V Elmalıju: kompleks zgrabin, muzej in jezero Avlan.

Antalija je mesto, ki se nahaja ob obali, vendar se, ko se odpravite 110 kilometrov zahodno, v notranjost gorovja Toros, začne pojavljati povsem drugačna Antalija. Elmalı je vas, ki se nahaja na višini 1000 metrov nadmorske višine, na platoju zahodno od gorovja Beydağları. Na severu se dviguje gora Elmalı, ki doseže višino 2503 metrov, na jugu pa se razprostira široka ravnina, posuta z jablaniškimi nasadi. Zime so tu mrzle, poletja pa prijetno hladna; ni naključje, da se prebivalci obalnih krajev poleti zatečejo v to območje. Ime kraja je tesno povezano z jabolki, saj se na tej ravnici prideluje približno 12% turških jabolk. Vendar pa Elmalı ni zanimiv le zaradi podnebja, ampak tudi zaradi kompleksa zgradb iz začetka 17. stoletja, ki se nahaja v središču vasi, muzeja, ki se je uredil v stari upravni stavbi, ulic, ob katerih stojijo lesene hiše z balkoni, ter jezera in cedrovih gozdov, ki se razprostirajo na jugu.

Do Elmalija se lahko pripeljete po cesti iz središča Antalije; cesta, ki vodi preko Korkutelija, se pripelje do kraja zahodno. Od avtobusne postaje v Antaliji odvozijo avtobusi in kombiji v smeri Elmalija; tisti, ki potujejo z avtomobilom, morajo slediti cestnim znakom na cesti med Antalijo in Korkutelijem. Za tiste, ki prihajajo iz Finike, obstaja cesta Elmalı-Finike, ki poteka ob jezeru Avlan in ima odcepitve, ki vodijo do cedrovih gozdov. Cesta poteka skozi gorske prehode, zato je priporočljivo začeti potovanje zgodaj zjutraj, da se izognete vožnji v temi. Za ogled vasi je najbolj priporočljivo pešačiti, za obisk jezera in gozdov pa je potreben avtomobil.

Kompleks zgradb Ketencizade Ömer Paşa:

Mošeja in medresa, ki sta zgrajeni iz kamna in stojita na pobočju, sta simbol Elmalija. Po informacijah iz TDV İslam Ansiklopedisi, je ta kompleks zgradb zgradil Manavgatlı Ketencizade Ömer Paşa. Na nadstrešnici je napis, ki datira v leto 1019 (1610). Evliya Çelebi pa navaja datum 1016 (1607). Ta majhna razlika med obema viroma še danes ni razrešena. Njegov ustanovitelj je bil visoki uradnik Osmanske države, ki se je vzpel od položaja vratarja do položaja guvernerja. Leta 1603-1604 je bil guverner Diyarbakıra, leta 1623 pa je bil guverner Trabluzgarpa. Pomembno je, da Mošeja ima obliko črke U; trinajst enakih celic je razporejenih za ozko verando z ostrimi loki, stavba pa se danes uporablja kot knjižnica. Ker je mošeja zgrajena na pobočju, je dvorišče in streha madžare pod nivojem ceste; najboljši kot za fotografiranje ni s ceste, ampak z spustom v dvorišče in pogledom na kupolo iz pod verande. V mestu se nahaja tudi Bey Hamam, ki ga omenja Evliya Çelebi; Eyice opozarja, da ni dokončnih informacij o tem, ali je ta kopališče del kompleksa. Mošeja je odprta za oboževanje; obiščite jo izven časov molitev, bodite notri tihi in prosite za dovoljenje za fotografiranje. Muzej Elmalı

V bližini kompleksa se nahaja stari vladni kompleks na ulici Hükümet Caddesi, ki od leta 2011 služi kot Muzej Elmalı. Dvoetažna zgradba s centralnim načrtom je razdeljena na enajst razstavnih dvoran; tri so v pritličju, osem pa v nadstropju, zadnje dvorišče pa je urejeno kot zunanja galerija. V prvi dvorani v pritličju so v osem vitrinah razstavljeni predmeti iz obdobja pozne neolitike v Bağbaşıju ter predmeti iz zgodnjega bronaste dobe iz Karataş-Semahöyük. Najbolj impresivni del muzeja je tretja dvorana: tri grobnice v obliki kocke, izkopane iz nekropole Semahöyük, so razstavljene na svojih prvotnih mestih, skupaj s skeleti in grobnimi predmeti. Pogled na truplo, ki je vkopano v kopo, pripoveduje zgodbo o pokopnih običajih pred tisočletji, kar nobena oznaka v vitrini ne more doseči. V nadstropju so razstavljeni predmeti iz izkopavanj Hacımusalar Höyük in Karaçakır, ter predmeti iz grobnic Karaburun, Kızılbel in Bayındır. Tretja dvorana je namenjena kovancem; tukaj lahko vidite kovance iz Likije in Rimskega cesarstva. Peti salon pripoveduje zgodbo o kovancih Elmalı, imenovanih "Skarb stoletja". Približno 1900 srebrnih kovancev, ki so bili leta 1984 odkriti pri nezakonitem izkopavanju v vasi Bayındır, so bili izvoženi v tujino; po dolgi pravni bitki so se leta 1990 vrnili v Turčijo; 14 dekadrahmi, ki so bili del tega odkritega zaklada, so podvojili število znanih dekadrahmi na svetu do takrat. Pomembno je vedeti, da so, po navedbah, originali shranjeni v Muzeju v Antaliji, v Muzeju Elmalı pa so razstavljeni le kopije in zgodba o odkritju. V zadnjem dvorišču so razstavljene grobne stele, stebri in arhitekturni Okoliška četrt İplik Pazarı je območje, kjer se nahajajo stare hiše. Med sprehodom bodite pozorni: ker je mesto zgrajeno na pobočju, so ulice strme, na kamnitih stenah pa se izpostavljajo bele fasade z balkoni, in na koncu ulice se vedno vidi ravnina in gore. Ker jutranja svetloba prihaja z vzhoda, so fasade z balkoni najboljše za fotografiranje v zgodnjih jutranjih urah. Večina hiš je še vedno poseljena, zato se izogibajte gledanju v dvorišča in ne motite prebivalcev. Zgodovina mesta se tudi bere na teh ulicah: Elmalı je v zgodnjih letih otomanske vladavine služil kot središče regije Teke, upravitelji so poleti prihajali sem, konec 19. stoletja pa je v mestu štelo dvajset mošej, pet turških kopeli in več kot petsto trgovin. Po velikem požaru leta 1940 je bilo mesto znova zgrajeno; danes ohranjena lesena arhitektura izvira iz območij, ki so preživela požar ali so bila kasneje obnovljena.

**Jezerce Avlan**

Iz mesta se odpravite proti jugu, na cesto za Finike. Jezerce Avlan, kraško jezero, se nahaja na južnem koncu Elmalı oasi, v višini 1030 metrov nadmorske višine. V svoji naravni obliki je zajemalo približno 850 hektarjev. Zgodovina tega jezera je treba obravnavati previdno, saj se viri razlikujejo glede časovnice: po Wikipediji je bilo jezero leta 1970 odločeno za izsušitev, med letoma 1975 in 1980 pa je bilo prek kanala izsušeno in spremenjeno v kmetijsko zemljišče; novica iz leta 2022 pa navaja izsušitev med letoma 1977 in 1978 ter ponovni dotok vode med letoma 1997 in 1998. Skupna točka je, da se je po izsušitvi podnebje v regiji poslabšalo, populacija ptic se je zmanjšala in je na zahtevo lokalnega prebivalstva v zgodnjih 2000-ih je bilo jezero ponovno napolnjeno z vodo; cesta, ki je prečevala jezero, je bila leta 2012 prestavljena na vzhodno stran. V zadnjih letih se je jezero med suhimi poletji zmanjšalo, med deževnimi zimami pa se je ponovno napolnilo; zato bo pokrajina, ki jo boste videli, odvisna od sezone in leta. Najbolj polno je v zimskih in zgodnjih pomladnih mesecih; poleg sprehodov ob obali in opazovanja ptic ne pričakujte drugih objektov.

**Cedrov gozd Çığlıkara**

Gore, ki se dvigajo južno od jezera, skrbijo za enega najpomembnejših cedrovih gozdov v Turčiji. Çığlıkara je bil Objekt, ki ga je izdala občina za kulturo, navaja, cedrov gozd in gozdni raziskovalni center Elmalı sta dostopna po cesti Elmalı-Finike, približno 20 kilometrov od Elmalıja, severno od jezera Avlan. Ista cesta je tudi začetno mesto za tiste, ki se odpravljajo na vzpon na vrh Kızlar Sivrisi, najvišji vrh gorovja Beydağları, visok 3080 metrov. Gozdna cesta je v zimskih mesecih lahko zaprta; to je območje za varstvo narave, zato upoštevajte pravila in ne zapuščajte označenih poti. Načrt obiska in najboljši čas obiska:

Najbolj smiselno je začeti z obiskom mesta zjutraj, popoldne ob jezeru in v gozdu. Obiščite kompleks Ömer Paše zgodaj zjutraj, ko se mesto še prebujajo. Ko se muzej odpre, vstopite vanj in si ga oglejte, namenite mu približno eno uro. Okoli opoldneva se sprehodite po ulicah in, če je dan tržnice, si oglejte stojnice s sirjem, jedjo tarhana in tekstilnimi izdelki. Popoldne se z avtomobilom spustite po cesti proti Finike, se ustavite ob jezeru in nato zavijte na gozdno cesto, da se pred mrakom vrnete na asfalt. Najboljši čas za obisk Elmalıja je od konca maja do junija ter od septembra do začetka oktobra. V oktobru potekajo žetve jabolk na polju, zato so ceste ob robu polja polne škatel z jabolki. Mesto je v juliju in avgustu precej hladnejše kot ob obali. V prvem tednu septembra se mesto napolni s tradicionalnim oljnato borbo v Yeşilyayli, ki že stoletja poteka. V tem tednu je težko najti nastanitev. Zimo je na višjih legah snega, gozdna cesta pa je lahko zaprta. Praktični nasveti:

Višina je nad 1000 metrov, zato tudi poleti vzemite dodatno oblačilo za večer. Ob jezeru in v gozdu ni nobenih storitev, zato vodo in hrano prinesite iz mesta. V dneh, ko je muzej zaprt, se lahko sprehodite po ulicah in obiščete kompleks. V cedrovem gozdu morda ne bo signala za telefon, zato ne zaupajte urnika vrnitve drugim, ampak skupaj se vračajte. Cesta, ki vodi od Elmalıja do Finike, je lahko del nadaljevanja potovanja. Če se spustite do obale in se okopate, boste najbolje razumeli, kako strma je regija Antalya, gledano iz tega višinskega položaja. Viri:

• TDV İslam Ansiklopedisi, Ömer Paşa Külliyesi (Semavi Eyice), https://islamansiklopedisi.org.tr/omer-pasa-kulliyesi
• Kültür Portalı, Elmalı Müzesi, https://www.kulturportali.gov.tr/turkiye/