ÇİÇU

"Človek bi moral imeti vsaj nekoga, z njim se lahko prepira, saj je celo prepir lahko vir sreče."

V staršem stanovanju v Istanbulu živi oseba, ki se poskuša ustvariti svoj svet in živeti po svojih pravilih.
Zgodba o samotnem človeku razkriva človekovo potrebo po ljubezni, razumevanju in pripadnosti na zelo iskren način. Adam, katerega povezave z zunanjim svetom se postopoma šibijo, oživi svoje stvari, ustvarja si imaginarne odnose in si z ljubico, ki jo imenuje Čiču, ustvari svoj svet. Vendar pa vsak korak, ki ga Adam naredi, da bi se rešil osamljenosti, ga pogreznje še bolj v notranjo brezpot. V tem svetu, kjer se prepleta resničnost in fantazija, ljubezen in navada, svoboda in ujetništvo, se vse bolj poglablja vprašanje, ali je človekova največja strah osamljenost ali pa občutek osamljenosti tudi takrat, ko je ob drugem človeku. "Človek se včasih ne naveliča osamljenosti, ampak tega, da ne najde nekoga, s katerim bi jo delil," pravi Aziz Nesin. Predstava "ČIČU" osamljenost ne prikazuje le kot stanje, ki ga doživlja posamezen človek, ampak tudi kot nevidno zaprtje, ki si ga sami ustvarjamo. Skozi tragično-komično pripoved prikazuje človekovo borbo z lastno osamljenostjo, na tanki meji med željo po ljubezni in resničnim stikom z drugim človekom.