Na zahodu Burse, na vzhodnem obrežju jezera Uluabat, se razprostira majhen polotok. Naselje na njem se danes imenuje Gölyazı, v antiki pa je bilo znano kot Apollonia ad Rhyndacum. Nekatera hiše stojijo tik ob starodavnih zidov, druge pa ob samem obrežju; v ulicah je pogosto mogoče opazovati stare kamne, vgrajene v stene. Jezero samo je območje izjemne mednarodne pomembnosti. Obisk Gölyazija pomeni dve različni izkušnji v enem dnevu: eno stran zgodovina več kot dve tisočletja starega mesta, drugo pa vodne rastline, ptice in svetloba, ki se zvečer odbija od vode. Do tja se pride tako:

Gölyazı je soseska občine Nilüfer. Po informacijah, ki jih je posredovala okrajna uprava Nilüfer, do njega vodi približno sedem kilometrov dolga cesta, ki se od ceste Bursa-Izmir odcepi v 35. kilometru; odcep je označen na 37. kilometru, razdalja do Burse pa je 42 kilometrov. Razlike v oddaljenosti med različnimi viri so morda posledica različnih izhodiščnih točk merjenja; pomembno je, da cesta po odcepu neposredno vodi do obale jezera. Če nameravate potovati z javnim prevozom, preverite vozne red in linije na spletni strani občine Bursa pred odhodom, saj se te informacije pogosto spreminjajo. Ker je staro jedro naselja sestavljeno iz ozkih ulic, je najbolj prijetno parkirati avto na vhodu in se po naselju sprehoditi. Polotok je majhen, zato je enostavno doseči vsak njegov kotiček peš. Od Apollonie do Gölyazija:

Portal za kulturo zgodovino naselja pripisuje že 6. stoletju pred našim štetjem. Starodavno ime izvira iz reke Rhyndakos, ki danes poznamo kot Orhaneli Çayı ali Kocaçay, in pomeni "Apollonia ob reki Rhyndakos". Po informacijah portala za kulturo je v Anatoliji obstajalo devet antičnih mest z imenom Apollonia; ime reke je torej delovalo kot nekakšna naslovna oznaka. Angleška Wikipedija navaja, da so prebivalci mesta svoje poreklo povezovali s kolonijo, ki jo je ustanovila Milet. V helenističnem obdobju, v času kraljestva Pergamon, pod vladavino Attalosov, je mesto doseglo razcvet. Siki so najbolj oprijemljivi dokazi te zgodovine. Portal za kulturo omenja sike iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki so bile tu izkovane in prikazujejo raka. Ista vir navaja tudi, da so na območju našli številne bizantinske cesarske sike. Angleška Wikipedija pa navaja, da so na slikah poleg Apolona v helenističnem obdobju prikazani tudi Zeus in Demeter, v rimskem obdobju pa Artemis. Portal za kulturo piše, da se V začetku stoletja so se v tem območju naselili ljudje iz okolice Burse in Mudanye, ki so tu našli zatočišče. V obdobju Osmanskega cesarstva je bila to mešana naselbina, kjer so živeli grški in turški družine; leta 1923 so Grki zapustili to območje. V republikanskem obdobju je bilo staro ime Apolyont spremenjeno v Gölyazı. Po informacijah iz turške Wikipedije je bilo to naselje leta 1992 proglašeno za občino, konec leta 1990-ih pa se je preimenovalo v sosesko občine Nilüfer.

Ob obisku Gölyazıja je pomembno vedeti, da je velik del antike skrit pod današnjimi hišami. Akademska študija, ki je bila izvedena nad jezerom Uluabat, to splošno stališče potrjuje in opisuje, da je naselje obkroženo z dvema obrambnima obročema: zunanjim obrambnim zidom, ki obdaja polotok, in notranjimi obrambnimi zidovi, ki obkrožajo otok. Oba obrambna sistema nista popolnoma ohranjena, vendar so ostanki vidni in se prepletajo s teksturo vasi. Kulturni portal navaja, da je dolžina antičnih obrambnih zidov približno 800 metrov, in poudarja, da so bili zidovi morda uporabljeni za obrambo in za zaščito pred poplavami. Za raziskovanje zidov je treba natančno preučiti strukturo zidu. Kulturni portal še dodaja, da so bili pri popravilih skozi stoletja uporabljeni materiali iz starejših zgradb, pri čemer se združujejo elementi iz rimskega, bizantskega in osmanskega obdobja. Ista vir navaja Simitçikale na severu kot najpomembnejši stolp in omenja še en stolp na trgu. Poudarja tudi, da se obrambni zidovi prepletajo s tradicionalno gradnjo, in da je pogosto potrebno natančno opazovanje, da se loči, kje se konča zid hiše in kje se začne obrambni zid.

Zunaj obrambnih zidov so še druge znamenitosti. Kulturni portal in okrožje Nilüfer omenjata strukturo, ki naj bi bila vodni kanal, znano kot Deliktaş, starodavno mestno vrata imenovana Taş Kapı, ostanke antinskega gledališča in ostanke Apolonovega templja na otoku Kız, ki se nahaja približno kilometer od obale. Turška Wikipedija omenja tudi nekropolo in kamnite sarkofage na hribu Zambak Tepesi. Akademska študija dodaja še nekropolo z različnimi vrstami grobov iz grškega in rimskega obdobja, ostanke gledališča in stadiona, turško kopališče iz obdobja Osmanskega cesarstva, vetrnico in mošejo Gölyazı. Po objavi občine Nilüfer poleti 2026 so arheološka izkopavanja še vedno v teku na antičnem gledališču Po informacijah občine, zgradba je bila zgrajena med letoma 1908 in 1918 kot del novega naselja, ki je bilo načrtovano po požaru na otoku leta 1900. Njen arhitekt je bil Dimitrios Papadopoulos iz Dereköyja. Zgradba, ki je bila dolgo časa zapuščena, je bila leta 2009 obnovljena in leta 2014 odprta kot kulturni center. V notranjosti so razstavljeni fotografiji in dokumenti o preteklosti Gölyazija, poleg tega pa se tam organizirajo tudi občasne razstave, delavnice in koncerti. Delovni čas preverite na spletni strani občine. Uluabat je jezero, ki je del Ramsar konvencije.

Voda, ki obdaja Gölyazij, je po mnenju akademskih raziskav eno od najpomembnejših mokrišč v Turčiji. Turški Wikipedia opisuje jezero Uluabat kot plitvo sladkovodno jezero s površino približno 136 kvadratnih kilometrov, povprečno globino 2,5 metra in največjo globino približno 10 metrov. Po informacijah angleškega Wikipedia, jezero napaja reka Mustafakemalpaşa iz jugozahoda, odvečna voda pa preko reke Susurluk doseže Marmarsko morje. Število otokov na jezeru se v različnih virih razlikuje, vendar se vsi strinjajo, da je največji otok Halilbey. Po informacijah Direktorata za varstvo narave in nacionalne parke, je 19.900 hektarjev jezera 15. aprila 1998 razglašeno za mokrišče mednarodnega pomena in je pod zaščito v skladu z Ramsar konvencijo. Akademska raziskava poudarja, da jezero izpolnjuje štiri od devetih meril Ramsar konvencije: gosti ogrožene vrste, redno gosti veliko število vodnih ptic in je pomemben habitat za ribe. Jezero ima največja postelj z nilufarami v Turčiji. Po isti raziskavi, bele nilufare zasedajo obsežna območja, zlasti na severovzhodnih obalah jezera in v ustju reke Mustafakemalpaşa. Če želite videti postelje z nilufarami, načrtujte obisk v toplih mesecih, ko rastline cvetijo. Ptice, sove in ribe

Uluabat je najpomembnejše turško gnezdišče za ogrožene male čaplje in pomembno območje prehrane in prezimovanja za ogrožene ušate pelikane. Angleški Wikipedia navaja, da je bila v juniju 1998 zabeležena 823 parov malih čapelj, 105 parov nočnih ribičev, 109 parov čaplj in 48 parov lopataric. V okolici jezera živijo tudi sesalci, kot so vidre, volkovi, lisice, kunce in zajci. Sove so najbolj prepoznavna bitja v tej pokrajini. Turška Wikipedija poudarja, da je približno trideset odstotkov ribičev v Uluabatu žensk, kar je značilnost za to regijo Marmare. Po enakem viru, ribiči vsak dan, razen med obdobji prepovedi ribolova in prazniki, odpirajo majhne plovila in odplujejo na jezero; plovila, ki so privežena ob obali, niso le okras, ampak del vsakdanjega življenja. Predlog za sprehod ob jezeru:

Polotok najbolje spoznate s sprehodom. Začnite pod starim kostanjem ob mostu in sledite obali, obhodite otok; na eni strani boste imeli jezero, na drugi strani pa hiše, ki so se prilegane ob obrambnih zidovih. V ulicah, ki se odpirajo od obale, poiščite kamne in dele obrambnih zidov, nato pa se povzpnite proti hribu Zambak in obiščite kulturni center. Ko se vzpenjate proti vrhu, se vam bo odprl boljš pogled na obliko polotoka v jezeru. Po podatkih študije, lokalni prebivalci ponujajo tudi možnost plovbe po jezeru z gondolo; s tega položaja boste lažje videli, kako blizu so obrambni zidovi in hiše jezeru. Ista študija navaja, da kmetje na stojnicah prodajajo kmetijske proizvode, ribe in lokalne specialitete. Sončni zahod, letni čas in ura:

Ker se Gölyazı nahaja na vzhodnem koncu jezera, se jezero razprostira proti zahodu, zato sonce zahaja nad vodo popoldne. Zato je dobro načrtovati obisk za popoldne: najprej si oglejte ulice in ostanke, nato pa počakajte sončni zahod ob obali ali na pobočju hriba. Za bele želve in lokvanje je pomlad in poletje najbolj primerna doba, za selitvene ptice pa pomlad in jesen. Zimo je manj obiskovalcev in se lažje zazna vsakdanji ritem življenja. Študija navaja, da se je število obiskovalcev Gölyazija v zadnjih letih povečalo; če želite mirnejši obisk, izberite delovni dan. Praktični nasveti:

Gölyazı ni muzej, ampak vas, kjer živijo ljudje. Ne vstopajte v dvorišča hiš, če želite fotografirati pred vrati, prosite za dovoljenje. Obrambni zidovi in ostanki so kulturni spomeniki; ne plezajte nanje, ne dotikajte se kamnov in jih ne premikajte. Močvirja ob obali so domišče za ptice, zato ne vstopajte v močvirje in odnesite s seboj svojo smeti. Če boste poleti hodili dolgo ob obali, imejte s seboj klobuk in vodo; za večer, ko se ohlaja, bo primerna tudi lahka jakna. Viri:

Turška kulturna spletna stran, vas Gölyazı: https://www.kulturportali.gov Regionalna uprava, območje mokrišč jezera Uluabat: https://bolge2.tarimorman.gov.tr/Menu/168/Bursa-Uluabat-Golu-Sulak-Alani
Akbana, A. in Bulut, Y. (2021), Ocenjevanje območja Ramsar jezera Uluabat z vidika ekoturizma, Turški časopis za kmetijstvo in naravoslovje 8(2), https://dergipark.org.tr/tr/pub/turkjans/article/751923
Wikipedia, Gölyazı, Nilüfer, https://tr.wikipedia.org/wiki/G%C3%B6lyaz%C4%B1,_Nil%C3%BCfer
Wikipedia, Jezero Uluabat, https://tr.wikipedia.org/wiki/Uluabat_G%C3%B6l%C3%BC
Wikipedia, Apollonia ad Rhyndacum, https://en.wikipedia.org/wiki/Apollonia_ad_Rhyndacum
Wikipedia, Jezero Uluabat, https://en.wikipedia.org/wiki/Lake_Uluabat

En dan v Gölyazıju in ob jezeru Uluabat.

O izletu

Lokacija - En dan v Gölyazıju in ob jezeru Uluabat.