Cerkevni objekti z lesenimi stebri ob obzidju.

Vstopite skozi vrata Hisar Kapısı (vrata z uro), sledite ulici Kale Kapısı do Zindan Kapı; mošeja je na levi strani ulice Alitaşı. To je najstarejša znana mošeja v Ankari; ker nima napisov o letu izgradnje, datum se bere na minbaru. Arabski napisi na leseni plošči minbara so bili poškodovani, zato se jih lahko prebere na dva načina: 574 po hidžri (1178) in 594 po hidžri (1197-98). Večina raziskovalcev sprejema drugo interpretacijo in minbar pripisuje obdobju sina II. Kılıçarslana, vladarja Ankare, Muhyiddin Mesuda. Ime mošeje pa naj bi ostalo od obnove v obdobju I. Alaeddin Keykubada. Nad vhodom v ženski del (harim) sta v dveh nišah dva napisa o obnovitvah: eden iz začetka 1360. let, ko jo je obnovil upravitelj Ankare, Lulu Paša, drugi pa opisuje obnovo, ki jo je leta 1433-34 izvedla Šerife Sümbül Hatun; zato jo nekateri viri imenujejo tudi Muradiye mošeja.

Notranjost je pravokotna, brez stebrov, s ravno leseno stropno površino; v sredini stropa je šestkotna rozeta. Seldžuški mihrab, ki ga je bilo odkrit leta 1984, je okrašen z mukarnas elementi, v vogalih pa so stebri z dekorativnimi glavicami. Minbar je zaščiten v stekleni vitrini; izdelan je s tehniko imitacije kündekari, na levi strani pa ima napis mojstra. Oglejte si tudi dvorišče: na vzhodni strani, v zidovju, je opečni mihrab. To je mihrab prve mošeje, ki jo je zgradil Muhyiddin Mesud; še vedno so vidne votline, v katerih so bile podprte stropne nosilke. Mošejo je leta 2008 obnovilo Generalno direktorato za vakufsko premoženje. Stare kamne v dvorišču so zbrali iz bližnjih krajev. Pridite zgodaj zjutraj; ulice v notranjem delu gradu se ob polni uri začnejo polniti. Med molitvijo počakajte, čevlje odstranite pri vhodu in bodite notri tiho.

Vir: İşçen, Cami ve Mescitler in Ankara Öncesi Dönemde; Ankara Valiliği, Ankara Vakıf Eserleri; Kültür Portalı; Vikipedi.

Na koncu poti, ki vodi od gradu do tržnice Samanpazarı, se ob južnem pobočju gradu nahaja mošeja Ahi Şerafeddin, ki je v ljudskem govoru znana kot Aslanhane; ime izvira od rimske skulpture leva, vgrajene v njeno steno. Ker je ta mošeja pogosto omenjena v turah o poti ob obeh mošejah, se bomo tukaj zadržali le kratko; vendar je to najboljši primer tradicije, o kateri govori ta pot, in ne moremo je spregledati. Inskripcija v stilu sülüs nad vrati minbarskega prostora datira v obdobje 1289-90; po informacijah iz Islamske enciklopedije TDV, je zgradba lahko še starejša, ime fundatorja na severnem vhodu pa nakazuje na začetek 13. stoletja. Minbar je izdelal mizar Mehmed bin Ebubekir.

V notranjosti se strop opira na štiri vrste 24 lesenih stebrov, ki nosijo rimske stebre. Notranjost je razdeljena na pet odsekov, ki vodijo do mihraba, pri čemer je središčni odsek širši in višji. Mihrab je redka primer uporabe mozaikov in mavca skupaj, kar je značilno za Anatolijo; okoli kavsaranov se raztezajo okrasni elementi iz mozaikov in mavca. Na opečni fasadi minareta so uporabljeni modri mozaiki. Leta 2023 je bila ta mošeja skupaj z mošejami Beyşehir Eşrefoğlu, Sivrihisar Ulu, Kastamonu Mahmut Bey in Afyonkarahisar Ulu vključena na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO; to je bila prva serija turških kulturnih dediščin, ki je bila vključena na seznam. Ostanki zavetišča in grobnica Ahi Şerafeddin, ki sta se nahajata nasproti mošeje, sta del kompleksa in ju je treba obiskati skupaj z mošejo. Pri vstopu je treba odstraniti čevlje; v petek ob polni uri je tukaj zelo veliko ljudi, zato se te ure raje izognete. Od tukaj boste morali približno petsto metrov v smeri Ulucanlar, da pridete do mošeje Direkli Camii.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi, Ahi Şerafeddin Camii; Ankara Valiliği, Ankara Vakıf Eserleri; KTB press release; Vikipedi.

Od Aslanhane se sprehodite v smeri ulice Ulucanlar; mošeja se nahaja v četrti Kale, na vogalu ulic Direkli in Ceylan. Nima napisov; strokovnjaki njeno zgodovino določajo na podlagi sloga zgodnje obnove in jo datirajo v 15. stoletje, nekateri celo v prvo polovico 15. stoletja. Arhivski zapisi pravijo, da je bila obnovljena v 18. stoletju. V arhivih iz leta 1588-1590 se omenja "Direkli Mescidi" in nekdo iz skupnosti, kar pomeni, da se že vsaj štiri stoletja imenuje tako.

Ime je razumljivo že ob pogledu na vhod: zadnji del prostora, kjer sedi občanstvo, je podprt s petimi lesenimi stebri, po katerih je mošeja dobila ime. Ta del je kasneje zaprt s stekleno steno in se je uporabljal tudi kot prostor za molitev poleti. Na obeh straneh vhodnega vhoda sta polovični marmorni stebra iz antike. Zidovi so zgrajeni iz opeke in lesa, na podlagi iz kamna iz Ankare, streha je krita s strešnimi opečnicami, strop pa je lesen. Zunanjost je preprosta. V notranjosti je na severu lesena galerija za ženske, na jugu pa stenski niša iz mavca, ki sega do stropa: nad nišo so okrasni elementi, na obeh straneh sta okni, okvir pa je okrašen z napisom v stilu nesih in dvema geometrijskima vzorčema. Amon je nov. Lesena minaret v severovzhodnem kotu ima pokrov, ki je prekrit s cinkom. Ob severni steni je grobnica, ki se imenuje "Direkli Baba" in naj bi pripadala ustanovitelju; danes je na tem mestu samo prazno. Med obnovo leta 2007 so bile odstranjene dodatne zgradbe v dvorišču, dodana pa je bila prostor za obredno umivanje. Je majhna vaška mošeja; lahko jo najdete zaprt, zato si oglejte njene stebre in stebre od zunaj in nadaljujte. Če je odprta, vstopite tiho, če je prisotna občanstvo, stojte zadaj. Naslednja postaja je mošeja Hacı Musa, ki se nahaja v jugozahodnem delu, v kotu blizu kampusa Hacettepe, ki gleda proti občini Altındağ.

Vir: Uprava regije Ankara, Kulturne ustanove Ankare; İşçen, Mošeje in kapelice v Ankari pred republiko; Kulturni portal.

Džamija se danes nahaja znotraj glavnega kampusa Univerze Hacettepe (Sıhhiye); stoji v jugovzhodnem delu občine Altındağ in do nje se dostopa po stopnicah od ulice Talatpaşa. Stare ulice (Eski Yol in Küçük Gelin) so bile izbrisane v okviru urejanja kampusa, območje pa je bilo leta 2006 preurejeno v park. Nad vhodom sta dve napisni plošči: ena, napisana v stilu sülüs, govori o tem, da je džamijo zgradil Seyfeddin, sin Hacı Muse, vendar različni zgodovinarji različno interpretirajo datum – 1422, 1432 ali 1490; v knjigi o vakufih iz leta 1522 je že omenjena kot molilnica. Druga napisna plošča, napisana v stilu rika, opisuje obnovo vakufa iz leta 1923. Semavi Eyice jo uvršča med džamije iz 15. stoletja, medtem ko je mihrab in dekoracija v slogu konca 17. stoletja in prve polovice 18. stoletja, kar pomeni, da je bila džamija v tem obdobju temeljito obnovljena.

Kaj si ogledati: Srednji od treh polkrožnih lokov, ki podpirajo prostor za zadnje vernike, podpirata dva marmorna stebra, ki nista originalna. Lesene vratne krila vhodne dvorane so iz 15. stoletja; rezbarstvo je kakovostno, na vrhu pa je napisana "Kelime-i Tevhid" (islamanska veroizjava). Znotraj je strop brez nosilnih stebrov, razdeljen na kvadratne oblike s podaljški; na majhnih ploščah v točkah, kjer se kvadrati srečujejo, so naslikane cvetlice, v sredini je šestkotna rozeta, na okvirjih oken pa so spet cvetlični vzorci. Mihrab je okrašen s tremi vrstami obrob, niša je okrašena z mukarnasnimi elementi, na nadstropju pa sta dve vrstici napisov v slogu sülüs. Lesena minber je originalna iz svoje dobe, z geometričnimi vzorci in palmetnimi elementi. Na minaretu na severozahodu je pod šerefo izbrana dekoracija v obliki "kirpi saçak". Leta 1975 jo je obnovila Generalna uprava za vakufe. Ker se nahaja znotraj kampusa, je okolje mirno; raje obiščite džamijo izven časov molitve, tiho vstopite in si odstranite čevlje. Od tukaj se boste odpravili proti severu, na ulico Anafartalar; pot poteka ob robu stare židovske četrti, kjer se nahaja majhna džamija Örtmeli, ki je prav tako primer te tradicije z dvema lesenima stebroma, vendar ni postanek na tej poti. Džamija Zincirli vas čaka na ulici.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi, Hacı Musa Camii; İşçen, Cumhuriyet Öncesi

Odprite se na ulici Anafartalar Caddesi in se premaknite v smeri trga Ulus; mošeja Zincirli se nahaja na levi strani ceste, nasproti tržnice Anafartalar Çarşısı, njen vhod pa je preko ulice Mahmut Atalay. Med potjo boste prečkali mošejo Kurşunlu, ki je s svojo eno kupolo edinstven primer otomanske arhitekture iz 15. stoletja v Ankari, in vam bo omogočila dobro primerjavo s tem, kar boste videli kasneje. Mošeja Zincirli nima napisov ali ustanovitvenih aktov, vendar dokumenti kažejo, da jo je zgradil Ankaravi Mehmed Emin Efendi (1619-1687), ki je bil v zadnjih letih služboval kot Anadolu Kazaskeri (pravnik) in Šeyhülislam (višji verski uradnik), zato se ji včasih reče tudi Kazasker Camii. Vikipedija navaja ustanovitveni akt iz leta 1685, ki povezuje mošejo, islamsko šolo (medresa), šolo in dvajset pet fontan. Gönül Öney predlaga, da je dekoracija stropa, minber in mihrab nastala konec 17. stoletja in v začetku 18. stoletja.

Zgradba je pozna in pomembna predstavnica ankararskega sloga: pravokotna zasnova, opečni zidovi s lesenimi elementi na kamnitem podlagi (zunanjost je bila v zadnji obnovitvi obložena s opeko), streha s pokritjem iz opeke, brez kocke. Na sprednji strani se nahaja tri loki, ki vodijo do prostora za molitev. V notranjosti se v sredini lesenega stropa z vzorci nahajajo dve šestkotni elementi, okoli katerega se razteza dekorativni pas. Mihrab, izdelan iz mavca, dosega do stropa, okrašen je z elementi mukarnas in vrstami palmet. Leseni minber je iz oreha, okrašen z rezbarijami in ograjo. Na desni strani minberja se nahaja napis, ki opisuje obnovo, ki jo je leta 1879 izvedel guverner Hurşit Paşa, ter obnovo leta 1925. Dodatne obnove so bile izvedene leta 1937 in 2005. Ker se nahaja na eni najprometnejših ulic v Ulusu, je odprta ves dan in je namenjena občanom; vstopite tiho in počakajte, če je čas molitve. Zadnja postaja je vzpon na hrib za mošejo Hacı Bayram, kjer se nahaja grob Ahi Yakupa.

Vir: Ankara Valiliği, Ankara Vakıf Eserleri; İşçen, Cumhuriyet Öncesi Ankara'da Cami ve Mescitler; Kültür Portalı; Vikipedi.

Od mesta Zincirli se odpravite proti zadnjemu delu mošeje Hacı Bayram, proti njenemu severovzhodnemu pobočju. Mošeja Ahi Yakup se nahaja v ulici Selman-i Farisi, v četrti Hacı Bayram, po naslovu, ki ga navaja Kulturni portal. Dostop do nje je preko enajstih kamernih stopnic. Arabska napis na nadstropju za ženske (harim) datira v leto 794 po hidžri, kar ustreza letu 1392. Kulturni portal to navaja kot leto izgradnje, medtem ko knjiga "Ankarski zakladi" guvernerstva Ankare šteje napis kot napis za rekonstrukcijo in datira gradnjo v konec 13. stoletja ali začetek 14. stoletja. Ahi Yakup je bil eden od voditeljev ceha (ahi) v Ankari v obdobju vladavine Bayezida I. Bil je sin Ahi Sinana in Ahi Čelebija. Njegova šola (medresa) in zavetje (zaviye) nista doživeli današnjih dni.

Zgradba je majhna, brez minareta, s streho iz opeke. Ima kamerni temelj, nad njim pa so uporabljeni ponovno uporabljeni rimski marmor in ometana opeka. Zadnji del za molitev je pokrit z leseno streho. Najpomembnejše so njene niše (mihrabi): ena v zadnjem delu za molitev, ena v ženskih prostorih (harim), obe sta izdelani po istem kalupu. V niši v ženskih prostorih je v sredini vgrajena milletska posoda premera 20 centimetrov, okrašena z odtenki svetlo modre in temno modre barve. Bekir Eskici jo šteje za najstarejši znan primer niš, izdelanih po istem kalupu v Ankari, in jo uporablja kot merilo za datiranje drugih mošejev. Isti kalup je bil uporabljen tudi v bližnji mošeji Ahi Tura. V bližnjem pokopališču se nahaja grob Ahi Yakupa, brez napisa. Na njegovi glavi stoji polomljen marmorni stolpec, pobarvan v zeleno. Leta 1984 ga je obnovila organizacija Ahiler Derneği, leta 2009 pa Generalna direkcija za fundacije. Pot se tukaj konča; lahko se spustite na trg Hacı Bayram in v desetih minutah prispete do postaje Ulus. To je vaška mošeja, ki je lahko zaprta izven obratovalnega časa; če je odprta, odstranite čevlje in vstopite tiho.

Vir: İşçen, Cami ve Mescitler in Ankara Öncesi Dönemde; Ankara Valiliği, Ankara Vakıf Eserleri; Kültür Portalı; TDV İslam Ansiklopedisi, Ankara.