Monologlar Müzesi “Kuğugölü”

Kaj si spominja hiša? Morda tišino otrok, ki so v njej odraščali, nedokončane slovesi ali to skupno dediščino, ki je nikoli ne moremo zapustiti?
Nekatera hiše ne ohranjajo le zgodovine, ampak postanejo sama zgodovina.
V notranjosti poteka tiha bitka: letoma zaprtih predalov, odloženih soočanj in umov, ki se trudijo preživeti, upogibajoč čas. Sedemnajst let odsotnosti, kronične bolečine, vtisnjene v telo in nikoli ne minejo, ter globoke dediščine, ki bi se zdelo, da jih lahko izbriše preprosta sprememba lastništva... Vse to se skriva za isto vrata.
Nekatera vrata se odpirajo ne le za vstop, ampak tudi za to, da se človek nikoli več ne vrne istega. Nihče se namreč ne more resnično pobegniti iz svoje preteklosti; le zdi se mu, da je odšel daleč.
Ko se po letih vrnete v hišo, ki ste jo zapustili, vas ob vhodu najprej pričakajo vaše lastne laži.