Hayat

Hayat, skupaj s svojim otrokom v trebuhu, je umrla in se našla na nekakšnem medpreletju, kjer se je soočila s Pandoro, Meduzo in Lamio. Te tri ženske, ki so nekoč bile kaznovane, preklete in spremenjene v pošasti, so se skozi tisočletja prilagodile zgodbam, ki so se o njih pripovedovale, in se, bodisi zavestno bodisi nezavedno, spremenile v nosilke istega sistema. Pred obrazom teh žensk se Hayat preobraža v podobe različnih žensk iz različnih obdobij in življenjskih stilov, da bi se spopadla z nasprotujočimi se pričakovanji, ki so usmerjeni proti ženskosti. Vendar pa na koncu ugotovi, da je prava moč ne pri moških, temveč v starodavnem sistemu oblasti, ki živi v nas vseh, od mitov do religij, od družine do vsakdanjega jezika. In razlaga, kako se ta sistem zatiranja vdre v človeško bit. Hayat, ki se sprijazni s tem, da ne more spremeniti sveta, opozarja, da je ženskost velika priložnost, da se človeštvo nauči ustvarjati namesto vladati, in da se namesto posedovanja odpre prostor drugim. Na koncu usmeri svoj pogled od mitoloških figur k občinstvu, saj zgodbe, ki ohranjajo to medpreletje, ne bodo ostale samo na odru, ampak se bodo ob koncu predstave vrnile domov z nami vsi.

Koliko različnih načinov obstaja, da ženska lahko živi napačno? Če zmoli, je neopazna; če govori, je arogantna; če ljubi, je ranljiva; če zapusti, je nezahvalna; če ve, je samozavestna; če ne ve, je nevedna; če si želi, je brezvestna; če se odpove, je fanatična... Najprej smo zapisali njihove zgodbe. Nato smo vanje verjeli. In na koncu smo od žensk želeli, da bi bile podobne tem zgodbam. Zdaj se v "Arafu" srečujejo štiri ženske; ena je že umrla, nihče pa se ne spomni, kako so umrle tri druge. Življenje tokrat ne bo samo poslušalo zgodb. Ker je zdaj zavedno: Peklo je v resnici ta svet, v katerem ne moremo ustvariti raja, ki ga lahko zgradimo.