Inishmorelu Yüzbaşı

Mačka umre. Otok se pretvori v kaos. In ves svet postane črno-bel.

Koliko daleč ste pripravljeni iti za mačko?

Inače, kaj pa, če je lastnik mačke ena najbolj brezsrčnih oseb?

Leta 2003 je Martin McDonagh prejel nagrado Laurence Olivier za najboljšo novo komedijo, njegova predstava "Kapitan iz Inishmore" pa je črna komedija, ki ruši meje nasilja, fanatizma, zvestobe in maščevanja, ter briše mejo med smehom in grozotami.

Na majhni irski otok Inishmore se na običajen dan pretvori v neprekinjeno nočno moro, ko umre mačka. Padraic, brezsrčni član oborožene skupine, ima največjo naklonjenost do svoje mačke, Thomasa. Ko izve, da se je z njegovo mačko nekaj zgodilo, se vrne na otok. Zdaj je vsak pod sumom. Vsak skriva nekaj. In nihče se ne bo zlahka rešil te zgodbe.

Vendar ta Inishmore ni običajen Inishmore.

Pisec je izstopal s svojim inovativnim pristopom k uprizoritvi, medtem ko je uprizoritev "Kapitan z Inishmore" pod vodstvom nagrajenega režiserja Volkana Ateša Gündüza oživela v monokromnem svetlu, kjer so prevladovali črna, bela in siva barva, brez vseh ostalih barv.

Zdi se, kot da bi se znašli v stari črno-beli filmski prizor. Kostumi, scenografija, svetloba, rekviziti in vizualni svet igralcev se združujejo v enoten estetski jezik. V odsotnosti barve se obrazi, telesa, sence in konflikti izostrijo in postanejo veliko bolj izraziti.

Na odru ni barv. Ampak je jeza. Je ljubezen. Je strah. In je ta strašljiva prepričanost človeka o svoji pravici.
McDonaghova ostra komedija v tem črno-beli svetovni podobi dobiva novo vizualno interpretacijo. Publika se občasno ne more zadržati smeha, medtem ko se ob drugič sooči z grozljivostjo tistega, nad čimer se je pravkar smejala.

Ker je v tej zgodbi vsak po svoje prav. In nihče ni povsem nedolžen.

Predstava "Kapitan z Inishmore", ki jo upodablja sedem igralcev, združuje živahno energijo gledališča z kinematografsko vizualno pripovedjo.

Mačka. Otok. Nešteto spopadov.

Dobrodošli na Inishmoreu.
Ne dotikajte se ptic.