Zelena pot Čankaya, ki povezuje dolino Dikmen s parkom Kurtuluş.

Vstopite v dolino Vadiye z južne strani, iz Dikmena, in sledite potoku proti severu, v smeri Ayrancıja; preostanek poti se nadaljuje od te točke. Do leta 1989 je to območje predstavljalo strugo potoka, poraščeno z neurejenimi naselji. Projekt urbanistične prenove in razvoja doline Dikmen, sprejet leta 1989, je bil prvi projekt prenove tega območja v Turčiji. Prva faza je bila zaključena v sredini 1990. let, druga leta 2002, tretja leta 2009, zadnja faza pa še poteka. Najpomembnejša značilnost te ureditve je, da struga potoka ni bila zapolnjena, temveč je postala osrednja točka urejene narave: ribnik in slapovi sledita naravnemu toku vode, deževnica pa se združuje z zemljo.

Na območju, ki meri približno 70 hektarjev, se nahaja 3-kilometrski peščen pot, dva visoka mostova, ki prečkujeta dolino, razgledna ploščad in plezalna stena. Po podatkih Wikipedije, na območju raste več kot 120.000 dreves in približno 50 različnih vrst rastlin. Spomladi je veliko obiskovalcev, ki prihajajo, da bi občudovali cvetoče češnje; jeseni se barve listja, pozimi pa sneg spremenijo videz te poti. Ker je dno doline v kotanji, se poletno vročino najbolj čuti tukaj; priporočljivo je, da se sprehodite zgodaj zjutraj ali pozno popoldne in s seboj vzemite vodo.

Najboljši način, da razumete obseg tega projekta, je, da se povzpnemo na enega od mostov in si ogledate celotno dolino. Stanovanjski kompleksi na obeh straneh doline so prav tako del tega projekta: ob strani so stanovanja, zgrajena za prebivalce, ki so živeli tukaj prej, in stanovanja, ki so namenjena višjim družbenim slojem. Vstop je brezplačen, parkirišče pa je osvetljeno tudi ponoči. Ko zapustite območje z severne strani, se pot vzgne v smeri hribu Čankaya preko Ayrancıja.

Vir: Wikipedia (TR in EN); Yeni Ankara; ANFA.

Botanični park se začne na pobočju, med ulicama Çankaya Caddesi in Cinnah Caddesi, kjer se konča vzpon iz smeri Ayrancı. Park, ki ga je bilo ustanovljeno leta 1970, zajema 65.000 kvadratnih metrov. Po informacijah, ki jih navaja Wikipedija, skoraj polovica površine je pokrita z zelenicami, četrtina z drevesi, v središču pa se nahaja bazen površine 1.330 kvadratnih metrov, medtem ko je približno 15.000 kvadratnih metrov trdega podlaga, tj. ceste in trge. Glavne značilnosti parka so ribnik, otroško igrišče in rastlinjak. Čeprav se imenuje botanični park, ga Wikipedija opisuje kot mestni park; obiščite ga, da si ogledate drevesa in rastlinjak, ne da bi pričakovali označeno znanstveno zbirko.

Na tej poti je obisk Botaničnega parka priložnost za počitek in spremembo perspektive. Po širokem, novem in ravnem dnu doline Dikmen, je to pobočje strmo, z starimi drevesi in ozko. Med njima sta dve desetletji; ta park, odprt leta 1970, kaže, kako drugačen je bil načrt doline, ki se je začel leta 1989, v primerjavi s tem. To pobočje pod palačo Çankaya je danes pokrito z drevesi, kar je rezultat odločitve Jana Jansena, da razširi mesto proti jugu, v smeri Çankaya.

Za tiste, ki pridejo po vzbrdu, so klopi ob bazenu odlično mesto za počitek; v polni uri je veliko sence. Prehod do parka Seğmenler je kratek: Seğmenler, ki se nahaja na istem pobočju, je dostopen po stopnicah, ki se spuščajo od ulice Çankaya Caddesi. Namesto da bi obiskala oba parka ločeno, jih lahko zamislite kot en sam zeleni pas, kar bo vaše popoldne sprostilo.

Vir: Wikipedija (Ankara Botanični park).

Park Seğmenler se nahaja med avenijo Atatürk in ulico İran, na 67.000 kvadratnih metrov velikem območju pod palačo Çankaya. Zasnova parka, ki jo je ustvaril Selami Sözer, je bila izbrana na tekmovanju, ki ga je organizirala občina Ankare ob 100. obletnici rojstva Ataturka. Tekmovanje je bilo razpisano leta 1981, park pa je bil odprt dve leti kasneje, 10. oktobra 1983. Skozi sredino parka teče potok Kavaklıdere. To je pomembno, saj je to drugi primer, ko je potok v parku urejen kot parkovno območje (po parku Botanik).

Park ima ribnike, otroško igrišče in amfiteater; po informacijah iz Wikipedije je bil amfiteater nekoč prizorišče oddaj televizije TRT in pop koncertov. Med sprehodom opazite dve skulpturi. Spomenik Seğmenler, avtorja Burhana Alkarja, prikazuje vojake Seğmen z konji in zastavo; ime parka izvira iz tega pomembnega simboličnega elementa anatolskega folklornega izročila. Bronasta skulptura Ilhana Komana, postavljena leta 1992, je bila leta 2016 ukradena, leta 2018 pa je bila zamenjana z novo. Lokacija skulptur v parku ni označena, zato je lahko težko najti, če prispete od spodaj.

Ker je park na hribu, je lažje vstopiti z zgornjega vhoda in se spustiti: obiskovalci, ki prihajajo iz parka Botanik, že pridejo od zgoraj. Ko prispete do avenije Atatürk, se pot nadaljuje proti severu, skozi park Kuğulu in Kavaklıdere, do Kızılay. Ta del poti je raven in ima pločnike; poletno popoldne je priporočljivo nositi klobuk, saj je malo sence.

Vir: Wikipedija (Park Seğmenler).

Od Kızılaya se sprehodite po ulici Atatürk proti severu in prispete na trg Sıhhiye; postaja podzemne železnice M1 se nahaja pod bulvarjem, park pa je tik ob njej. Park Abdi İpekçi je bil odprt leta 1981; prej se je imenoval Yenişehir Parkı in je bil preimenovan v spomin na novinarja Abdija İpekçija. Viri navajajo, da je površina parka med 33.000 in 37.000 kvadratnih metrov. Park obsega veliko travnik, okrasno ribnik, čajno dvorano in otroško igrišče; je eden največjih zelenih površin v središču mesta. Leta 2023 je bil park temeljito prenovljen; upravlja ga podjetje ANFA, ki je pod okriljem občine, in v njem so javni stranišča.

Simbol parka je bronasta skulptura "Roke" avtorja Metina Yurdanurja, ki jo je ustvaril leta 1979: dve roki, ki se dvigajo proti nebu. Po Wikipediji je bila skulptura del projekta, ki ga je občina začela konec 1970. let za javne prostore; umetnik je dejal, da roke predstavljajo delo, ustvarjanje in produktivnost. Leta 2022 je skulpturo osebno obnovil po 43 letih. Najboljša osvetlitev za opazovanje rok od spodaj, ob ribniku, je zjutraj.

Ta park je najbližja točka ideji "zelene poti" Jansena. Po načrtu iz leta 1932, ki ga je posredoval Burat, je bila načrtovana pešpoti, ki je povezovala Havuzbaşı (današnji Kızılaya) z reko İncesu in območjem Fidanlık; Sıhhiye se nahaja v tej smeri. Čeprav zelena pot ni bila nikoli zgrajena, ko se sprehodite od Kızılaya do parka in od parka do Kurtuluşa, sledite isti liniji. Med tednom so park obiskujejo predvsem delavci iz bližnjih pisarn; za mir in tišino je najbolje obiskati park zjutraj.

Vir: Vikipedi (Abdi İpekçi Parkı; Eller heykeli); ANFA; Hürriyet; DergiPark (Burat).

Do parka lahko prispete peš od Sihhiye proti Kolej ali pa z vlakom Ankaray do postaje Kurtuluş. To je pomembna točka z zgodovinske perspektive. Leta 1931 je bilo to območje odvzeto zasebnemu lastništvu in ustanovljena je bila gozdna šola, ki je proizvajala sadice za oplemenitenje mesta; eden od štirih parkov, ki so bili načrtovani v načrtu Jansena iz leta 1932, je bil prav tu, pod imenom "Gozdna šola". Torej, park, ki ga danes obiskujete, je uresničitev ideje o gozdni šoli in urejenju doline, ki jo je Jansen želel za Incesu. Leta 1961-63 je bila gozdna šola preurejena v park, leta 1980 pa je uradno dobila status parka; kot piše Haber Ankara, je bila leta 1994 razglašena za območje naravne zaščite prve stopnje.

Park obsega 86.000 kvadratnih metrov; po podatkih ANFA je 49.000 kvadratnih metrov travnika, 10.000 kvadratnih metrov območja za piknike in 2.000 kvadratnih metrov vodne površine. Wikipedia poudarja drevesa: tukaj rastejo redki hrastovi, ki jih je mogoče videti v Ankari. Leta 1981 je bila v parku odprta prva umetna ledna pista v Turčiji, Atatürkova ledna pista in športni kompleks, ki ga je odprla zasebna iniciativa; ta pista je začetek smučanja in drsanja na ledu v Ankari. Za informacije o trenutnem delovnem režimu piste obiščite spletno stran občine. V parku se nahaja tudi kip "Sarı Kız", ki ga je leta 1993 postavil Selim Turan.

Med sprehodom boste opazili urejanje, ki spominja na preteklost gozdne šole: urejene skupine starejših dreves. Zgodaj zjutraj se tu zadržujejo tekači, popoldne pa se tu zbirajo ljudje za piknike; matični urad za zakonske zveze oživi park ob koncih tedna. Od tukaj lahko po hribu prispete do parka 50. Yıl.

Vir: Vikipedi (Kurtuluş Parkı); Haber Ankara; ANFA; DergiPark (Burat).

Park se nahaja v bližini kampusa univerze Ankara v četrti Cebeci, na griču, kjer se konča cesta. Po informacijah iz Wikipedije, je park odprl svoja vrata leta 1970 in dobil ime po 50. obletnici ustanovitve Republike Turčije. Leta 2009 je bil obnovljen in ponovno odprt. Mestna občina navaja površino med 130.000 in 135.000 kvadratnih metrov. Edinstvena lastnost parka je njegova višina: to je edini mestni park, ki ponuja pogled na tako obsežen del mesta. Mestna občina ga je leta 2013 predstavila kot "razgledišče prestolnice"; na štirih točkah so nameščeni teleskopi, na najvišji točki pa je urejeno čajno dvorišče.

Na griču se nahajajo dva ribnika, potoki, slap, odprta gledališča, otroška igrišča, drsališče in športna igrišča. Značilna je tudi zastavna palica, ki omogoča prepoznavanje parka tudi od daleč. Viri navajajo, da je njena višina med 110 in 120 metrov, medtem ko Wikipedija trdi, da je najdaljša v Evropi. Pogled z njenega dna obsega grad, Anıtkabir (mauzolej Ataturka) in hribe Çankaya, torej območje, od koder se začnejo jutranji poti.

Preživite tu sončni zahod: razgledišča, ki gledajo proti zahodu, optimalno ujamejo svetlobo, zvečer pa se osvetlijo, preden se park zapre. Za tiste, ki pridejo peš iz četrti Kurtuluš, je vzpon strm, a kratek. Tisti, ki se ne želijo vzpenjati na vrh, se lahko približajo parkom z zadnje postaje podzemne železnice Ankaray, imenovanem Dikimevi. Delovni čas različnih objektov se spreminja; za informacije o drsališču in čajnem dvorišču se obrnite na občino. Za povratno pot se lahko z vlakom Ankaray odpeljete od postaje Dikimevi do postaje Kızılay.

Vir: Wikipedija (50. Yıl Parkı); novice mestne občine Ankara; ANFA.