Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye
Karapınarjeva vulkanska območja in kraki.
Kulturni

Karapınarjeva vulkanska območja in kraki.

Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Na vzhodnem robu konjske planote se pokrajina nenadoma spremeni. Med ravnimi polji se nenadoma pojavijo črne kopene, okrogle kraterji in globoke jame, ki vas ob pogledu v njih zavrtijo.

Karapınar, Konya
Kulturni
Radar Editör
19. oktober 2026

O izletu

Na vzhodnem robu Conejske nizine se pokraj začne spreminjati. Med ravnimi polji nenadoma nastanejo črne kupi pepa, okrogli kraterji in globoke jame, ki vas ob pogledu v njih zavrtijo. Karapınar je okrožje, ki ga oblikujejo na eni strani ugasli vulkani, na drugi strani pa kamnine, ki se topijo pod zemljo. Ta izlet vam omogoča, da se v enem dnevu odpravite od Coneje do Karapınarja in spoznate vulkanske kraterje, jame in sledi dolgotrajne bitke z vetrom. Pomembno je vedeti, da so številna jezera, ki so najbolj znani deli te pokrajine, v zadnjih letih skoraj izginila. Ta izlet to ne skriva, temveč vas spodbudi, da preberete suha dna, ki jih vidite. Vzhodni vhod v nizino.

Po informacijah iz turške Wikipedije, se Karapınar nahaja 94 kilometrov vzhodno od središča Coneje, ob cesti Konya-Adana, in je v povprečni višini 994 metrov nadmorske višine. Okrožje je s površino 2.623 kvadratnih kilometrov eno največjih v Coneji. Naselje, ki je v preteklosti predstavljalo pomemben postanek med Ulukışlo, Ereğli in Conejo, je v 16. stoletju dobilo ime Sultaniye, ko so tukaj zgradili karavanseraj, in svoje sedanje ime je dobilo leta 1934. Na spletni strani občine Karapınar je poudarjeno, da se okrožje nahaja na križišču trgovskih poti. Tla v tej regiji so prav tako zanimiva: po informacijah iz turške Wikipedije, so tla v Karapınarju do šestdeset odstotkov apnenčasta. Ta apnenec je ključna sestavina zgodbe o jamah, ki jih boste kmalu videli. Ko se danes približujete okrožju, opazite obsežne površine solarnih panelov ob cesti. Po informacijah iz turške Wikipedije, se v Karapınarju nahaja največja solarna elektrarna v Turčiji. Brezoblačna nebo in ravna nizina naredita to območje privlačno tako za kmetovalce kot za investitorje v energetiki, vendar suša postavlja vprašanje vode kot glavno težavo.

Kako priti tja:

Do Karapınarja iz Coneje lahko pridete v približno pol ure z avtomobilom po cesti Konya-Adana. Do središča okrožja lahko potujete z medmestačnimi avtobusi, vendar so kraterji in jame oddaljeni kilometre drug od drugega in do večine ni javnega prevoza, zato je za ta izlet skoraj nujno imeti lasten avto. Občina Karapınar navaja, da je jezero Meke oddaljeno 8 kilometrov od središča okrožja in 2 kilometra od ceste Karapınar-Ereğli, medtem ko je jezero Acıgöl oddaljeno 10 kilometrov vzhodno od ok To je zanimiva povezava: stožec v središču Meke se je pojavil približno v istem obdobju kot obdobje, ko so v Çatalhöyük gradili prve hiše. Podrobno opisovanje Meke ne spada v to besedilo, vendar je pomembno poznati njeno trenutno stanje. Angleška Wikipedija poroča, da se je do leta 2012 kapaciteta jezera v dvajsetletnem obdobju zmanjšala za približno šestdeset odstotkov, po suši leta 2014 pa je skoraj izsušeno, medtem ko je skoraj sto vrst ptic, ki so se prej pojavljale v jezeru, do leta 2015 odšlo na druga mesta. Po poročilih je v jezeru, kjer je bilo prej dvanajst metrov globine vode, poleti ostane le še nekaj vode, ki pa je zaradi mikroorganizmov rdeče barve. Mestna občina Karapınar navaja, da se črna in vijoličasta vulkanska pepela, ki obdajajo jezero, danes uporabljajo kot surovina pri izdelavi opeke in drugih gradbenih materialov, in da območje ob jezeru meri več kot štiri kilometre. Med sprehodom po poti ob kraterju poskusite opaziti bele plasti soli, stare obale in temne stene stožca; ravni vode v preteklosti so vidne na teh linijah. Acıgöl je slano kraterno jezero.

Če nadaljujete vzhodno od Meke, boste prispeli do Acıgöl. Mestna občina Karapınar navaja, da je jezero razprostirjeno na območju približno 1.750 metrov v dolžino in 1.250 metrov v širino, in da ima voda značilen grenak in slan okus, ki ga povzroča visoka koncentracija magnezijevega sulfata. Mestna občina je leta 2024 postavila plavajoč bazen na jezeru; obala, sprehodi in odsevi na površini ob vzhodu in zahodu sonca pritegnejo fotografije. Ko vidite Acıgöl skupaj z Meke, boste najbolj razumeli raznolikost vulkanskega območja: eno je postalo suho slano posodo, drugo pa je še vedno kraterno jezero s svojo vodo in barvo.

Druga polovica dneva je namenjena obrukom. Turška Wikipedija definira obruke kot kraško obliko, ki nastane zaradi propada stropov podzemnih votlin, ki jih je izkopala podzemna voda v kamninah, kot je apnenec. Proces poteka takole: podzemna voda se združuje z ogljikovim dioksidom in tvori ogljikovo kislino, ta kislina sčasih raztopi apnenec in ustvari podzemne jame, nato pa se tla nad jamo propadejo. Portal za kulturo opisuje, da se globina obrukov lahko giblje od nekaj metrov do več sto metrov, nekateri so podobni cilindrom in je mogoče videti dno, medtem ko se drugi odpirajo v jame in sežejo zelo globoko. To Severozahodna kraška jezera

Po informacijah občine Karapınar je jezero Çıralı premer približno 250 metrov in globine 80 metrov, predstavlja kraško udornino, obkroženo z visokimi pečinami, na katerih se nahajajo jame in votline. Občina navaja, da se je to jezero, ki je nekoč bilo polno vode, v zadnjih letih popolnoma izsušilo zaradi padca podzemne vode. Le malo oddaljeno jezero Meyil je prav tako kraška udornina, ki se nahaja približno 60 metrov pod površjem, s premerom približno 368 metrov, in je eno najbolj impresivnih v regiji; tudi ono je v procesu izsuševanja. Ko stojite na robu teh dveh udornin in gledate v globino, lahko najbolj jasno opazite obseg kraškega propadanja, kot ga opisuje Wikipedia. Voda je neločljiv del te pokrajine. Po lokalnih pričevanjih, ki so jih objavili v novicah, je v pokrajini Konya odprto na stotine tisoč vodnih lukenj; izsuševanje Meke pa je povezano s črpanjem podzemne vode za kmetijsko namakanje. Suha drenaža kraških udornin je kot odprta učilnica, ki prikazuje, kako se voda v nižinah porablja ne preko površja, temveč preko podzemlja. Borba s peskom

Druga stran Karapınarja je veter. Občina Karapınar je sporočila, da je leta 1959 zaženila velik okoljski projekt za preprečevanje vetrnih erozij v regiji. Na območju 130.000 hektarjev so najprej s pomočjo trstičnih pregrad preprečili, da bi veter odnesel zemljo, nato pa so začeli s gozdovanjem. Po informacijah turške Wikipedije je to delo, ki ga je Generalna direkcija za vodne vire izvedla na območju 13.000 hektarjev leta 1962, zaključeno leta 1999 in velja za enega najuspešnejših projektov na svetu. Čeprav se začetni datumi razlikujejo v različnih virih, oba vira opisujeta isto območje. Med vožnjo ob robu erozijske cone opazujte vrste dreves, ki stojijo vzvratno proti vetru, in občasno še vedno vidno strukturo peska; ti zeleni pasovi vas spominjajo, kako se je nižina nekoč borila s peskom, ki ga je nosil veter. Na poti nazaj

Če se na poti nazaj odločite za severno pot, lahko dan končate ob kraški udornini Kızören, ki se nahaja ob cesti Konya-Aksaray. Po informacijah turške Wikipedije je to kraška udornina s premerom približno 300 metrov in globino 145 metrov, ena najbolj znanih v regiji; vas Obruk, ki spada k okraju Karatay, dobi ime po njej. Tako imate možnost primerjati suhe kra Jezero Meke je od leta 2005 območje Ramsar in zaščiten naravni spomenik. Ostajte na označeni poti in ne stopajte po solni skorji. Na ravnici je zelo malo sence, zato s seboj vzemite dovolj vode. O tem, kdaj so odprta obratovala, kot so bazeni, se lahko preverite na spletni strani občine, saj se lahko te informacije spreminjajo.

Viri:

Lokacija - Karapınarjeva vulkanska območja in kraki.

Informacije o izletu
MestoKarapınar, Konya
VrstaKulturni
Datum19. oktober 2026
VirRadar Editör
Radar TürkiyeAvtorRadar TürkiyeObišči virNavodila za pot