Annemin Odası
Dva brata, ki že leta živita ločeno, se združita, ko izvedo, da se bo njihova mati zaradi zdravstvenih težav morala vrniti domov in preživeti svoje zadnje dni v hiši Zeynep. Priprave na njen prihod, ki trajajo štiri dni, se prelevijo v priložnost za soočanje z zgodovino in preteklostjo.
Ta soba ni več samo bolniška soba; je prostor, kjer se sprašuje o stvareh, o katerih se že leta ne govori, o zatrtih občutjih in o vsem, kar je ostalo nedokončano.
Deklica, ki je svoje življenje posvetila bežanju od matere, in deček, ki je materinsko ljubezen videl kot najpomembnejšo stvar v življenju, se znajdeta zaprta v istem domu, v istem življenjskem obdobju, kjer se med otroškimi in mladostniškimi spomini občasno smejita in uživata, medtem ko se občasno soočata s težkimi občutji, kot so želja po svobodi in egoizem, vera in nevera, pripadnost in zapuščenost.
Zeynep se sprašuje, zakaj pri materi ni občutila ljubezni, ki jo je potrebovala, in kako je to vplivalo na njeno življenje; Hasan pa nosi v sebi bolečino, ker mu je mati raje namenila pozornost hčerki, s katero se že leta ni videla.
Dva brata, ki poskušata preoblikovati sobo in s tem ponovno ustvariti svoje otroštvo, se na koncu srečata ob enem samem vprašanju:
Zakaj je moja mati izbrala "to sobo" za to, da bi čakala smrt?
