Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Čanakkalska keramika: od plitvih posod do loncev z glavo konja.

Obiskovalci Çanakkale pogosto pojasnijo ime mesta z opombami o utrdbah, ki se nahajajo v ožini. Vendar pa je drugi del imena povezan s pokrajino.

Radar TürkiyeRadar Türkiye4 Kasım 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Čanakkalska keramika: od plitvih posod do loncev z glavo konja.

V mestu Çanakkale se obiskovalci pogosto slišijo, da je ime mesta povezano z utrdbami ob ožini. Vendar pa je drugi del imena povezan s zemljo. Članek Serap Işıkhan z Univerze Dokuz Eylül opisuje, kako se je mesto sčasoma začelo imenovati Çanakkale, zaradi proizvodnje lončenine in zaradi svoje utrdbe. Ta članek spremlja zgodovino te lončenine. Najprej se osredotoča na to, kako se je proizvodnja oživila, nato pa se posveča glini, emajlu in barvam, ter nato oblikam in posodam v obliki živali. Na koncu pa ponuja predloge, kje lahko danes vidite te keramike in kako lahko v mestu spoznate to dediščino.

Po članku Belgin Demirsar Arlı in Şennur Kaya z Univerze v Istanbulu se je osmanska keramika razvijala v treh glavnih središčih: İznik, Kütahya in Çanakkale. Avtorja poudarjata, da se je Čanakkale od drugih dveh razlikoval po preprostosti, povezanosti s ljudsko umetnostjo v tehniki, obliki in vzorcih. Isti članek opisuje, da se je proizvodnja keramike v regiji začela že v antiki in se nadaljevala v rimski in bizantski dobi. Delavnice, ki so bile ustanovljene v obdobju bejlikov, niso mogle konkurirati İzniku in so se zaprle, proizvodnja pa se je ponovno oživila konec 17. stoletja. Zapis na portalu za kulturo Ministrstva za kulturo in turizem regije Çanakkale tudi poudarja, da so raziskave datirale čanakkalsko keramiko do 17. stoletja. Ker je bilo mesto pristanišče, so se te posode distribuirale tudi v druge regije Anatolije prek trgovine. Işıkhan navaja, da je angleški potnik Richard Pococke, ki je obiskal mesto leta 1740, opazil, da je lokalna lončenina podobna izdelkom iz nizozemskega mesta Delft, in da se je prebivalstvo preživljalo s trgovino s svilo, jadri in lončenino. V drugi polovici 19. stoletja je bila lončenina najpomembnejši vir dohodka za mesto. Po tem istem članku Šemseddin Sami v tem obdobju beleži, da je v Çanakkale obstajalo dvanajst delavnic, velikih kot tovarne. Prodaja se je raztezala na Cipr, Grčijo in Romunijo. Leta 1890 je bilo prodanih več kot milijon in pol posod, leta 1899 pa je bilo prodanih samo za izvoz 1.431.566 kosov, od katerih je 389.750 odšlo v Egipt.

Zemlja, podlaga in emajl:

Barvo teh posod določa najprej zemlja. Po informacijah, ki jih je zbrala Işıkhan, so mojstri večinoma dobavljali glino, barve in emajle iz lokalnih virov. Na polotoku Gelibolu Osnova za keramiko spreminja barvo posode in ustvarja čisto podlago za vzorce. Obrtniki so osnovo nanašali tako, da so posodo potopili v njo ali pa so jo prelivali čez njo. Če so na še vlažno osnovo prelivali osnove različnih barv, so nastajali samodejno valoviti vzorci. Pri posodah v obliki živali so včasih s praskanjem v osnovni plasti ustvarjali podrobnosti, kot so perje ali luske. V enem od primerov, ki ga je posredovala Işıkhan, je bila lupina posode v obliki želve praskana, da je spominjala na ribje luske. Pri tehniki, imenovani "ebru" ali "alaca", so na vrtečo se posodo nanašali osnove različnih barv, od svetle do temne, v obliki črt, da so te stekle. Preden so se razširile plastične posode, so bile te posode in sklede s poslikanimi vzorci običajna posoda za kuhinjo. Najpogosteje so pri glazirah uporabljali zeleno, rjavo in rumeno barvo. Kulturni portal navaja, da so poleg bele osnove najpogostejše barve temno rjava, "Çanakkale" zelena in "Çanakkale" rumena. Po mnenju Işıkhan so stari mojstri uporabljali štiri vrste glazir. To so bile glazure, ki vsebujejo svinec, glazure, ki vsebujejo bor, pokrivne bele glazure in prozorni barvne glazure. Za zeleno so uporabljali "göz taşı", za nekatere odtenke pa so dodajali bakren prah, ki so ga dobivali od bakrnikov v Bighi, in lupine železnih palic, ki so se oksidirale v peči. V 1960. letih, ko je svinec postal drag in se je zmanjšala poraba keramike, so delavnice začele uporabljati boraks namesto svinca. Boraks je dajal sijajno površino, vendar se je pri vlažnosti luščil.

Kje so bili ustvarjeni vzorci?

Pri številnih posodah, ki so ostale iz druge polovice 19. stoletja, je videti, da so bili vzorci narisani na glazuro. Işıkhan v zvezi s tem posreduje zanimivo opazbo umetnika in akademika Erdinç Bakla. Po mnenju Bakle so večina posod zapuščala delavnice brez vzorcev, vzorce pa so na dvajsetih prodajnih mestih na trgu pred uro risali z oljnimi barvami. Zato so ti vzorci sčasoma posušili in se odcepili. Če se spomnite te informacije, ko potujete mimo ure, boste lahko mesto dojeli kot staro keramično tržnico. Pri starejših primerkih so bili vzorci pod glazuro. Işıkhan piše, da so posode iz 18. in prve polovice 19. stoletja kazale napredno umetniško vizijo s stiliziranimi in izrazitimi kompozicijami. Najbolj dovršeni vz Telesa so pogosto okrašena s tehniko, ki jo imenujemo "barbotin", kar pomeni, da so na telo nalepljeni okrasni elementi, kot so gubice, cvetje in rožice. V teh delavnicah so izdelovali tudi kocke, posode s pokrovi, sladkornice, vaze in žari. Sredino 19. stoletja naprej se je povečalo število posod, ki so imele obliko živali. Arlı in Kaya opisujeta, da so posode v obliki leva, konja, osla, medveda in celo kenguruje, bile včasih le okrasne, včasih pa so služile kot škatlice ali sladkornice. Pri teh posodah so bile proporci namerno izkrivljeni. Avtorja to pripisujeta bodisi hitri in praktični delavnosti mojstrov, bodisi želji po ustvarjanju komičnega učinka. Pri posodah v obliki kolenčajočega se osla je telo veliko, noge pa so neproporcionalno kratke. Najpomembnejša ugotovitev članka je, da te oblike morda predstavujejo nadaljevanje zelo stare tradicije. Avtorja opisujeta, da se posoda z dvema ročajema, okrašena z reliefom kače, ki je bila izdelana v Çanakkaleju v 19. stoletju, na presenetljiv način podoba posode, ki so jo našli v antičnem mestu Assos. Posode z kljunasto odprtino, posode s cilindričnim telesom in dojenčkova bradavke v obliki živali so znane tudi iz izkopavanj v Anatoliji. Kot primer navajajo posodo, najdeno v Kültepe, blizu Kayserija, ki ima bradavko v obliki živali. Po mnenju avtorjev je ta kontinuiteta razložljiva s tem, da se proizvodnja prenaša od mojstra k učencu, ne glede na uradno umetnost.

Zakaj so se delavnice zapirale?

Od začetka 20. stoletja se je število delavnic postopoma zmanjševalo. Işıkhan na to navaja več razlogov. Povečala se je povpraševanje po poceni plastičnih posodah, delavnice, v katerih so delali Turki, Grki in Armenci, pa niso več zmogle plačevati plač. Arlı in Kaya pravita, da so mojstri, ki so se preselili na konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, to tradicijo prenesli na nekatera egejska otoka, kjer je še vedno živela. Zadnja delavnica v mestu se je leta 1965 zaradi prevelike količine dima, ki jo je proizvajala, morala preseliti izven mesta. Tudi delavnice, ki so izgubile stranke, so se zapirale. Na strani o okrožju Çan na portalu za kulturo je zapisano, da se je na začetku 19. in v začetku 20. stoletja kakovost čanjskih keramike zmanjšala, a hkrati je še vedno pritegnila pozorn Avtorji poudarjajo, da so te oblike prisotne tudi v natrrtih delih slikarja Feyhamana Durana, medtem ko sodobni turški keramičarji ponovno interpretirajo posode z glavami konjev in okrogle posode. Kje lahko te keramike vidite?

Zgodovinski primeri čanakkalske keramike so danes razpršeni v različnih zbirkah po različnih mestih. Avtorji navajajo, da je ena od zbirk, ki prikazuje zgodovinsko pot teh keramik, v muzej Suna in İnan Kıraç v Antalyi, v četrti Kaleiçi. Primere, ki jih navajajo Arlı in Kaya v svojem članku, so iz zbirk Univerze v Istanbulu, muzeja Çinili Köşk v Istanbulu in Etnografskega muzeja v Ankari. Če se vam zgodi, da obiščete katero od teh muzej, ne pozabite iskati posode z glavami konjev, poslikanih plošč in škatel v obliki živali. Fotografija na naslovnici prikazuje čanakkalske posode, ki so razstavljene v muzeju Benaki v Atenah. Lahko vam ponudimo nekaj nasvetov, kako spoznati to dediščino v Çanakkaleju. Med sprehodom po središču mesta, ob stolpu z uro, si predstavljajte, da so tukaj bile stare prodajalne. Ko vidite posodo z glavo konja ali račke pri prodajalcu keramike, opazujte, ali je posoda izdelana iz rdeče glinene mase, ali je podlaga nanesena s kapanjem, in ali je vzorec pod ali nad emajlom. Pogled na dno posode vam pogosto pokaže barvo glinene mase. Najnovejše informacije o delavnicah in razstavah lahko pridobite pri občinski službi za kulturo in turizem ter pri univerzi. Ko opazujete posodo, se spomnite, da je bila izdelana ob obali Bosporja, z glino, pridobljeno iz tega območja, in z znanjem, ki se je prenašalo od mojstra do učenca. Tako boste spontano razumeli, zakaj se ime mesta začne z besedo "čanak" (posoda).

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar