Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Sledi svilene poti, od kokona do tkanine.

Med sprehodom po zgodovinski tržnici v Bursi boste mimo hodili ob stavbi, ki je znana po svilu, ob pokritem trgu, kjer so trgovine z zlatom, in ob trgovinah, v katerih so v izložbah obesjeni svileni šalci. Ta prizor ni naključje.

Radar TürkiyeRadar Türkiye30 Eylül 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Sledi svilene poti, od kokona do tkanine.

Mednarodna enciklopedija islam (TDV) opisuje Bursi kot mesto, kjer se zgodovina prepleta z svilo. Med sprehodom po zgodovinski tržnici boste opazili zgradbo, ki je znana po svili, pokrito tržnico, polno zlatarnic, in trgovine, v katerih so v izložbah razstavljeni svileni šal. Ta prizor ni naključje. Bogastvo tega mesta že petsto let temelji na majhni gusici, ki splete kokon, in na nitki, ki se iz njega pridobiva. Zgodovinar Halil İnalcık v prispevku o Bursi v Mednarodni enciklopediji islam to jasno pove: trgovina in industrija svile so bile glavni viri blagostanja v Bursi. V tem prispevku bomo podrobno opisali pot svilene gusice, od listov murve do kokona, poti trgovskih karavan, tržnico kokonov na dvorišču Koza Han in vam povedali, kje lahko danes vidite burško svilo. Od listov murve do kokona:

Svila je naravno vlakno, ki ga proizvede svilena gusica *Bombyx mori* v svoji ličinkarski fazi. Sestavlja ga dve tanki nitki, ki sta prekriti s snovjo, podobno vosku. Po študiji, objavljeni v reviji DergiPark, lahko neprekinjena nit, pridobljena iz enega samega kokona, doseže dolžino do 3000 metrov. Edina hrana te ličinke so listi murve; poročilo Ministrstva za trgovino iz leta 2019 tudi navaja, da so listi murve edini vir hrane za svilene gusice. Zato je ob vsakem mestu, kjer se gojijo svilene gusice, nujen tudi nasad murv. Ista poročila opisuje tudi koledar proizvodnje. V Turčiji se svilene gusice lahko gojijo dvakrat na leto, vendar se zaradi večje učinkovitosti gojijo samo spomladi. Ličinke, ki se izlegajo iz jajc, se proizvajalcem dostavijo v začetku aprila v regijah Egejskega in Mediteranskega morja, v drugih regijah pa konec aprila ali v začetku maja. Skupno delo traja štirideset dni, vključno z enomesečnim gojenjem in desetimi dnevi tkanja kokonov. Jajca so pakirana v škatle, ki vsebujejo približno 20.000 živih jajc, iz ene škatle pa se lahko pridobi od 40 do 44 kilogramov kokonov. V Bursi obstajajo tudi posebne pasme svilnih gusanic. Po poročilu Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo za Bursi iz leta 2019, projekt za ohranjanje genetskih virov svilnih gusanic, ki se izvaja v Središču za proizvodnjo svilnih gusanic, ohranja osem pasem, vključno z "Bursa Beyazı" in "Bursa Beyazı Desenli". V tem središču približno 150 žensk dela sezonsko, letno Po navedbah Inalćık, je vrednost svile, uvožene iz Irana leta 1479, dosegla 150.000 beneških zlatnikov. Genovci, Benečani in Florentinci, ki so imeli trgovinske predstavnike v Bursi, so tekli drug z drugim in poskušali pridobiti svilo. Leta 1501 je predstavnik družine Medici iz Firenc v Bursi, Maringhi, zapisal, da je ena pošiljka svile prinesla 70-80 dukatov dobička. Obstajajo tudi druge številke, ki kažejo na pomembnost trgovine v mestu. Po tem istem viru je bila letna vsota davkov, zbranih na uvoženih blagih v Bursi leta 1487, 140.000 dukatov. Ista študija opozarja, da so blaga iz Burse preko Brasova prišla na Madžarsko in od tam v vzhodno in srednjo Evropo. Skratka, Bursa je bila tržnica na zahodnem koncu Silk Road, kjer se je srečevalo Vzhod in Zahod.

Svila iz Burse ni bila le kupljena in prodana, ampak je bila tudi proizvedena v mestu. Po navedbah Inalćık je v Bursi leta 1502 obstajalo več kot tisoč tkalnih stanov. V enciklopediji je opisano, kako so bile svilene tkanine v mestu razvrščene v skupine, kot so žamet, brokat, svila in atlas, glede na število uporabljenih nit, fino tkanje ter uporabo zlatih in srebrnih nit. Bursa žamet, zlasti tisti, ki je bil okrašen z zlatimi nitmi, je bil eden najbolj iskanih izdelkov tiste dobe in je imel široko kupiteljsko bazo v Evropi, Egiptu in Iranu. Na spletni strani Ministrstva za kulturo in turizem je zapisano, da je bila Bursa med 15. in 17. stoletjem središče proizvodnje svilnih tkanin, ki so bile proizvedene pod nadzorom otomanskega dvora, in so služile tako potrebam dvora kot tudi okrasile evropske dvore.

Nastanek Koza Hana:

Za tako živahno trgovino je bila potrebna zgradba. Po informacijah iz TDV İslam Ansiklopedisi, je gradnja Koza Hana začela marca 1490 in je bila končana 29. septembra 1491. Han je zgradil sultan Bayezid II. Na spletni strani Ministrstva za kulturo in turizem je navedeno, da je bil namen zgradbe zagotavljanje prihodkov za mošejo in madraso v Istanbulu, arhitekt pa je bil Abdül-Ula Bin Pulad Şah, glavni gradbeni mojster pa Şuca Bin Karaca. Han je bil zgrajen na obsežnem območju med mošejo Orhan Gazi in Ulu Cami. Danes poznana zgradba, imenovana Koza Han, se v starih virih omenja tudi z drugimi imeni. V članku TDV so navedena imena Yeni Han, Simkeş in İpek Hanı, spletna Majhna zgradba v središču dvorišča je simbol karavanske postojanke. To je osmerokotna, kupolasta stavba, ki je mošeja, postavljena nad bazenom za obredno umivanje, do katere se pride po stopnicah. Profesor zgodovine Hasan Basri Öcalan z Univerze Uludağ v Bursi, s katerim je agencija Anadolu govorila leta 2024, to zgradbo opisuje kot eno od dveh mošejev v Turčiji, ki sta ohranili svojo prvotno obliko do danes. Karavanska postojanka je bila obnovljena leta 1671-72 in 1785, v 1950. letih pa je doživela obsežno restavracijo. Kot je navedeno v promocijskih materialih občine Osmangazi, je to mesto, kjer so stoletja upravljali s trgovino s kokoni. Bursa je sama proizvajala svoje kokone.

Sčasoma se je surovina začela proizvajati tudi v sami Bursi. Po podatkih organizacije TDV o svilu, proizvodnja svile v Anatoliji ni bila omenjena v zapisih iz 15. stoletja, vendar se je Bursa od 17. stoletja naprej uveljavila kot pomemben center proizvodnje svile. Študija, objavljena na spletni strani DergiPark, opisuje, da so bili v 18. stoletju anatolski svilenih tkanin cenjeni bolj kot iranski izdelki, in da je s povečanjem zanimanja evropskih tkalcev za anatolski kokon, se je država preobrazila iz kraja, kjer se je tkala svila, v kraj, kjer se je proizvajala. 19. stoletje je bilo stoletje strojev. V enciklopediji je zapisano, da so bili od leta 1838 naprej uvažani parni stroji, imenovani "mancin", za predenje svile iz kokonov. Po poročilu Ministrstva za trgovino se je industrija predenja svile začela leta 1845 z ustanovitvijo tovarne s 60 "mancini" v Bursi. Sledili so težki čas. Članek, objavljen v reviji "Belleten" Turške zgodovinske akademije, opisuje, da so bolezni, ki so se pojavile pri svilopudih po letu 1860, zaustavile industrijo. Po tem samem članku je Uprava za javni dolg (Düyun-ı Umumiye İdaresi), ki je imela pravico do zbiranja davkov na svilo in je upravljala turške zunanje dolgove, odigrala ključno vlogo pri poskusih oživljanja industrije. Od šole do zadruge.

Najkonkretnejši korak pri iskanju rešitve je bila šola. Po podatkih študije, objavljene na spletni strani DergiPark, je prva šola za gojitelje svilopudov, ki jo je podpirala Uprava za javni dolg, z imenom "Harir Darüttalimi", odprta leta 1888 v Bursi, kjer se je izobraževanju udeležalo 12 učencev Če iščete lokalno pridelano svilo, lahko vprašate prodajalca, od kje je izdelek. Le nekaj korakov stran od hotela stoji Bedesten, ki ga je v poznem 14. stoletju zgradil Yıldırım Bayezid. Kulturni portal ga opisuje kot prvi bedesten, zgrajen v obdobju otomanskega cesarstva; nekoč so tukaj kupovali, prodajali in shranjevali najvrednejše dobrine mesta. Danes ga uporabljajo kot zlatarsko tržnico. Ministrstvo za kulturo in turizem na svoji spletni strani, posvečeni svetovni dediščini, opisuje območje Hanlar, skupaj s kompleksom Orhan Gazi, kot srce trgovine mesta že od 14. stoletja, s svojimi velikimi hoteli, bedestenom in tržnicami. Po seznamu na turškem Wikipediji je poleg Koza Han tudi İpek Han del te območja svetovne dediščine. Če želite videti celoten proces, od kokona do tkanine, obstajata še dva kraja, ki ju lahko obiščete. V Mestnem muzeju občine Bursa je poleg galerije v spodnjem nadstropju, kjer so rekonstruirana stara obrtna delavnice, poseben oddelek, posvečen svili, ki ga občina predstavlja kot eno najbolj zanimivih delov muzeja. V centru za proizvodnjo in dizajn svile Umurbey, ki ga je občina vzpostavila z obnovo stare tekstilne tovarne, pa lahko, kot je opisano v priročniku za izobraževanje zunaj šole, pod vodstvom vodiča, spoznate proces od kokona do preje in od preje do tkanine, ter si ogledate tkalne stroje.

Praktične informacije:

Območje Hanlar se nahaja v središču mesta, med džamijo Ulu Cami in džamijo Orhan Gazi, in vse ga lahko obiščete peš. Zgodaj zjutraj je na dvorišču Koza Han mirneje, če želite sedeti. Odprite dni in ure Mestnega muzeja in centra za svilo, pogoji za skupinske obiske ter morebitne stroške preverite na uradnih spletnih straneh institucij. Če vas zanima sezona kokonov, ciljajte na konec pomladi; prehranjevanje mormonov se na območju Marmara začne konec aprila in v začetku maja, kokoni pa se zberejo približno štirideset dni kasneje. Najzanesnejši način, da preverite avtentičnost svile pri nakupovanju, je vprašati prodajalca o sestavi in poreklu izdelka. Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar