Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Edirne Sofrası: Od jeternih kock v ponvi do mandljeve paste.

Ob odhodu v Edirno, se ljudje pogosto sprašujejo: kje lahko poskusim najboljši jeter? Vprašanje je upravičeno, saj tudi brošura turističnega ministrstva o Edirni opisuje "tava ciğer" (jetra, pripravljena v ponvi) kot prvo jed, ki se je v tem mestu ne smete zamuditi.

Radar TürkiyeRadar Türkiye19 Ekim 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Edirne Sofrası: Od jeternih kock v ponvi do mandljeve paste.

Edirneju obiskujoča oseba pogosto zastavi isto vprašanje: kje lahko poskusim jetrica? Vprašanje je upravičeno, saj brošura Ministrstva za kulturo in turizem o Edirnu tudi omenja, da je najbolj znana jed v tem mestu pečene jetrice. A edinska jed, ki jo ponuja Edirne, ni samo ena. V tem mestu, ki je približno stoletje služilo kot prestolnica Osmanskega cesarstva, se na enakem krožniku združujejo sladice iz palačne kuhinje, sir in riž iz Trakijske nizine ter jedi, ki so prišle s selitvami iz Rumelije. Ta članek vas bo popeljal skozi to kulinariko: najprej jetrice, nato zavitke iz jetric, nato pa sladice in pridelki z nizine; na koncu pa bodo nasveti, kako lahko poskusite te okuse.

**Jetrice, ki so tanke kot listi**

Pečene jetrice v Edirnu se imenujejo tudi "jetrice, ki so tanke kot listi", in ime izhaja iz načina priprave. Po postopku, ki ga opisuje Wikipedia, se jetrice najprej očistijo od ovojnice, nato se narežejo na zelo tanke rezine, odstranijo se žile in kite. Rezine se večkrat sperjejo in stiskajo, da se odstrani kri. Recept na spletni strani Kulturnega portala sledi enakemu postopku: jetrice se očistijo od ovojnice in žil, nato se narežejo na tanke rezine, sperjejo z veliko vode, odcedijo, obarvajo z moko in se ocvrejo v vreli olju. Brošura poudarja preprostost sestavin: goveje meso, sončnično olje in pšenična moka. Okus določa spretnost pri kuhanju, ne število sestavin. Po Wikipediji se jetrice cvrejo na močnem ognju približno minuto, sol pa se doda šele po cvrenju. Ista vir pravi, da je skrivnost značilnega okusa edirnskih jetric v olju, v katerem se cvrejo. Jed se postreže vroča in se takoj poje; če čaka, jetrice izgubijo hrustljavost. Glavna "zvezda" poleg jedi so ocvrte suhe rdeče paprike. Brošura te paprike opisuje kot specifično za Edirno in poudarja, da se postrežejo skupaj z jetricami. Suhe, pikantne paprike se kratko ocvrjejo, dokler ne postanejo temne, hrustljave in zagotavljajo oster kontrast mehki teksturi jetric. V Edirnu je običajno, da se jetrice jedo skupaj s papriko, tako da se vzame kos jetrice in kos paprike.

Zgodovina jedi pečenih jetric je starejša od samega mesta. V "Melceü't-Tabbahin", eni prvih kuharskih knjig, ki so bile natisnjene v otomanskem obdobju, je recept za jetrice: jetrice se narežejo, obarvajo z m Edirne Ciğer Sarma je jed, ki jo pripravijo tako, da napolnijo tanko ovojnico z začinjeno riževo mešanico in jetrno pasteto. Leta 2022 je Edirne Ciğer Sarma prejel geografski znak. Po navedbah televizije TRT Haber je s to registracijo število geografsko zaščitenih izdelkov v mestu naraslo na deset. Za ljubitelje jedi iz jetrne paste je to jed, ki jo bodo želeli poskusiti ob naslednjem obisku, vendar je pomembno vedeti, da je ni mogoče najti v vsaki restavraciji.

**Sledi palačne kuhinje**

Brošura ministrstva opisuje, kako so palačinska obdobja, tako v času, ko je bil Edirne prestolnica, kot tudi po osvajanju Istanbul, pustila trajne vplive na kuhinjo, saj so sultani pogosto obiskovali mesto. Med palačinskimi dobrotami, ki jih omenja brošura, so mutancana, zirva, zerde, mandljeva pasta in helva Deva-i Misk. Mutancana je mesna jed, v kateri se sladko in slano združita v eni posodi. Po informacijah iz Wikipedije se pripravlja z jagnjetino, majhnimi čebulo, mandlji, suhimi slivami, razaki grozdjem, divjimi jagodami in suhimi fige, ki se jih kuha z medom, maslom in sumakom. Jed se omenja tudi v starih kuharskih knjigah, kjer je v prevodu dela "Kitabü't-Tabih" naveden kratek recept. Kislo-sladki okus suhega sadja uravnoteži maščobo jagnjetine. Helva Deva-i Misk pa je ena najbolj zgodovinskih sladilk v mestu. Po informacijah iz članka na Wikipediji se pri pripravi uporablja kar štirideset ena začimb, vključno s cimetom, nageljnikom, ingverjem in janežem, ter beljak in med. Obstajajo tri različne zgodbe o izvoru imena. V eni zgodbi je egipčanski mojster, ki je delal slaščice v Edirnu, svojo sladico ponudil sultanu Muradu II., ki mu je dal ime, ki pomeni "lek za vse bolezni". V drugi zgodbi se je bolna sultanjica pozdravila s to pasto. V tretji zgodbi pa se je helva pripravljala v palači, da bi okrepila tiste, ki so bili šibki. Ista vir navaja, da je bila ta helva v času otomanske vladavine v določenih dneh razdeljena prebivalstvu v bolnišnici Šifahane II. Bayezid. Leta 2021 je helva Deva-i Misk prejela geografski znak.

**Mandljeva pasta in edirnske mandlje**

Mandljeva pasta je ena najbolj priljubljenih okusnih specialitet, ki jo obiskovalci pogosto prinesejo iz Edirna kot darilo. Kulturni portal jo opisuje kot sladico, ki je značilna za Edirn in se pripravlja z mandljevim mletjem in sladkor Mestne proizvode z zaščitenim geografskim poreklom so kot zemljevid tega območja: med njimi so arašidi iz Meriç, črna melona iz Meriç, okra iz Keşan, suhe fižole iz Keşan Mahmutköy, riž iz İpsala in beli sir iz Edirne. Kot je navedeno v poročilu agencije DHA, ki ga je posredovalo ministrstvo za kulturo in turizem, je Edirne že dolgo služil kot skladišče olj, medu in žita za cesarstvo. V brošuri so tudi jedi, ki so značilne za vsakdanjo prehrano: "akıtma", jed, podobna palačinkam; "kapama", jed, ki se pripravlja z jagnjetino ali piščancem; "ıspanak mücveri", cvrtje iz špinače; "mamzana", jed iz bučk; in "kaçamak", jed, ki se pripravlja z koruzno moko. Te jedi so bolj značilne za domačo kuhinjo; obiskovalci, ki ostanejo v mestu dlje časa, jih lahko poskusijo v lokalnih gostilnah.

Ena od najpogostejših daril, ki ga prinesejo domov iz Edirna, ni v hrani. Po informacijah iz brošure ministrstva, "mis meyve sabunu" (sapon iz sadne dišeče vode) je obrt, ki izvira že iz 17. stoletja. Sapon se pripravlja z mešanjem dišečih vod sivke, smrek in vrtnic, dokler ne doseže gostote testa, nato pa se oblikuje v obliki sadja in pobarva v barvi sadja. V obdobju otomanskega cesarstva se je uporabljal v palači in je bil kot diplomatsko darilo poslan v evropske palače. Sapon iz sadne dišeče vode je tudi eden od lokalnih proizvodov z zaščitenim geografskim poreklom.

**En dan v Edirnu:**

Brošura ministrstva predlaga dvodnevni obisk, pri čemer priporoča, da se dan začne z zajtrkom ob reki Meriç, kjer lahko poskusite lokalne izdelke. Zajtrk z belim sirom, medom in toplim kruhom je najlažji način, da spoznate regijo Trakija. Sredi dneva se sprehodite po okolici Selimiye in Arasta, nato si privoščite malico s "ciğer" (jeter). Če želite, da so jetra sveža, se izognete najbolj obremenjenim uram. Obvezno poskusite tudi ocvrto suho papriko. Popoldne se posvetite palačinam. Kremo iz mandljev in "deva-i misk" halvo lahko najdete v lokalnih slaščičarnah; "deva-i misk" ima intenziven, začinjen okus, zato priporočajo, da začnete z manjšim delčkom. Namesto druge porcije "ciğer" zvečer poiščite "ciğer sarma" (jeter, zavitih v testo). Brošura tudi priporoča "tava ciğer" (jetra, kuhana v ponvi) ali "ciğer sarma" za večerjo. Za Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar