Titreye Titreye Yağıyordu Kar ve Dilsizdi Gece

Soba v hotelu. Ženska, moški in poglobljena osamljenost med njima.
Otroštvo te ženske je bilo kot tresenje ptice, ki se je zmrznila v mrazu sneženja. Dva roka, ki sta občutila praznino zaradi odsotnosti samega sebe.
Oni sta dve duši, ki sta se nenadoma srečali, kar je bila največja napaka, saj sta se izgubili v življenjih drug drugega. A kljub temu, na presenetljiv način, ju je nekaj povezovalo in ju je pomagalo pozdraviti svoje rane.
"Ne glede na to, kam življenje odnese, edina opora, na katero smo se lahko oprli, smo bili mi."
Otroštvo, ki se je odpiralo z vsakim vdihom, in ta duša, ki je v srcu razcvetela cvetje... To je zgodba, polna pesmi in srečanj, zgodba, ki pretvarja žalost v srečo, zgodba o nujni povezi.
Ko se osamljenost povečuje, se duše združujejo.
Največja napaka bi lahko bila tudi edina podlaga, na kateri lahko stojite?