Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Od vajenca do mojstra: Arhitekt Sinan.

Vsak prepozna Süleymaniye, ki se nahaja na hribu, kjer ima štiri minarete in dopolnjuje silhueto mesta, ter gleda proti zalivu Haliç. Žal pa je življenje človeka, ki ga je zgradil, pogosto povzeto v le nekaj stavkih.

Radar TürkiyeRadar Türkiye24 Eylül 202647
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Od vajenca do mojstra: Arhitekt Sinan.

Sulejmanova džamija, ki se nahaja na hribu, s katerega se vidi Zlati rog, je znana po svojih štirih minaretih, ki dopolnjujejo silhueto mesta. Življenje človeka, ki jo je zgradil, pa je pogosto skrajšano na nekaj stavkov. Vendar je zgodba Mimar Sinana zgodba mladega človeka, ki je prišel iz vasi blizu Kayserija, in se je najprej izučil obrtništva, nato služil vojski, in končno postal glavna arhitektka cesarstva skoraj pol stoletja. V tem članku sledimo njegovi življenjski poti, opisujemo, katere zgradbe v Istanbulu danes predstavljajo vsako od njegovih obdobij, in vam povemo, kako jih lahko obiščete. Večino informacij o Sinanu dobimo iz dela "Tezkiretü'l-bünyan", ki ga je najverjetneje napisal njegov blizu prijatelj, pesnik Sai Mustafa Čelebi, med letoma 1586 in 1587. Besedilo vsebuje življenjsko zgodbo, ki jo je Sinan sam opisal, in seznam njegovih del. Podobne informacije najdemo v delu "Tezkiretü'l-ebniye" istega avtorja, ter v treh kratkih spisih, ki so shranjeni v arhivu palače Topkapı. Sinan tukaj tudi povzema svoj poklicni razvoj s tremi zgradbami. Džamijo Şehzade opisuje kot "delo mojega vajeništva", Sulejmanovo džamijo kot "delo mojega mojstrstva", in džamijo Selimiye v Edirnu pa kot "delo mojega končnega izpita". Naslov tega članka se sklicuje na te tri stopnje.

Od Ağırnas do Istanbula

Sinan se je rodil v vasi Ağırnas, ki se nahaja blizu Kayserija. Natančen datum njegovega rojstva ni znan. Turška enciklopedija o islamu (TDV) navaja, da se je rodil pred letom 1491, medtem ko druge vire navajajo obdobje med letoma 1488 in 1490. Po lastnih besedah, v obdobju vladavine sultana Yavuz Sultana Selima, je bil vzet v službo kot "devşirme" (otroci, vzet iz družin in vzgojeni za službo državi) v času, ko so prvič pobirali fante v regiji Kayseri. Dokumenti kažejo, da je tudi v naslednjih letih ohranjal stike s svojimi sorodniki v Kayseriju. Ko je prišel v Istanbul, naj bi imel okoli 22 let. To je relativno visoka starost za "devşirme" otroke. TDV tudi poudarja, da je Sinan od otroštva rasel v okolju, kjer se je govorila turščina, in da je v mladosti pisal poezijo. Iz dokumentov je razvidno, da je začel svojo izobrazbo v šoli, ki se je nahajala blizu trga Atmeydanı, v bližini palače in Aja Sofije. Tam je po lastni želji izbral Kot pešec v novih vojakov, nato pa kot konjariški vojak, je napredoval do položaja poveljnika strelcev, nato pa do poveljnika strelcev pri vratih in poveljnika topništva. Po bitki pri Mohaču je bil povišan na položaj poveljnika novincev, nato pa na položaj poveljnika strelcev pri vratih in poveljnika topništva. Leta 1534 je na ukaz Lütfi paše v Tatvanu, ob jezeru Van, zgradil tri ladje, jih opremil z topovi in puškami ter prevzel nadzor nad njimi. Leta 1537 je sodeloval v korfuški ekspediciji kot častnik. Prekretnico v njegovem življenju je predstavila ekspedicija v Bojkanijo leta 1538. Vojska je potrebovala most čez reko Prut, in na predlog Lütfi paše je bila naloga dodeljena Sinanu. Po navedbah TDV je most zgradil v trinajstih dneh. Ko so mu predlagali, naj zgradi stolp za zaščito mostu, je temu nasprotoval, kar je povzročilo spore z Lütfi pašo in ga celo prestrašilo. Vendar se je zgodilo nasprotno. Lütfi paša je cenil njegovo znanje in je Sinana imenoval za glavnega arhitekta, ki ga je nasledil Acem Ali, ki je umrl leta 1537. Sinan, glavni arhitekt.

Sinan je prevzel položaj glavnega arhitekta okoli let 1538-1539, ko je imel štirideset ali štiriindevet let, in ga je zasedal vse do svoje smrti, približno petdeset let. Deloval je v obdobju vladavine Kanuna Sulejmana, Selima II. in Murada III. Na svojem pečatu in podpisu se je predstavljal kot vodjo arhitektov, vendar ni pozabil dodati besedo "fakir", kar pomeni "skromni služabnik". Številko zgrajenih objektov je težko določiti. Primerjave različnih virov iz tistega časa kažejo seznam, ki obsega 452 objektov, medtem ko nekateri viri navajajo številko okoli 350. Na teh seznamih so mošeje, džamije, medrese, mauzoleji, imareti, bolnišnice, vodovodi, mostovi, karavanseraji, palače in kopelišča. Očitno je, da Sinan ni osebno zgradil vseh teh objektov. Kot poudarja TDV, je bil na čelu sistema, ki je vključeval načrtovanje, pregledovanje projektov in nadzor nad gradbišči na oddaljenih lokacijah s pomočjo svojih pomočnikov. Zgradbe so nastajale po načrtih, ki so bili narisani na papirju, medtem ko so mojstri in podkovitelji načrte razširjali po vsem imperiju. Zato je bolj prav razumeti Sinana kot vodjo šole, ki je vodila veliko ekipo, kot pa kot posameznega genija. Med njegovimi učenci je bil tudi Sedefkar Mehmed Ağa Gradnja se je začela leta 1543. Najprej je bila dokončana grobnica, v kateri so pokopali princa, temel mošeje pa je bil postavljen 23. maja 1544, mošeja pa je bila odprta za obredovanje avgusta 1548. Komplex je naselju na poti od Beyazita do Edirnekapija dal ime Şehzadebaşı. V mošeji Şehzade je osrednja kupola podprta s štirimi polkupolami, pri čemer so vse te konstrukcije podprte s štirimi velikimi stebri. Sinan je tukaj prvič uporabil svojstveno piramidno konstrukcijo. Fundamente je skril v arkadnih galerijah, stene pa, ki niso več nosile obremenitev, je odprl z množico oken. Po ocenah organizacije TDV je bogata reliefna dekoracija na fasadah in minaretih odraz navdušenja, ki ga je Sinan čutil v obdobju učenja. V svojih kasnejših delih bo Sinan poudarjal arhitekturo same po sebi, namesto površinske dekoracije. V istem obdobju se je ob obali, poleg pristanišča Üsküdar, gradil kompleks, posvečen sultaniji Mihrimah. Ta zgradba, ki je bila zaključena leta 1547, ima osrednjo kupolo, ki je podprta s polkupolami iz treh strani. Ker obalna parcela ni omogočala klasičnega dvorišča, je Sinan pred mošejo postavil dvojno prizid. Ta zgradba, znana kot İskele Camii, stoji tik nasproti pristanišča. V grobnici Şehzade si oglejte segmentno kupolo grobnice Şehzade Mehmed, bogato kamnito obdelavo in mozaike, ki popolnoma pokrivajo notranjost. V istem vrtu se nahaja tudi grobnica Rüstem Paşa, ki ponavlja to ureditev, vendar v bolj preprosti obliki. Delo mojstra: Süleymaniye

Leta 1550 je sultan Sulejman zahteval kompleks, posvečen njemu. Kot lokacija je bila izbrana del območja starega palače v Beyazitu, na najbolj ugodnem delu pobočja, ki se spušča proti Zlatemu rogu. Po uradnem datumu je bil temel postavljen 13. junija 1550, ob slovesnosti, ki se je je udeležil tudi sultan, prvi kamen pa je postavil Šejhulislam Ebussuud Efendi na mesto, kjer bo stala stena mihraba. Osrednja kupola je bila zaključena 16. avgusta 1557, mošeja pa je bila odprta 15. oktobra 1557, sedem let po postavitvi temelja. Sinan je sam opisal otvoritev. Predal je ključ sultanu, ki je rekel, da bi bilo bolj primerno, da ga predaja tisti, ki je zgradil to stavbo, in mu je vrnil ključ. Osrednja kupola mošeje ima premer 27,40 metra, višina od tal do vrha pa je Na obsežnem območju, ki meri približno šestdeset hektarjev, se nahajajo madrasa različnih stopenj, darulhadis (verska šola), medicinska madrasa, darüşşifa (bolnišnica), darülkurra (šola za recitiranje Korana), siyan mektebi (osnovna šola), imaret (gostinski dom), tabhane (bolnišnice), han (gostilne), hamam (kopelišča) in vrstne trgovine. Evliya Čelebi je zapisal, da so vse te zgradbe "pokrite s sto kupolami" in da je v njih delovalo 3000 ljudi. Madrasa Evvel in Sani, ki sta se nahajali na zahodni strani mošeje, se danes uporabljata kot knjižnica Süleymaniye. Grobnici Kanunija Sultana Süleymana in Hürrem Sultan, ki sta postavljeni v smeri kibla, sta prav tako delo Sinana.

Delo, ki ga je Sinan sam označil za svoje mojstrstvo, se ne nahaja v Istanbulu, temveč v Edirnu. Madrasa Selimiye, zgrajena v čast sultana Selima II., je bila dokončana, ko je Sinan imel osemdeset tri leta in je zaradi svoje starosti že nosil vzdevek "Koca". Za tiste, ki želijo videti Selimiyevo, je dober začetek izlet "En dan v Edirnu v senci Selimije" v Radarju. Tudi v Istanbulu so ostanki njegovih zadnjih let, ki so pomembni. V Kadırgi se nahaja kompleks, imenovan po Sokullu Mehmed Paši in njegovi ženi İsmihan Sultan, kjer sta mošeja in madrasa skupaj delita dvorišče, pri čemer datum 1572 piše na nadpisu nad skupnim vhodom. Ta kompleks, zgrajen na strmem terenu in postavljen na temelje, omogoča dostop do šadrvana (umivalnice) po stopnicah, ki se začnejo pri glavnem vhodu. Mošeja Kılıç Ali Paşa v Tophani je bila dokončana leta 1580. Strokovnjaki ocenjujejo, da je to poskus, v katerem je Sinan ponovno interpretiral načrt Ayasofye v mnogo manjši meri in na statično varnejši način. V času vladanja sultana Selima II. so bile hiše, ki so obkrožale Ayasofyo in škodovale zgradbi, odstranjene, Sinan pa je z dodatnimi oporniki okrepil zunanjost zgradbe. Med temi deli je Sinan zgradil tudi grobnico sultana Selima II. na dvorišču Ayasofye, ki je bila prva grobnica na tem dvorišču in je bila dokončana leta 1576-1577. Kuhinje palače Topkapı, ki so bile uničene pri požaru leta 1574, so bile prav tako obnovljene pod njegovim nadzorom, pri čemer je bila ohranjena glavna zgradba. Leta 1584, ko je Sinan odšel na hadž, je za svojega naslednika imenoval Temperatura je del, ki se razlikuje od običajne zasnove turške kopelišča, in uporablja obliko z obokanimi stebri, ki se raztezajo od okroglega središča v zvezdasti vzorec, kot je vidno v termalnih kopeliščih. Ta zgradba, ki je bila dolgo časa uporabljana kot zatočišče za brezdomce, je bila kasneje obnovljena. Turško kopelišče Çemberlitaş je zanimivo vprašanje. Ko so očistili napis na vhodu, so lahko prebrali datum 1584 in pesem Sai Mustafe Çelebija. Tako so ugotovili, da ga je zgradila mati sultana III. Murada, Nurbanu Valide Sultan, da bi zagotovila prihodke za kompleks Atik Valide v Üsküdarju. Kompleks Atik Valide je delo Sinana, in kopelišče spada v obdobje njegovega delovanja kot glavnega arhitekta, vendar se kopelišče Çemberlitaş ne pojavlja na seznamih Sinanovih del. Združenje turških zgodovinskih raziskav (TDV) to še vedno vidi kot nerešeno vprašanje. Leta 1868, med širitvijo ulice Divanyolu, je bil del sobletnice uničen, moška kopelišča pa so še naprej služila svoji funkciji. Obstajajo tudi primeri, ki so izginili. Dvojno kopelišče Hürrem Sultan, ki se je nahajalo v Eminönü, je stalo nasproti južnega vhoda današnje tržnice Mısır Çarşısı. Okoli leta 1930 so ga podrli in na njegovem mestu so zgradili poslovno stavbo. Kopelišče kompleksa Süleymaniye pa je še vedno ohranjeno kot del kompleksa. Edini način, da vidite notranjost teh kopelišč, je, da si zagotovite storitev kopelišča. Upoštevajte, da so ženska in moška dela ločena, ter da se lahko cene in urniki razlikujejo.

Po mnenju TDV je najpomembnejše in največje inženirsko delo Sinana, ne pa mošeja, temveč vodovodna infrastruktura Kırkçeşme, ki je oskrbovala Istanbul z vodo. Po poročilih je sultan Kanuni, ko je opazil, da voda iz starega vodovoda v bližini Kağıthane uhaja, naročil, da preiščejo možnost oskrbe mesta z vodo iz tega območja, in dodelil to nalogo Sinanu. Sinan je preučil vode in potoke, ki so prihajali iz gozda Belgrad, in sporočil, da je to mogoče. Sadrazam Rüstem Paša se je temu opiral, trdil pa je, da bi povečana oskrba z vodo povečala prebivalstvo in otežila oskrbo, in celo zaprl vodnega strokovnjaka, ki je delal s Sinanom. Kljub temu je sultan odredil nadaljevanje gradnje. Delo, ki se je začelo leta 1554, se je končalo pred letom 156 Most Büyükçekmece, ki se nahaja na poti Rumeli, je prav tako delo istega inženirja. Na tem območju, kjer je bila nekoč močvirna pokrajina, je obstajal stari most, ki pa je bil uničen. Namesto kratkega mostu, ki bi povezoval oboji bregova močvirja, je Sinan zasnoval veliko daljši most, ki je prečkal celotno močvirje. V svojih zapiskih je zapisal, da je stari most bil zgrajen preblizu morja in na nestabilnem terenu, kar je povzročilo njegovo propadanje, zato je novi most zgradil bolj južno. Za vsakega od stebrov so izdelali ogromne lesene okvire, v katere so vstavili lesene palice in jih utrdili s svincem. Gradnja mostu, ki jo je naročil sultan Kanuni, je bila končana leta 1567-1568, v času vladanja njegovega sina, sultana II. Selima, saj je sultan umrl med vojaško kampanjo v Zigetvaru. Skupna dolžina mostu je 635,57 metra, širina pa 7,17 metra. Sestavljen je iz štirih delov z vzponi in spusti ter dvaindvajsetimi loki. Verjame se, da so praznine med deli namenjene temu, da voda ob poplavah ne bi poškodovala mostu. Na fasadi kioska je napis "delo Yusuf bin Abdullah", kar je omenjena podpis. Danes je zgodovinski most relativno dobro ohranjen, saj vozila vozijo po modernem mostu v bližini. Na območju ob mostu se nahajajo tudi džamija Sokullu Mehmed Paşa, karavanseraj Kurşunlu Han in fontana sultana Kanunija.

Sinan je umrl leta 1588. V bližini kompleksa Süleymaniye, v majhni trikotni površini, ki ločuje dve ulici, je bila najprej zgrajena vodna postaja s kupolo, tik za njo pa je bila zgrajena Sinanova grobnica. Grobnica spominja na vrtno galerijo. Nad kamnitimi stebri so loki, na katerih je postavljena streha, ki se nagiba v vse štiri smeri, pod njo pa je kamnita sarkofag. Na fasadi zidu, ki je obrnjen proti džamiji, se nahaja pesemski napis Sai Mustafe Čelebija. Pesem, ki jo je napisal njegov prijatelj, se konča z besedami, ki sporočajo, da se je arhitekt Sinan poslovil od tega sveta. Po navedbah organizacije TDV ni drugih primerov, da bi v kompleksu grobnic arhitekt imel lastno grobnico, poleg grobnice vladarja, ki je naročil gradnjo. Grobnico je enostavno najti. Iščite preprosto zgradbo iz belega kamna, ki se nahaja na steni kompleksa Süleymaniye, na strani, ki gleda proti Zlatiški ožini (Haliç), takoj za izhodom iz urada za verske zadeve (Müftülük Po ogledu mošeje Kılıç Ali Paşa in turške kopeli, se z ladjo prevozite v Üsküdar. Na nasproti pristanišča se lahko še isti dan obiščete mošejo Mihrimah Sultan in kompleks Atik Valide, ki je bil zgrajen v čast sultanije Nurbanu.

  • Začetek potovanja. Kompleks Hürrem Sultan v Haseki je odlično izhodišče za tiste, ki želijo obiskati dela arhitekta Sinana, saj je to bil njegov prvi projekt v Istanbulu.
  • Pol dneva izven mesta. Most Kanuni Sultan Süleyman v Büyükçekmece in zgradbe ob mostu. Mošeje obiščite izven obratovalnih ur, še posebej se izogibajte obisku ob petkovih popoldnevih. Ženske si pokrijejo glavo, vsi morajo imeti pokrite ramena in kolena, ob vhodu se obuje obute in v notranjosti se mora ohranjati tišina. Za več informacij si oglejte članek "Kaj morate vedeti ob obisku mošeje" na spletni strani Radar.

Če veste, kaj iskati v delih Sinana, se bo vaše potovanje preobrazilo. Poskusite opazovati, kako se teža porazdeljuje na različne stebre in loke, opazujte, kje so skrite opore, in bodite pozorni na število oken na stenah. TDV (Turška organizacija za razvoj) šteje, da je eden od Sinanovih največjih prispevkov sistematično odpiranje sten z okni, s čimer je nadomestil temne notranjosti prejšnjih obdobij z prostorom, polnim svetlobe.

Suleymaniye si oglejte tudi z distance, iz Galate ali obale Üsküdarja. Sinan je postavil kompleks na vrh, da bi ustvaril najbolj impresiven pogled za tiste, ki so ga gledali z območja mesta. V svojih zadnjih besedah je Sinan izrazil željo, da bi tisti, ki občudujejo njegova dela, cenili njegovo delo in se ga spominjali z dobrimi mislimami. Ni težko mu pokazati takšne spoštljivosti, ko obiščete te zgradbe. Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar