okoli leta 1300 pr. n. št., imata krila, telo leva in človeško glavo.

Poleg dvorane s sfingami muzej kronološko prikazuje vse plasti mesta, od neolitika do bizantinskega obdobja: prikazuje se vrata z glavo bika, ki naj bi simbolizirala boga neviht, tablice s klinopisom in hieroglifski napisi, makete Hattuşe in Velikega tempelja, ter grobne stele iz rimskega in bizantinskega obdobja. Makete omogočajo, da si ogledate pot, ki ste jo prehodili v Hattuşi, z zgornje točke; zato je obisk muzeja takoj po obisku arheološkega najdišča idealen. Razstavni prostori so dopolnjeni z informativnimi ploščami in rekonstrukcijami.

Praktično: odprt je vsak dan, velja kartica Müzekart; za natančen čas obiska obiščite uradno spletno stran. Je majhen muzej, za ogled zadostuje eno uro. V Boğazkale si vzemite kosilo in se odpravite v smeri Alace; cesta do Alacahöyük se od Čoruma odcepi.

Vir: Uprava za muzeje (muze.gov.tr); Wikipedia, Muzej Boğazköy; Wikipedia, Sfinge iz Boğazköya.

Alacahöyük se nahaja v vasi Alacahöyük, petnajst kilometrov severozahodno od okraja Alaca, in petdeset kilometrov od Čoruma. Arheološki najdišče je sedem tisoč let staro in obsega petnajst plastev gradnje, od neolitika do otomanskega obdobja. Dve stvari sta ga oglasili: prvo, kraljeve grobnice iz starega bronaste dobe, iz tretjega tisočletja pred našim štetjem: pokojenci so pokopani z glavo obrnjenimi proti zahodu, z upognjenimi koleni; poleg njih so zlati diademi, sponke, bronaste figure in bronaste standarde, katere namen je še vedno predmet razprav – sončne kroge, jelene, biki. Grobnice so obnovljene in odprte za obisk; originalni predmeti so shranjeni v Ankari. Druga znamenitost je južni vhod v hetitsko mesto, znan kot Sfinks vrata: med dvema stolpoma sta postavljena štirimetrska monolita, pri čemer sta spodnja dva metra izklesana v podobo sfing. Reliefi na ortostatih na obeh straneh vrat prikazujejo kralja in kraljico pri daritvi, akrobate, glasbenike in lov; primerjajte jih z originali, ki ste jih videli v muzeju. Danes je splošno sprejeto, da so bila vrata zgrajena okoli 13. stoletja pred našim štetjem.

Zgodovina izkopavanj je povezana z zgodovino Republike Turčije: izkopavanja se začela leta 1907 pod vodstvom Makridi Beya; leta 1935, na zahtevo Ataturka, jih je prevzel Turški inštitut za zgodovino, najprej pod vodstvom Remzi Oğuz Arık, nato pa od leta 1936 do 1970 pod vodstvom Hamit Zübeyr Koşaya; od leta 1997 do 2018 jih je nadaljevala Univerza v Ankari. V bližini najdišča, v vasi Gölpınar, se nahaja hetitska brana, ki jo je dal zgraditi kralj Tuthaliya IV okoli leta 1240 pred našim štetjem; v 2000-ih letih je bila obnovljena in ponovno napolnjena z vodo; v bližini so našli bazaltni fragment z hieroglifmi, ki nosi ime boginje Hepat.

Praktično: Muzej, ki je bil ustanovljen leta 1940, je leta 1982 preseljen v novo stavbo, leta 2011 pa je bil obnovljen; odprt je vsak dan, velja kartica Müzekart. Predvidite eno in pol ure; najprej obiščite muzej, nato vrata in grobnice. Od tukaj je dolga pot do Ankare; odhod je priporočljiv pred popoldnevom.

Vir: Uprava za muzeje (muze.gov.tr); Hetitski spomeniki, Alacahöyük; Wikipedia, Alacahöyük; Wikipedia, Alaca Höyük.