Kiz Kula – “Želja nosilni ramazanski veter”

Pripovedovalec (s prijetnim, toplim tonom):
“Sredi Bosporja je stala kula, ki je izgledala osamljena, a je v sebi skrivala tisoče zgodb… Kula Kiz. Ko se je bližal prvi večer Ramazana, so bile vode okoli kule videti še posebej mirne.”

Pripovedovalec:
“V kuli je živela majhna deklica po imenu Leyla. Njen oče je bil na kuli zaposlen, zato so vsako leto ob Ramazanu, ob času iftarja, prvi videli svetlobo, ki se je lesketala nad morjem. Leyla je bila ta večer zelo navdušena. Spomnila se je namreč legende, ki jo je slišala že leta:
‘Na prvi noči Ramazana se na vrhu kule pojavi svetloba, ki sliši željo otroka z čistim srcem.’”

Pripovedovalec:
“Leyla je hitro preplezala stopnice kule. Ko je prispela na vrh, je sonce zadnjič dotaknilo vode. Majhna deklica je položila roke na srce in zaprla oči.”

Leyla (otroški glas, skoraj šepetajoče):
“O, Allah… V tem Ramazanu molim, da ne ostane nihče osamljen…”

Pripovedovalec:
“V tistem trenutku se je na vrhu kule pojavila tanka svetloba. Tudi veter je nenadoma utihnil. Svetloba je obletela Leylo in se nato spustila nad morje.”

Leyla (presenečeno):
“Oče! Oče! Svetloba je slišala mojo željo!”

Pripovedovalec:
“Ko se je začel ezan za iftar, se je okoli kule zgodilo nekaj nenavadnega. Ribiške ladje na morju, ljudje na nasprotni obali… vsi so hkrati zagledali to svetlobo, ki je sijala na nebu. Kot da bi se celoten Istanbul za trenutek ustavil, kot da bi sedeli za isto mizo.”

Pripovedovalec:
“Tistega večera je v kulo prišel nepričakovan obiskovalec. Stara teta je s majhnim košarico potrkala na vrata.”

Teta (s prijetnim, babičinim tonom):
“Ali je tukaj Leyla? Vsako leto ob Ramazanu jem iftar sama… A to večer me je srce pripeljalo sem.”

Pripovedovalec:
“Leyla je veselo stekla do vrat. Njen oče je razširil mizo, veter z morja je prinesel vonj po datljih. Tisto noč so skupaj jedli iftar… In Leyla je opazila nekaj:
Svetloba njene želje ni osvetlila le neba, ampak še eno srce.”

Pripovedovalec (s mirnim, nežnim zaključnim tonom):
“Tako je bil Ramazan v Istanbulu… Ena svetloba, ena molitev, ena miza… in srca, ki so se nepričakovano združila.
Kula Kiz od takrat naprej, ko je prišel Ramazan, vedno znova izžareva isto svetlobo. Pravijo, da…
Ta svetloba je svetloba deljenja.
In vsak, ki ima čisto srce, to svetlobo zagotovo vidi.”