Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Antalijina pot Selčukidskega obdobja.

Antalija se na turističnih zemljevidih zdi omejena na samo eno znamenitost: na minaret Yivli v starem mestu Kaleiçi.

Radar TürkiyeRadar Türkiye15 Ekim 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Antalijina pot Selčukidskega obdobja.

Na turistični karti Antalije se zdi, da je edina seldžuška znamenitost Yivli Minare v starem mestu (Kaleiçi). Vendar pa je pravi odtis tega stoletja zunaj mesta: dva karavanseraja na cesti proti Burdurju in en karavanseraj v dolini za Alanyo so materialni dokazi trgovine, povezani z pristaniščem. Evdir Han, Kırkgöz Han in Alara Han so bili zgrajeni v prvi polovici istega stoletja, v obdobju tridesetih let; vsak od njih ima svoj načrt, svojega ustanovitelja in danes svojo usodo. Ta besedilo najprej opisuje, kako se je pristanišče prešlo v roke Seldžukov, nato pa opisuje karavansaraje po vrstnem redu in pove, kako do njih danes priti.

Glede na članek o Antaliji v enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi, je I. Gıyaseddin Keyhüsrev mesto prevzel 5. marca 1207 in za guvernerja imenoval Mübarizüddin Ertokuša. Mesto dolgo ni ostalo v rokah Seldžukov; leta 1212 so ga lokalni kristjani, s podporo ciprskega kralja, uprli, in mesto je prešlo v ciprske roke. I. İzzeddin Keykavus ga je 22. januarja 1216 ponovno prevzel in Ertokuša ponovno imenoval za guvernerja. Inventar starega mesta, ki ga je pripravila občina Antalya, tudi omenja, da je Ibn Bibi prvič omenil omenjenih dve obleganji, leta 1207 in 1216, pri opisu zgodovine vrat Kale Kapısı. Ista enciklopedija navaja, da je osvojitev začela mesto spreminjati v turško-islamsko mesto, da je trgovina s ciprskimi Latinci oživila gospodarstvo in da je v pristanišču v obdobju Keykavusa ustanovljena ladjedelnica. Leta 1221 je I. Alaeddin Keykubad po dveh mesecih obleganja prevzel Kalonoros, utrdbo, ki je bila v rokah armenskega plemena Kyr Vart, in ukazal, da se utrdba poimenuje Alaiye in da se zgradi ladjedelnica. Tako sta se v Sredozemlju pojavili dve seldžuški pristanišči; oba sta bila povezani s ceste, ki so vodile v notranjo Anatolijo, v Konya in na zahod, preko Burdurja, in ob teh cestah so stali karavanseraji. Vse tri zgradbe so produkt tega konteksta. Evdir Han je najstarejši.

Prvi karavanseraj na poti od Antalije proti Burdurju je Evdir Han. Enciklopedija TDV İslam Ansiklopedisi opisuje zgradbo približno 18 kilometrov severozahodno od Antalije, v bližini vasi Yeşilbayır, na stari cesti Antalya-Burdur. Njegova napis je danes izgubljen; leta 1928 ga je prebral R. Riefstahl, in ugotovljeno je bilo, da je bil Občina Döşemealtı in Fakulteta za likovne umetnosti Univerze Akdeniz sodelujeta pri oživljanju stare gostilne; po obnovitvi naj bi gostilna gostila kulturne dogodke in v njej naj bi se uredila muzej. Ko prispete, opazite marmorni vhod in prostrano dvorišče; večina obokov je porušena, zato previdno hodite med padlimi kamni. Gostilna Kırkgöz je bila obnovljena.

Če nadaljujete po cesti proti Burdurju, boste prispeli do območja Kırkgöz, do izvira Pınarbaşı. Gostilna Kırkgöz, kot jo opisujeta Kulturni portal in okrožna uprava, se nahaja na poti Antalya-Burdur, v mejah soseske Bıyıklı. Leži na pravokotni površini, usmerjeni sever-jug, in sledi klasičnemu seldžukovskemu vzorcu za gostilne: prostore, ki obkrožajo veliko dvorišče, in zaprt prostor na severni strani dvorišča sta zgrajena kot dve ločeni enoti. Zunanji zidovi so podprti s stebri in vogalnimi stolpi, ki imajo obliko kvadrov. Marmorni portal v sredini južne fasade je izboklina, ki se dviguje nad zunanjim zidom; odpre se kot preprosta, špičasta arkada, obdano z okrasnimi elementi, in skozi nizko, obokan vhod se vstopi v špičasto, obokano predprostor, ki vodi v dvorišče. Na vzhodni in zahodni strani dvorišča sta dvojni vrsti stebrov, ki podpirajo streho, in v vogalih so obokane sobe. Zaprt del je en sam, špičast, obokan prostor, ki se razteza od vzhoda do zahoda in je podprt s šestimi špičastimi loki. Inskripcija loči to gostilno od drugih dveh. Inskripcija na portalu, ki obsega šest vrstic, opisuje strukturo kot "ribat" (vojaško postojanko) in omenja İsmetü'd-Dünya ve'd-Din kot njenega ustanovitelja; Kulturni portal navaja, da je bila ona hčerka Mugiseddin Tuğrul Şaha, sina sultana II. Kılıçarslana, in da se njeno ime omenja kot ustanoviteljica v gradbeni inscriptiji iz leta 1232 v Uluborlu. Gradnja je potekala v obdobju sultana II. Gıyaseddin Keyhüsrev, med letoma 1237 in 1246; v vrstici z datumom na inscriptiji je mogoče prebrati le "trinajst". Besedilo opisuje sultana kot lastnika insignij, kot so krona, zastava in pas, ki jih prej niso uporabljali seldžuki, in opisuje funkcijo ribata kot kraja, kjer so gostili potujoče ljudi, ki potujejo od vzhoda proti zahodu; Portal to izjavo šteje za izvirno in edinstveno. Torej, ena od največjih gostiln v Antalyi Naslov spletne strani "Kültür Portalı" navaja lokacijo v naselju Çakallar, Alara grad pa je oddaljen osemsto metrov. Marmorna napis na vrhu vhodnega portala, ki ga je naročil sultan Alaeddin Keykubad, datira v leto 629, kar ustreza letu 1231-32. Po navedbah portala, napis sultana opisuje kot "gospodarja arabskih in perzijskih sultanov", pri čemer je zgornji del napisa sčasoma izginil. Napis je obrobljen z kamnitimi konzolami v obliki lionskih glav. Načrt Alare se razlikuje od načrtov obeh karavanserajev. Čeprav ga enciklopedija uvršča med sultanske karavansereje, opisuje, da ne sledi shemi odprtega dvorišča in zaprtih prostorov, temveč da so zaprti in odprti prostori postavljeni v enotnem, pravokotnem načrtu okoli središča; predstavlja pomemben primer skupine, ki vključuje tudi Afšin in Tercan. Vhod vodi v majhno, kvadratno dvorišče, na vzhodni steni katerega se nahaja fontana z nišo v obliki školjke. Tükel opisuje zvezdasto obokano streho tega portika in stopnice, ki vodijo do strehe. Iz dvorišča se dostopa do srednjega koridorja, ki vodi do gostinskih sob in portikov; koridor je obrobljen z dvema vrstama obokanih prostorov, zunanji so hlevi, notranji pa so namenjeni za prevoz tovora in osebja. Ena od sob v zahodnem krilu je zaradi edine niše za molitev v stavbi označena kot mošeja. Stene so večinoma iz kamna, medtem ko so fasade, ki gledajo na pobočje, iz lomljenega kamna; na nekaterih kamnih so vidne oznake kamnosekov, skupne za grad, na ometu pa so vidne rdeče, cik-cak vzorce. Svetilke z lionskimi glavami so redke v seldžuški arhitekturi. Karavanseraj je bil v zadnjih letih obnovljen; srednji koridor, ki je bil nekoč obokan, je danes pokrit s kovinsko konstrukcijo in policarbonatno streho. Trije načrti, tri zgodbe.

Ko jih postavimo drug poleg drugega, se trije karavanserji združijo v eno učbenico. Evdir je primer, ki je tesno povezan s sirsko in al-Džazirsko tradicijo, saj ima odprto dvorišče z štirimi portiki, in je skoraj edini tak tip v Anatoliji. Kırkgöz, z načrtom, ki vključuje dvorišče in zaprt prostor, je južna podaljšava velikih sultanskih karavanserajev na cesti Konya-Aksaray. Alara pa je eksperimentalna struktura s povezanimi, centralnimi načrti, za katero se domneva, že bila namenjena za nastanitev vojske. Njihovi graditelji so tri različne zgodbe: sultan Keyk Za obisk Alare se od Antalije peljete po cesti proti Alanyi in zavijete pri bližnjem odcepu v bližini Okurcalarja. Sledite poti ob reki; karavanseraj se nahaja na ravnici v dolini, trdnjava pa na skalnati vzpetini. Obe znamenitosti lahko obiščete v enem popoldnevu. Pred odhodom preverite delovni čas in pogoje vstopa na spletnih straneh Kulturnega portala in okrožne uprave Döşemealti. Ne glede na to, katero znamenitost obiščete, se za trenutek ustavite pred vhodom in si oglejte napis; tam je samo en stavek, ki pove, kdo je pred osemsto let investiral v to pot.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar