Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Poletna rezidenca Lale Devri, Sadabad.

Kağıthane je danes eno izmed najbolj gosto poseljenih okrožij v Istanbulu; prebujeno je s postajami podzemne železnice, poslovnimi centri in zgradbami, ki se vzpenjajo proti hribom.

Radar TürkiyeRadar Türkiye15 Ekim 202631
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Poletna rezidenca Lale Devri, Sadabad.

Kağıthane je danes eno iz najbolj poseljenih okrožij v Istanbulu; polno je postaj podzemne železnice, poslovnih središč in stanovanj, ki se vzpenjajo na hribe. Obak strani potoka, ki se izliva v Zlati rog, sta bila pred tremi stoletji najbolj znana letovalna območja mesta. Ta dolina, kjer so bile zgrajene palače, paviljoni, marmorne poti in slapovi, je dobila ime Sadabad, kar pomeni "blagoslovljeno in uspešno mesto". Ta članek opisuje to letovališče iz obdobja Lale Devri (Tulipanovo obdobje) s kulturno in arhitekturnega stališča, nato pa pokaže, kje lahko danes v Kağıthanu najdete njene sledi. Od Kağıthanske pašnice do obdobja Lale Devri.

Zgodba o dolini se začne mnogo prej kot palača. Po podatkih Islamske enciklopedije je bil v bizantskem obdobju potok znan kot Barbysos, njegovo ime pa v otomanskem obdobju izvira iz papirnic, ki naj bi bile tukaj. Od obdobja sultana Sulejmana Velikega so bile Kağıthanske pašnice ena izmed priljubljenih krajev za izlete za prebivalce Istanbula. Evliya Čelebi piše, da so obrtniki, zlatarji in usnjarji tukaj postavljali šotore, se zabavali in imeli srečanja, povezana z njihovimi poklici. Konji, ki so pripadali palači, so se pasli na teh pašnikih, spomladi pa so se prebivalci mesta radi zbirali tukaj na svežem zraku. Najstarejše zgradbe v dolini so tudi iz tega obdobja. Barutarna, ki jo je ustanovil II. Bayezid in jo je pozneje obnovil Kanuni, črpalka in paviljon Imrahor, zgrajeni konec 16. stoletja, ter paviljon, ki ga je IV. Murad zgradil za Emirgune Yusuf Hana, so prve omenjene zgradbe. Vendar pa je transformacija, ki je dolini dala njeno ime, prišla v začetku 18. stoletja, v času sultana III. Ahmeda in njegovega velikega vezira Nevşehirli Damad İbrahim Paše. Po mirovni pogodbi iz Pasarofče leta 1718 je sledilo obdobje miru, v katerem se je v Istanbulu pospešila gradnja palač, paviljonov, vrtov in črpalk. Zgodovinar Ahmed Refik je v svojem delu, ki ga je leta 1913 objavljal v časniku in ga dve leti kasneje izdal v knjigi, temu obdobju dal ime "Lale Devri" (Tulipanovo obdobje), in to ime se je prijelo. Leta 1722 se ponovno načrtuje potok.

Po podatkih TDV je prireditev, ki jo je Damad İbrahim Paša leta 1717 organiziral v Kağıthanu, sultana navdušila za to dolino. Leta 1722 so očistili strugo potoka pred palačo, ki je bila namenjena sultanu, in ga v Ahmedov ferman iz leta 1722 je zahteval, da se 450 dreves – platane, lipice, javorji, kostanje in jablane – izpoda gorovja Yoros, izkoplje in s pomočjo ladij prevaža v Kağıthane. Del vrta je bil imenovan Hüsrevabad. Še danes se razpravlja o izvoru arhitekturnega vpliva. Prevladujoče mnenje je, da so bili vzorci za gradnjo vzeti iz palač in vrtov, kot so Versailles, Fontainebleau in Marly, ki jih je leta 1720 obiskal Yirmisekiz Çelebi Mehmed Efendi, ki je bil poslan kot veleposlanik v Pariz. Arhitekt in akademik Sedad Hakkı Eldem pa je v svoji raziskavi iz leta 1977 trdil, da se te strukture skoraj ne ujemajo s francosko palačno arhitekturo. Drugi raziskovalci poudarjajo povezavo s palačo Čihil Sütun v Isfahanu. Bistvo je, da Sadabad ni bila kopija ene same vatre, temveč mesto, kjer se je osmanska vrtna tradicija srečala z novimi idejami. Sadabad – užitek v naravi

Palača je hitro postala središče vile in vrtov. Državni uradniki so dobili parcele ob reki, spodbujali pa so gradnjo vil. Guvernat v Kağıthanesi je zapisal, da je v osmih letih na obeh pobočjih od palače do Zlatorogega zaliva (Haliç) zgrajenih 173 vil. Glede na vir TDV (Türk Dil Kurumu – Turška akademija za jezik), ki se sklicuje na Çelebizade Asım Efendi, je med Sadabadom in Baruthane (pripadajočima območjema) zgrajenih približno 170 vil. Viri omenjajo, da so te zgradbe imele imena, kot so Kasr-ı Cenan, Kasr-ı Neşat, Çeşme-i Nur, Kovanlı Köprü in Beyaz Köprü. Zabava ni bila omejena na palačne zidove. Ob koncih tedna so se ljudje množično zbirali v dolini; prihajali so z vprežnimi vozički, okrasjenimi z zlatom, in s čolni, okrasjenimi s cvetjem, iz Zlatorogega zaliva (Haliç), vsak je sedel v svojem delu doline, glede na svoj status. Ta izlet se je imenoval "Sadabadski izlet". Po navedbah TDV so se v tem obdobju začele tekmovalne plavalne prireditve v Zlatorogem zalivu (Haliç). Čez dan so se odvijale prireditve, kot so jahanje, tek in borba, zvečer pa so se odvijale pogovori o svečah in tulipanih ter glasbeni nastopi. Tuje veleposlanike so včasih gostili tudi tukaj. Po navedbah Wikipedije so se zabave začele ob Hıdrellez (prazniku) in so se nadaljevale vse noč pod svetilko.

Obdobje od leta Tri palači, ena občina.

Ko danes govorimo o "palači Sadabad", v resnici mislimo na tri zgradbe, ki so bile zaporedoma zgrajene na istem mestu. Prva je bila palača iz obdobja Lale (Tulipan) iz leta 1722. Sultan II. Mahmud je leta 1809 porušil staro palačo in jo zgradil na novo. Turška zgodovinska enciklopedija (TDV) navaja, da je arhitekt druge palače bil Krikor Amira Balyan, gradnja pa se je po podatkih občine Kağıthane nadaljevala do leta 1816. Po informacijah, ki jih navaja TDV, je sultan leta 1814 ob obisku v palači preživel nekaj dni s svojo družino, v naslednjih letih pa so v dolini organizirali proslave in slovesnosti. Ko je sultan Abdulaziz prišel na oblast, je leta 1862-1863 porušil palačo II. Mahmuda in na njenem mestu naročil, da sta brata Sarkis in Agop Balyan zgradila dvonadstropno palačo Çağlayan v zahodnem slogu. Ista vladarica je leta 1863, ob vrnitvi iz potovanja v Egipt, v Kağıthane organizirala proslavo za vojake in tuje državnike, leta 1867 pa je odprla vrt palače za javnost. Leta 1893 je II. Abdulhamid v Kağıthane zgradil monumentalni vodni stolp; blizu poligona, kjer so preizkušali puške, pa je stala majhna palača. Dvaindvajseto stoletje ni bilo prijazno tej dolini. Po prvi svetovni vojni so zgodovinske zgradbe, ki so ostajale brez oskrbe, ena za drugo izginile. Kot piše občina, je palača Çadır, ki je stala ob reki, leta 1940 podrla stara platana, tretja palača pa je bila leta 1943 porušena, na njenem mestu pa je leta 1952 zgradili vojaško šolo. Ta zgradba se od leta 1998 uporablja kot sedež občine Kağıthane. Palača, ki je stala na območju poligona, je bila leta 1956 porušena, da bi na njenem mestu zgradili plinovodno postajo; danes tam stoji avtobusna garaža. Po letu 1950, s pospešenim migracijskim valom, se je ob reki razvilo gosto poseljeno območje, industrijska onesnaževanje pa je reko dolgoletno obremenjevalo. Sadabad v poeziji.

Zgradbe so se porušile, vendar se je ime Sadabad ohranilo v literaturi. Po informacijah, ki jih navaja TDV, je prvo delo, ki omenja Kağıthane, pesem Hevesname iz konca 15. stoletja, ki jo je napisal Tacizade Cafer Çelebi; Nefi je dolino primerjal z rajem zaradi njene gostote in lepote. Pesnik, ki je najbolj ohranil spomin na Sadabad Del obrežja reke, ki je bila v 1990. letih očiščena in urejena, je danes urejen park in sprehajališče; kanal Cedvel-i Sim se nahaja na tem območju. Najlažji način za razumevanje pretekle obsežnosti doline je, da začnete sprehod ob občinski stavbi in sledite reki proti zalivu Haliç. Če pogledate proti pobočjem, boste videli, da so stavbe zamenjale stavbe, ki so nekoč obdajale oboje brega. Po informacijah okrožne uprave Kağıthane, mošeja Sadabad, ki nosi isto ime, izvira iz obdobja Lale Devri in je bila uničena skupaj s palačo, nato pa zgrajena na novo, zato se imenuje tudi Aziziye. Ta zgradba je eden od vidnih znakov pretekle slave Sadabada, ki jo lahko danes opazimo v dolini. Na mestu vile İmrahor se danes nahaja stanovanjsko naselje.

Praktične informacije:
Do Kağıthane lahko prispete z metrojsko progo M7; postaja Kağıthane se nahaja v okrožju. Ker na nekaterih delih proge občasno delujejo vlakci, ki vozijo samo med dvema postajama, preverite najnovejši vozni red na spletni strani Metro İstanbul. Po informacijah Wikipedije je odsek reke, ki je bil urejen in preimenovan v Cedvel-i Sim, dolg približno kilometer in ponuja enostaven sprehod. Kot pravijo viri, je pravočasje obiska Sadabada spomladi; obhod doline v začetku maja, ob upoštevanju, da se zabave začnejo s praznikom Hıdrellez in potekajo v senci cvetočih dreves, bo obogatil vaš doživljaj. Pred obiskom si preberite članke o Sadabadu in Kağıhtane v islamski enciklopediji TDV, da si boste lažje predstavljali, kje so bile nekoč stare zgradbe. Za najnovejše informacije o pogoje obiska urejenega območja ob občinski stavbi se obrnite na občino Kağıthane.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar