Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Malatya kurma: geografski označevalec, od sadovnega nasada do mize.

Občina Malatya, ki jo obiščete poleti, vas najprej očara s svojim vonjem. Sredi julija se žetve češenj začnejo, in te se razprostirijo po dvoriščih, terasah in poljih, kjer jih sonce v nekaj dneh posuši in obarva.

Radar TürkiyeRadar Türkiye4 Kasım 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Malatya kurma: geografski označevalec, od sadovnega nasada do mize.

Malatya je mesto, ki ga obiskovalci poleti najprej zaznajo po vonju. Sredi julija se slive poberejo z vrtov, dvorišč in polj ter se razprostrenejo po strehah, dvoriščih in poljih. Sonce jih v nekaj dneh posuši. Po informacijah, ki jih je posredovalo Ministrstvo za kulturo in turizem Malatyje, približno polovica turške proizvodnje suhih sliv izvira iz tega območja, medtem ko je kar 85 do 90 odstotkov celotne turške proizvodnje suhih sliv prav tako iz te regije. Sliva v Malatyi ni le sadje; je del mestnega koledarja, jedilnika in predstavlja obraz mesta, ki ga prikazujejo navzven. Ta članek se posveča uradni identiteti malatyskih sliv, sortam, ki jih naredijo tako posebne, podnebju, tradiciji sušenja in načinom, kako lahko danes spoznate te slive na terenu. Ena izmed prvih geografskih označb v Turčiji.

Malatyska sliva je registrirana pod številko 32 v državnem registru geografskih označb Turške agencije za patente in blagovne znamke. Vlogo je podala Združba za trgovino in industrijo Malatyje 31. julija 2000. Po podatkih o registraciji je bila geografska označba objavljena v Uradnem listu 28. januarja 2001 in je bila veljavna od tega datuma. Gre za označbo izvora, kar pomeni, da so vse lastnosti izdelka odvisne od geografskega območja, kjer je bil pridelan. Ta številka kaže, da je malatyska sliva eden od prvih izdelkov, ki je bil zaščiten v zgodnjih letih sistema geografskih označb v državi. Eden od zanimivih podrobnosti je meja zaščite. Zaščita ni omejena le na občino Malatya in njene okraje. Vključeni so tudi okraje Baskil v Elazıgu, Gürün v Sivasu, Gölbaşı v Adıyamanu in Elbistan v Kahramanmaraşu. To pomeni, da se nasadi sliv ne omejujejo na občinske meje, saj enako podnebje in tla prehajata tudi v sosednje doline. Malatyska sliva je tudi ena od turških geografskih označb, ki so registrirane pri Evropski uniji. Šest sort, eno ime.

Dokument o registraciji naštetje glavne sorte malatyskih sliv: Hacıhaliloğlu, Hasanbey, Kabaaşı, Soğancı, Çataloğlu in Çöloğlu. To so lokalne sorte iste vrste, *Prunus armeniaca*, vendar se med seboj razlikujejo. Po podatkih v dokumentu je sadje sorte Hacıhaliloğlu, Kabaaşı in Çataloğlu ovalno, medtem ko je pri sortah Soğancı in Çöloğlu okroglo, pri sorti Hasanbey pa ima srčkovo obliko. Lupina in meso sadja so pri vseh sortah rumene barve, okus pa je pri vseh zelo sladki. Največje sadje je Promocijski letak Inštituta za raziskave sliv, ki je pod okriljem Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, ga opisuje kot eno najpomembnejših sort za sušenje, ki se goji v regiji Malatya. Po informacijah v letaku izvira iz Malatyje, kjer je bil leta 1976 izboljšan s pomočjo selekcijskih metod, leta 2007 pa je bil registriran. Drevo močno raste in ima razprostrto krošnjo. Cvetenje se začne med prvimi in tretjimi tedni marca, žetev pa poteka v prvi polovici julija. Plod je podolgovat, meso je trdo in sladko, jedro pa ni grenko. Potrebuje hladno zimo, suho pomlad in sončno, toplo poletje. Dobro raste na toplem, hranilnem, ilovnatem in apnenčastem tlaku, medtem ko na vlažnih tleh z visokim podtalnico korenine ne dobijo dovolj kisika. Letak, namenjen kmetom, Inštituta za raziskave sliv, ponuja praktične nasvete. Ker je sliv občutljiv na pozne zmrzali, je pri ustanavljanju nasadov priporočljivo izbirati pobočja in hribe namesto nižin in dolin. Nizka vlažnost zraka poleti je pomembna za kakovost plodu. Zato ni naključje, da so nasadi pogosto postavljeni na pobočjih ob Malatyjski nizini. Nakloni, ki jih vidite ob cesti, so namerno izbrana mesta, kjer drevesa zaščitijo pred zmrzali. Rumena sliv, rjava sliv.

V Malatyi se večina sliv suši. Registrirni dokument opisuje dva različna produkta. Sliv, ki se ob zrelosti pobere in posuši s pomočjo žvepla, ima enakomerno rumeno barvo. Naravni, posušen sliv, ki se ne posuši z žveplom, pa je svetlo ali temno rjave barve. Oba imata značilen okus in vonj sliva. Dokument navaja vsebnost vlage posušenega sadja med 20% in 25%, ter podrobno opisuje sestavo 100 gramov posušenega sliva, vključno z vsebnostjo vitamina A, kalija in železa. Dokument, ki najbolj podrobno opisuje postopek sušenja, se nanaša na jedro. Jedro slive Malatya, ki ga je registrirala Borza za trgovanje v Malatyi, je bilo 15. oktobra 2020 registrirano kot geografski označevalec pod številko 573. Po informacijah v dokumentu se pobran sliv za sušenje na soncu ali pa se najprej posuši z žveplom. Po treh ali štirih dneh se jedra odstranijo, posušeni slivi z žveplom in brez žvepla pa se obdelujejo ločeno. Odstranjena jedra se sperjejo in sušijo na soncu pet ali šest dni. Jedro je tudi produkt Geografskega območja aprikos so skoraj vse podzavzgojene, zato so jedra malatijskih aprikos sladka; to je ključna lastnost, ki jo dokument navaja. Za pridobitev jedrca se olupane aprikose namočijo v bazenih čez noč, nato jih razlomijo s strojem in posušijo na soncu ali v pečici. Od postaje do inštituta

Znanstvena dela imajo velik delež v današnji priljubljenosti malatijskih aprikos. Po zgodovini Inštituta za raziskave aprikos, je Visoka kmetijska inštituta v Ankari v 1930. letih začela doktorsko študijo o potencialu sadjarstva v Malatiji, ki je bila izvedena med letoma 1933 in 1936. Nato, leta 1937, je bila v Malatiji ustanovljena postaja za aprikose, v sodelovanju turških in nemških strokovnjakov. Od leta 1940 naprej so na tej lokaciji proizvedli sadike, predvsem aprikose. V letih je ustanova nosila imena Postaja za vrtnine, Postaja za raziskave aprikos in Inštitut za raziskave sadjarstva, od leta 2015 pa deluje pod imenom Direktorat Inštituta za raziskave aprikos. Inštitut se danes nahaja približno štiri kilometre južno od središča Malatije, ob cesti Yeşilyurt. Po informacijah na spletni strani ustanove, do leta 2023 je bilo na tem območju registriranih 33 sort aprikos; seznam vključuje lokalne sorte, kot so Hacıhaliloğlu, Hasanbey in Soğancı, ter sorte, katerih imena izvirajo iz regije, kot sta Eski Malatya in Levent. Element nadzora v certifikatu za malatijske aprikose združuje te ustanove. Nadzor poteka v dveh fazah – na drevesu in na sadju – in ga izvaja komisija, ki jo koordinira Gospodarska zbornica Malatya in v kateri sodelujejo strokovnjaki iz kmetijske uprave, kmetijskega združenja, inštituta za raziskave, centra za raziskave aprikos Univerze İnönü in kmetijske zadruge. Aprikose v kuhinji

Aprikose so sestavni del malatijske kuhinje, od sladic do zajtrkov. Uprava za kulturo in turizem Malatya govori o džemih, suhih sadjih, nektarjih, sirupih in sladicah, izdelanih iz aprikos; iz aprikos se izdelujejo tudi lokumi, "sucuk" (vrsta turških slaščic) in džem. Na strani, posvečeni lokalni kuhinji, uprava omenja tudi sladico iz aprikos in smetane. Poleg aprikos, regija ponuja tudi druge proizvode, ki izvirajo iz istega sadovnarskega območja. V bazi podatkov Turške ustanove za patente in blagovne znamke je danes več kot petdeset geografskih označb Certifikat za registracijo je namenjen označevanju blagovne znamke; osrednja dokumentacija pa navaja, da bo ime in simbol izvora izdelka ali embalaže. Iskanje simbola na embalaži je najlažji način, da ugotovite, ali je izdelek del določenega kontrolnega sistema. Poskusite okusiti tako žlahtno kot naravno suho slivo, saj je to dober način, da spoznate dve različni metodi sušenja istega sadja. Kot je navedeno v certifikatu, suhe slive shranjujte na hladnem in suhem mestu, da ohranite njihov okus.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar