Leta 1923, ko je bila Ankara proglašena za prestolnico, je bila mesto z okoli trideset tisoč prebivalci, ki je ležalo ob vznožju gradu. V petnajstih letih so bili zgrajeni aveniji, ministrstva, železniška postaja, opera, univerza in veleposlaništva; mesto se je preobrazilo v odraz arhitekturnega programa države.

Leta 1923, ko je bila Ankara proglašena za prestolnico, je bila mesto z okoli 30.000 prebivalci, ki se je razprostiralo ob vznožju gradu. V naslednjih petnajstih letih so bili zgrajeni bulevarji, ministrstva, železniška postaja, opera, univerza in veleposlaništva; mesto se je preobrazilo v odraz državne arhitekturne vizije. Danes, ko se sprehodite od Ulusa do Kizilaya, lahko opazite dve različni interpretaciji te vizije, če veste, kam gledati.

Prvi jezik je zgodnja nacionalna arhitektura. Ta slog, ki se je pojavil v zadnjih letih otomanske države in se v prvih desetletjih republike preselil v Ankaru, združuje seldžuške in otomanske motive (ostre loke, mozaike, bogate obrobe, kupole) v sodobnih javnih zgradbah. V Ulusu so najboljši primeri Vedat Tekova Druga zgradba parlamenta (1924) in Ankara Palas, ki ga je dokončal Kemaleddin (1927), Etnografski muzej, ki ga je zasnoval Arif Hikmet Koyunoğlu (1928), in zgradba Turške družbe (današnji Muzej slik in kiparstva, 1930), ter zgradbi Zračne banke (1929) in Poslovne banke, ki ju je zasnoval Italijan Giulio Mongeri. Vse te zgradbe so v bližini in jih lahko obiščete kot muzeje ali javne zgradbe.

Drugi jezik je modernizem 1930. let. Mlada republika se je obrnila k Evropi, tudi v arhitekturi. Nemški in avstrijski arhitekti (Clemens Holzmeister, Ernst Egli, Bruno Taut, Paul Bonatz) so ustvarili preprost, funkcionalen in monumentalen jezik v ministrstvih, šolah in drugih javnih zgradbah. Fakulteta za jezik, zgodovino in geografijo, ki jo je zasnoval Taut (1937), v Sihhiyi, blok ministrstev in nova zgradba parlamenta, ki ga je zasnoval Holzmeister (začeta leta 1938), zgradba, ki jo je zasnoval Bonatz in je bila kasneje preurejena v opero (1948) v Ulusu, ter železniška postaja Ankara, ki jo je zasnoval Şekip Akalın (1937), so predstavniki tega obdobja. Gladke fasade, dolge vodoravne linije in kamnita obloga; enkrat, ko to opazite, boste to videli povsod.

Če želite videti obe interpretaciji, se preprosto sprehodite po bulevarju Atatürka; ta se razteza od Ulusa do Čankaye, in mesto se je skozi zgodovino razširjalo od severa proti jugu. V Ulusu so kupole in mozaiki, v Sihhiyi kamniti modernizem, v Kizilayu stavbe iz 1950. let, v Kavaklıderu veleposlaništva, v Čankayi pa vili. Mesto samo je

Kako se ustanovi prestolnica?

Komentarji