Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Opazovanje obalnih vil v Bosporju z morja.

Vsak, ki potuje po Bosforskem prelazu z ladjo, na nek način zastavi isto vprašanje.

Radar TürkiyeRadar Türkiye24 Eylül 202631
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Opazovanje obalnih vil v Bosporju z morja.

Vsi, ki potujejo po Bosforskem prelivu z ladjo, se na nekem mestu zastavijo in si zastavijo isto vprašanje. Komu so namenjene te lesene hiše, ki so postavljene tako blizu vode, skoraj v samih valovih? Kdaj in zakaj so bile zgrajene? Vilae so najbolj prepoznaven del Bosforskega preliva, vendar je večina od njih danes še vedno stanovanja, zato notranjosti niso dostopne. Ta članek je namenjen temu, da vam pomaga razumeti vilo z zunanjega zornega kota. Poročamo o tem, katere dele vilo sestavljajo, od kod so njene barve, katere so najstarejše primere in kako jih lahko danes vidite z ladje, obali ali v muzeju. Kaj pomeni "vila"?

Beseda "vila" je v turški jezik prišla iz grške besede "yalos", ki pomeni obala in obrežje. V starejših besedilih so za te strukture uporabljali tudi besedo "sahilhane", ki je nastala iz združitve arabščine "sahil" (obala) in perzijščine "hane" (dom), če je bila zgradba zelo velika, pa so jo imenovali "sahilsaray" (obalo palača). Arhitekt in pisec Sinan Genim poudarja, da so čeprav so podobne strukture lahko najdene ob rekah Meriç, Porsuk in Yeşilırmak ter v Izmirju, vile v današnjem smislu značilne za Bosforski preliv. Po definiciji v enciklopediji TDV so vile, ki so bile zgrajene ob zalivu Halič in Bosforskem prelivu, datirane od 16. do sredine 18. stoletja, medtem ko so vile na Bosforskem prelivu svoj značilen videz pridobile v 18. stoletju. Vila Köşkü ob palači Topkapı je eden od zgodnjih primerov te vrste. S obdobjem Lale (v času vladavine sultana Ahmeda III., 1703-1730) se obala Bosforskega preliva začne polniti z letnimi domovi visokih uradnikov, bogatih trgovcev in družin, povezanih s palačo. Beseda "vila" je dolgo časa pomenila isto kot "gostilna" in "palača" in je običajno opisovala domove, v katere se družine poleti preselijo. V enciklopediji TDV je opozorilo, da je ta preselitev potekala kot obred, kot letni ritual. Po podatkih Wikipedije v turščini je približno 360 vil ob obeh straneh Bosforskega preliva, ki so se ohranile do danes. Anatomija vile

Da bi razumeli vilo, si jo predstavljajte kot dom z dvema obrazoma. Stranski del, obrnjen proti morju, je odprt in živahnen, s izboklinami, ki se raztezajo proti vodi; nasprotna stran pa je zaprta z visokimi vrtnimi zidovi in ozkimi uličami. Kot piše enciklopedija TDV, so vile dolge zgradbe, običajno v dveh nadstropjih, ki so Obale so običajno sestavljene iz pritličja, ki se razprostira nad kletjo in se odpre proti morju, ter zgornjega nadstropja, ki je podprto z lesenimi konzolami. Pritličje je namenjeno servisnim prostorom; tukaj se nahaja tlakovana površina, obložena z maltskim kamnom ali marmorjem, in svetle sobe, ki se odpirajo vanjo. V zgornjem nadstropju, do katerega se dostopa po širokih, ploskih lesenih stopnicah, so se nahajale verande, salonske sobe, spalnice in včasih knjižnice. V vilah so balkoni redko uporabljeni, namesto njih pa so široke verande. Povezava z morjem je bila prav tako značilna za obale. Ker je bil v preteklih stoletjih edini način dostopa do obale po morju, je bila prisotnost pristanišča nujna; po mnenju Genima so bila pristanišča običajno postavljena pod haremom ali v haremnem vrtu, kot majhen pomol. Na koncu pomola je lahko bila kopališče, v kotu vrta pa ribarnica. V notranjih prostorih so bile postavljene majhne bazene in fontane, da bi se ohranil zvok vode. Kot opozarja Genim, je bila tradicija povezana tudi s pomoli; mornarji in ribiči so imeli pravico stopati na te pomole, ribiči pa so lahko tukaj razgrnili in zbirali svoje mreže. Bela, apnenčasta barva in siva

Najpreprostejše informacije o barvi obal najdemo v TDV. Čeprav so bile obale običajno skromne velikosti, so bile podobne majhnim palačam in so bile pobarvane v belo ali apnenčasto barvo. Apnenčasta barva je naravna barva, ki vsebuje železov oksid in se nahaja v zemlji. Zgodovinarka umetnosti, doc. dr. Zeynep Emel Ekim, s katero je agencija Anadolu Agency leta 2024 opravila intervju, je pojasnila, da ta barva, poleg rdeče, vsebuje tudi odtenke rjave in rumene, in da ščiti les pred soncem, vlago in dežjem. Njena uporaba je zahtevna. Na očiščan les se najprej naneseta vodoodporna podlaga, nato pa se nanese trda smola, pripravljena z lanenim oljem in apnom, ki se nato obrusijo, barva pa se po potrebi naneseta v dveh plasteh. Ker se barva nanaša samo na les, je ni mogoče najti na strukturah iz kamna ali marmorja. Danes je veliko primerov, kjer so te barve nadomestile poceni sintetične rdeče barve. Ekim med primeri, kjer je bila originalna apnenčasta barva uporabljena s skrbnostjo, našteva vilo Amcazade Hüseyin Paşa, vilo Kont Ostrorog v Kandilli in vilo Sadullah Paşa v Çengelköy. Ni vse obale, ki so bile rdeče. V TDV je zapisano, da so obale v obalnih Novo selo, Tarabya in Büyükdere so imelela poletna domovanja tujcev in veleposlaništev, pri čemer se nekateri od starih veleposlaniških posestev v Büyükdere še danes uporabljajo kot poletna domovanja. V Sarıjerju so imele srednje družine vile. Na evropski strani je kmečka značilnost bolj izrazita; vrtovi se stopnjujejo v terasah navzgor po pobočju. Eden od razlogov, zakaj je območje tako podrobno opisano, so knjige bostancıbaşıja (vodje obalnega osebja). Medtem ko je sultan plul po Bosforskem prelivu s svojo ladjo, je bostancıbaşı upravljal ladjo in zagotavljal informacije o vilah, vrtovih, paviljonih in pristaniščih ob obali. Redno vodene knjige, ki so bile namenjene temu delu, so med najpomembnejšimi dokumenti, ki nam danes omogočajo, da sledimo, komu je katera vila pripadala v določenem obdobju. Tudi plovba z ladjo je imela svoje pravilo. Po navedbah TDV so ministri sedeli v ladjah z petimi, nižje uvrščeni uradniki pa v ladjah s štirimi, tremi ali dvema pari vesel. Ko je ladja plula mimo vile, je bilo obvezno zapreti dežnik kot znak spoštovanja. Najstarejša vila je vila Amcazade Hüseyin Paşa.

Najstarejša ohranjena vila na Bosforskem prelivu je vila, ki jo je na evropski strani, med Kanlıca in Anadoluhisarı, zgradil Amcazade Hüseyin Paşa, ki je bil veliki vezir iz družine Köprülü. Viri TDV navajajo, da je bila zgrajena leta 1699 in jo opisujejo kot najstarejšo ohranjeno leseno zgradbo na Bosforskem prelivu, morda celo v Istanbulu. Zaradi povezave z vakufi (verskimi fundacijami) se je imenovala tudi "Mevsimlik Köşk" (poletna vila). Po Karlovičanski pogodbi je bil avstrijski veleposlanik 29. aprila 1700 na ta kraj pripeljan po morju in gostovan. Vila je bila nekoč velik kompleks z dvajsetimi sobami, ki je obseval harem in je imel fasado, ki je segala 80 metrov do morja. V 19. stoletju so glavne zgradbe zgorele ali se porušile; danes je ohranjena samo enonadstropna veranda, ki stoji delno na pilotih ob obali. Gre za eno samo dvorano v obliki črke T. V sredini, na tlakovani ploščadi iz marmorja, se nahaja bazen z fontano, medtem ko trije odseki rahlo naraščajo kot atij. Čeprav je zunanjost zgradbe zelo preprosta, je notranjost bogato okrašena z zlatimi vezeninami, omaricami z vložki iz slonovine in perlamutra ter panoji, ki prikazujejo cvetoče rastline, ki Načrt je eden izmed najboljših primerov osmanske vile. Ima popolnoma simetrično zasnovo glede na dve presekajoči se osi, s centralnim dvoriščem. V vogalih dvorišča, ki poteka vzporedno z morjem, sta dve sobi, na strani morja in vrta pa sta atrij. V nadstropju se dvorišče zaokroži in ga prekriva nizka kupola, ki spominja na sobo. Majhna knjižnica, ki gleda na dvorišče, nakazuje, da je ta prostor uporabljan za obroke in glasbene prireditve. Pravo presenečenje pa predstavljajo stene. V nišah sob so ročno izdelane slike, ki prikazujejo vile, palače in obalne rezidence ob Bosforskem prelivu in Zlati roga. Ena od njih prikazuje Topkapıjsko obalno rezidenco, ki je zgorela leta 1862; torej so stene vile kot dokument izgubljenih struktur. Zgradba je dobila današnji videz po obnovitvi, ki sta jo izvedla arhitekta Turgut Cansever in Cahide Tamer v letih 1949-1951, nato pa je bila še enkrat obnovljena v letih 1995-1997 pod vodstvom Feyze Cansever, danes pa jo ohranja fundacija Tek-Esin. Rdeča fasada je vidna z ladij, ki plujejo mimo Çengelköya. V Kandilli je vila Kıbrıslı, v Kanlıci pa vila Hekimbaşı.

Na evropski strani, po prečkanju Küçüsu, se ob obali Kandilli začne vila Kıbrıslı. Vila je bila zgrajena v zadnjem četrtletju 18. stoletja, njen prvi lastnik je bil İzzet Mehmed Paşa, eden od velikih vezirjev sultana Abdülhamida I., leta 1840 pa jo je kupil Kıbrıslı Mehmed Emin Paşa, po katerem je dobila svoje ime. Po podatkih turške Wikipedije je to vila z najdaljšo fasado ob Bosforskem prelivu, dolga 64 metrov. Najbolj ohranjeni del je selamlık (sprejemna soba); dostop do njega je preko štirih stebrov, v štirih vogalih pa so sobe. Opazujte, kako je fasada okrašena z elementi, ki ustvarjajo vizualni učinek, in kako so okna postavljena v vrsto. Kmalu severno, med Kanlıco in Anadoluhisarı, stoji vila Hekimbaşı Salih Efendi. Vila dobi ime po Salih Efendiju, enem od zdravnikov sultana Abdülmecida, ki jo je kupil v 1850. letih. TDV piše, da je ta vila znana predvsem po svojih cvetnih vrtovih in limonah, pri čemer je omenjeno, da so nageljni in vrtnice, ki so jih tukaj gojili, postale predhodnice kasnejših rastlinjakov v regiji. Po Salih Efendiju, ki je bil navdušen nad botaniko, je bila poimenovana tudi ena od vrtnic. Vila, katere severni del je Leta 1995 je prišlo do požara, v katerem je bila uničena večina stavbe; ob obnovi, ki se je začela leta 1998, niso upoštevali videza stavbe takoj pred požarom, temveč njen videz iz leta 1890. Ta vila pripoveduje tudi o vplivu Zahoda, ki se je začel s palačo Dolmabahçe. TDV (Turška zgodovinska družba) navaja, da so v 19. stoletju gradili okrasne stavbe iz opeke, opremljene z vsemi elementi neoklasicizma, pri čemer so uporabili marmor, in da se je klasična fasada spreminjala z elementi, ki so prišli zahoda. Če gledate od morja, je najlažji način za razumevanje te spremembe, če vidite leseno, izbokljočo stavbo in simetrično opečno stavbo s stebri, ki stojijo ena poleg druge. Mehtabiye, paviljon za sončni zahod in konec življenja.

Vile niso bile le glavne stavbe. Genim pravi, da so vile na evropski strani (Rumeli) imele "mehtabiye" (opazovalnico za lunino svetlobo), vile pa na azijski strani (Anadolu) pa "paviljon za sončni zahod". V teh majhnih paviljonih, ki imajo v imenu že vgrajeno funkcijo, so opazovali lunino svetlobo ali sončni zahod na drugi strani. Razmislite o odnosu med obema stranma Bosforske ožine glede svetlobe; na strani Anadolu, ki gleda proti zahodu, je v ospredju sončni zahod, medtem ko na strani Rumeli prevladuje lunina svetloba, ki se odraža na vodi ponoči. To življenje se je končalo v začetku 20. stoletja. TDV piše, da je konec prve svetovne vojne tudi konec življenja ob obali. Zaradi gospodarskih težav družine niso več zmogle vzdrževanja svojih vil; večina obalnih hiš in vil se je prodala, kar je odmaknilo od prvotnega namena in načrta, del pa je izginil zaradi požarov. Požari, ki so bili neizogibni sovražniki lesa, so bili glavni razlog za izgubo vil ob Bosforski ožini. Zakon o Bosforski ožini in zaščita.

Osnovni okvir za danes zaščito vil in njihovih okolij je zakon o Bosforski ožini, št. 2960, ki je bil sprejet 18. novembra 1983 in objavljen v uradnem listu 22. novembra 1983. Namen zakona je zaščititi in ohraniti kulturne, zgodovinske vrednosti in naravno lepoto območja Bosforske ožine v javnem interesu ter omejiti gradnjo, ki bi povečala poselitev. Zakon deli območje v plasti. Za obalo in obalno pasovno območje je območje vidnosti, za njim pa območje vidnosti iz drugega mesta, in na zunanjem robu Če želite obiskati vile ob Bosporskem prelazu, linija Çengelköy-İstinye poteka med naselji Çengelköy, Arnavutköy, Bebek, Kandilli, Anadolu Hisarı, Kanlıca, Emirgan in İstinye, in se ovija med obema stranema prelaza, ter poteka ob obalah. Linija Bebek-Emirgan, ki deluje ob konci tedna in med počitnicami, prav tako poteka skozi Anadolu Hisarı in Kanlıca. - Keratvoji vožnje in urni se lahko spreminjajo, preverite najnovejši razpored na spletni strani Şehir Hatları. Če želite obiskati območje peš, je obala na evropski strani, od Bebeka do Rumeli Hisarı in Emirgan, dobra izbira. Vila Şerifler v Emirganu, kot pravi TDV, je tudi "vojaška vila"; ker poteka med cesto in morjem, lahko fasado vidite s pločnika. Angleška Wikipedija to vilo, zgrajeno leta 1780, opisuje kot najstarejšo ohranjeno vilo na evropski strani. Po informacijah iz članka v TDV je vila v lasti Ministrstva za kulturo. V Arnavutköju poteka obalna cesta, ki poteka ob vilah. Na azijski strani so vile običajno postavljene med morjem in cesto, zato jih pogosto vidite le iz vrta. Za najboljši pogled na vile Kandilli, Kanlıca in Çengelköy je priporočljivo, da jih opazujete z nasprotne strani, še posebej z obale ob Bebeku in Rumeli Hisarı. Najbliže vilam se lahko približate v muzejju Sadberk Hanım v Büyükderu. Glavna zgradba muzeja je vila Azaryan, zgrajena konec 19. stoletja; bila je obnovljena pod nadzorom arhitekta Sedad Hakkı Eldem med letoma 1978 in 1980 in preurejena v muzej, ki je bil odprt 14. oktobra 1980 kot prvi zasebni muzej v Turčiji. Med ogledom razstav posvetite pozornost ne le zbirkam, ampak tudi velikosti sob, stopniščem in pogledu na Bospor skozi okna. Če želite videti obalno zgradbo v velikosti palače, sta odprta za obisk tudi palača Küçüksu in palača Beylerbeyi na azijski strani. Trenutne dni in ure obiska preverite na uradnih spletnih straneh.

Praktični nasveti:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar