Ankara, središče trgovcev s preprogo in tekstilom.

Od postaje Ulus se sprehodite po ulici Atatürk proti jugu; zgradba s preprostim, simetričnim fasadnim delom, ki se nahaja nasproti operne hiše, je muzej Generalne uprave za vakufsko premoženje. Zgradba izvira iz obdobja zgodnje turške arhitekture; leta 1925 odprta pravna šola v Ankari se je leta 1928 preselila v to stavbo, kjer je ostala do leta 1941. Nato je bila uporabljena kot dekliška umetniška šola, študentski dom in do aprila 2004 kot urad muftija v Ankari; po obnovitvi je bila 7. maja 2007 odprta kot muzej. V zgradbi, ki obsega klet, pritličje in prvo nadstropje, je razstavljenih 236 predmetov iz zbirke, ki šteje 2.669 predmetov; predmeti segajo od 13. stoletja do 19. stoletja in so vsi iz vakufskega premoženja po vsej Turčiji.

Na tej poti boste našli par zastekljenih oken: okna iz 13. stoletja iz mošeje Ahi Evran. Ahi Evran je bil, po podatkih Islamske enciklopedije TDV, šejk Nasirüddin Mahmud, ki je umrl leta 1262; ustanovil je anatolski sistem Ahi, združujoč odnos med šejkom in učencem v zavetišču z odnosom med mojstrom in učencem v delavnici. Večina hanov, ki jih boste videli na tej poti, so prav tako vakufsko premoženje; Suluhan in Çukurhan sta bila povezana z vakufom, Čengelhan pa je pripadala vakufu Rüstem Paše. Muzej je odlično mesto za začetek raziskovanja, kako je ta institucija ohranila te zgradbe.

V pritličju so preproge, kilimi in orodja za tkanje, v nadstropju pa rokopisi, keramične ploščice, kovinski in leseni predmeti; med poudarki so vrata iz mošeje Divriği Ulu Camii, svečniki, vakufske listine, ure in kaligrafski plakati. Na voljo je tudi konservatorski atelje s bazeni za pranje preprog in avdio vodnik v več jezikih. Preverite uradno spletno stran za obratovalne dni in pogoje vstopa.

Vir: Muzej vakufskega premoženja v Ankari (VGM), Islamska enciklopedija TDV, Ahi, Wikipedia.

Z avlija se usmerite proti trgu Ulus in vstopite na ulico Anafartalar. Na otoku, med ulicama Anafartalar in Posta, se nahaja zgrba Suluhan. Zgrajena je bila med letoma 1508 in 1511 v času vladavine Bayezida II. in Selima I. in je bila delo državnika Hasana Paše. Dolgo časa se je imenovala Han Hasana Paše, ime Suluhan pa se je začelo pojavljati v zapisih šele leta 1688. V seznamu okrog tridesetih hanov v otomanski Ankari, ki ga navaja TDV İslam Ansiklopedisi, je omenjena kot Han Hasana Paše.

Zgradba je dvonadstropna, s dvema notranjimi dvorišči, zgrajena iz kamna. Prvo dvorišče je kvadratno; v spodnjem nadstropju je 30 sob, v zgornjem 32, v sredini pa se nahaja fontana in molilnica. Drugo dvorišče je namenjeno hlevom, tam pa je tudi kopališče. V otomanskem obdobju so tukaj poslovali trgovci s kavo in predenjem; predenje je pomembno za to pot, saj v mestu Ankara "predenje" pomeni predeneje iz kašmirja. Leta 1929 je zgradbo poškodoval požar, do 1950. let je bila uporabljena kot tržnica za sadje in zelenjavo, leta 1984 pa jo je obnovilo Generalno direktorato za vakuf. Danes deluje kot tržnica; tržnica Ankara, zgrajena leta 1937 nasproti zgradbi, in tržnica Sobacılar, ki se naslanja na njeno steno, kažeta, kako se območje okoli zgradbe ohranja kot specializirana tržnica.

Obiščite zgradbo in se sprehodite po obeh dvoriščih: opazujte razporeditev sob, stebre in masivnost vhodnega vhoda. Na tem mestu lahko sami preučite načrt, ki ga primerjajo z Koza Han v Bursi. Od tod se začne najstrmejši del poti; približno kilometer vzpona do podnožja gradu.

Vir: Vikipedi, Suluhan; TDV İslam Ansiklopedisi, Ankara; Güven Dinçer, İdealkent 2014.

Muzej anatolskih civilizacij pripoveduje zgodbe skozi različne poti; opazujte dve zgradbi, ki sta del te poti. Muzej na ulici Gözcü je sestavljen iz dveh osmanskih zgradb. Mahmut Paşa Bedesteni je zgradil vezir Mahmut Paša za vladavine Fatiha v letih 1464-1471; nima natpisa. V središču je pravokotna, pokrita s desetimi kupolami, okoli katere se nahajajo 102 obokanih trgovin: to je klasična zasnova bedestena. Sosednja zgradba Kurşunlu Han je prav tako zgrajena po navodilih vezirja Mehmed Paše, enega od vezirjev Fatiha, v drugi polovici 15. stoletja; je dvonadstična zgradba iz kamna, v kateri se nahajajo 28 sob v spodnjem nadstropju in 30 sob v zgornjem nadstropju.

To je bilo središče trgovine s tkaninami. Tkanine, izdelane v Ankari, so bile namenjene izključno trgovcem s tkaninami v bedestenu, da bi se izognili davčnim obveznostim; od tukaj so bile tkanine distribuirane v Istanbul, Alep in Benetke. Cene najemnin v Kurşunlu Hanu to tudi kažejo: po podatkih Wikipedije, je bila letna najemnina, ki je drugod znašala 1.800 akč, tukaj znašala kar 41.500 akč. Po požaru leta 1881 sta bili obe zgradbi zapuščeni. Ideja o muzeju se je začela leta 1921 v Akkale v mestni četrti Kale, vendar, ker prostora ni bilo dovolj, sta bila po predlogu Hamit Zübeyir Koşay kupila bedesten in han. Restavriranje se je nadaljevalo od leta 1938 do leta 1968; arhitekti so bili Macit Kural, Zühtü Bey in İhsan Kıygı; središče bedestena je bilo odprto za obisk leta 1943. Muzej je leta 1997 prejel naziv "Muzej leta" v Evropi.

Znotraj bedestena opazujte kupole in ritem trgovskih celic; Kurşunlu Han se danes uporablja kot administrativna zgradba muzeja, vstop v notranjost pa ni vedno možen. Nekateri prostori so do leta 2027 v rekonstrukciji; trenutno stanje preverite na uradni spletni strani.

Vir: Uradna spletna stran Muzeja anatolskih civilizacij; Wikipedia; Vikipedi, Kurşunlu Han (Ankara); Kaya 2021.

Od muzeja se sprehodite proti glavnemu vhodu v trdnjavo; pred vhodom sta ob strani dve karavanseraji. Manjša od obeh je Çukurhan. Datira iz 16. in 17. stoletja in je povezana z fundacijo Ankaravi Mehmed Emin Efendi, ki je bil v tistem obdobju šejkulislam. Pretrpela je dve veliki obnovitvi, leta 1791 in 1801. Gre za dvonadstično zgradbo s kamnitim podstavkom in opečnimi zidovi, ki temeljijo na leseni konstrukciji. Zaradi naklona terena na zahodni strani obstaja delno klet, pri čemer ime "çukur" (kotanja) verjetno opisuje to višinsko razliko. Vstop v pravokotno dvorišče je iz smeri severa; načrt je tipičen za osmanske mestne karavanseraje, kot manjši brat karavanseraja Çengelhan.

Zgradba je bila v začetku 21. stoletja na seznamu zgradb, ki jih je treba nujno ohraniti, s strani Svetovnega sklada za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Med letoma 2007 in 2010 je bila obnovljena v skladu z njenim prvotnim videzom, pri čemer je bilo dvorišče zaščiteno s stekleno streho. Danes se uporablja kot nastanitvena enota; zato je obisk omejen na petnajst minut: opazujte teksturo fasade iz kamna in opeke, les na nadstropju, vhod v dvorišče in način, kako se zgradba prilagaja naklonu.

Prav je, da sta ti dve karavanseraji postavljeni ena ob drugi pri vhodu v trdnjavo. V otomanski Ankari je bilo približno trideset karavanserajev, večina pa je bila zbrana ob podnožju trdnjave, okoli bedestena; tovori so bili izkrcani pri vhodu, blago pa je bilo od tukaj distribuirano na različne trge. Le nekaj korakov od Çukurhana do Çengelhana; po ogledu obeh se obrnite in pogledajte proti trgu, kjer se začne vzpon, ki vas bo popeljal nazaj.

Vir: Vikipedi, Çukur Han; TDV İslam Ansiklopedisi, Ankara.

Han, ki se nahaja nasproti mestne vrat, je Čengelhan. Po navedbah je bil zgrajen leta 1522, v obdobju vladavine Kanunija, in je bil povezan z ustanovo Rüstem Paše; veljal je za eno od štirih največjih hanov tiste dobe. S svojo pravokotno obliko, ki je skoraj kvadratna, odprtim notranjim dvoriščem, številnimi sobami in delom za osle, je najbolj ohranjen primer klasičnega osmanskega hana v Ankari. V seznamu trideset hanov, ki ga navaja TDV Islam Ansiklopedije, je omenjen med prvimi. Han je dolgo časa služil kot skladišče za volno, kožo in druge surovine; bil je srce trgovine. V arhivskih zapisih šeriatskega sodišča iz leta 1721 je zabeležena transakcija, pri kateri je trgovec, ki je živel v Čengelhanu, prodal 750 vukiyjev kašmirskih nitk nizozemskemu trgovcu. To je najbolj konkretno dokazilo trgovskega omrežja, ki je delovalo po tej poti: tuje trgovce so obiskovali v hanu, tam so kupovali blago, ki so ga nato prevažali v Evropo preko Izmira ali Istanbul.

V 20. stoletju je bil prvi lokal podjetnika Vehbija Koča prav v tem hanu. Fundacija Rahmi M. Koç za muzeje in kulturo je leta 2005 od Generalne uprave za fundacije najela han in ga obnovila, ter ga odprla kot prvi industrijski muzej v Ankari. Sosednji Safranhan, zgrajen leta 1511, je bil med letoma 2012 in 2016 obnovljen in je bil prav tako vključen v muzej. Zbirka obsega več kot deset tisoč predmetov, od prometa do letalstva; vendar se najprej odpravite na dvorišče, opazujte arkade in ritem sob, nato pa se potopite v razstave.

Za informacije o delovnih dneh in pogojeh vstopa obiščite uradno spletno stran; ob odhodu se za stojte pred vhodom in še enkrat primerjajte Čukurhan in Čengelhan. Ista funkcija, vendar v dveh različnih merah.

Vir: Vikipedi, Čengelhan Rahmi M. Koç Muzeji; Kaya 2021 (DergiPark); TDV Islam Ansiklopedije, Ankara.

Mednarodni trg je ob cesti, ki se spušča navzdol proti mestu Koyunpazarı, kjer stoji mošeja Ahi Elvan. Ta pot se konča pri mošeji družine, ki je ustanovila organizacijo trgovcev. Po navedbah enciklopedije Islam, jo je konec 14. stoletja zgradil Hacı Elvan bin Mehmed Bey, ki je bil potomec Nizameddina Zehraba. Natip na minberju pravi, da ga je leta 1413-14 obnovil Çelebi Mehmed. Ahiji so bili organizacija, ki je v 13. stoletju v Ankari združevala obrtnike, ki so bežali pred mongolsko invazijo. Pred priključitvijo mesta k Osmanskemu cesarstvu leta 1354 so imeli pomembno vlogo v družbenem in gospodarskem življenju. V bližini, v četrti Samanpazarı, se nahaja mošeja Aslanhane, ki jo je zgradil Ahi Şerafeddin. Ta pot vodi samo do mošeje Ahi Elvan.

Znotraj je pravokotna soba, ki je razdeljena na štiri odseke s po štirih lesenih stebrov v treh vrstah. Marmorni okras na vrhu stebrov je izdelan iz ostankov rimskih in bizantinskih struktur. Spodnji deli sten so iz kamna, zgornji deli pa iz opeke. Streha je lesena s konzolami, mahfilli (odprti balkoni) pa so prav tako leseni. Mihrab (niša za molitev) je okrašen z apnenčastimi vzorci in reliefi. Minber je izjemno dovršeno delo, ki ga je izdelal Harputlu Mehmed bin Bayezid. Lesena vrata z napisom, ki opisuje gradnjo in obnove, so danes v Etnografskem muzeju.

Navodila za obisk: Mošeja je odprta za obisk, vendar se izogibajte vstopu med molitvami ali pa bodite tiho v ozadju. S čevlji vstopite, pokrijte ramena in kolena, ženske naj nosijo šal. Pri fotografiranju ne uporabljajte bliskavice. Za ogled stebrov in minbera je dovolj 20 minut. Od tukaj se spustite v Koyunpazarı in prispete na trg Samanpazarı. Od tam odvozijo avtobusi do Ulusa in Kızılay.

Vir: Enciklopedija Islam, članki o mošeji Ahi Elvan in Ankari.