Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Ankara kamen, andezit rožnate barve iz prestolnice.

Oglejte si kamne Ankare, opazujte starost v mojih očeh. Prva vrstica pesmi ljubezno združuje kamen mesta in starost v očeh, in to ni naključje.

Radar TürkiyeRadar Türkiye30 Eylül 202629
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Ankara kamen, andezit rožnate barve iz prestolnice.

Poglejte kamen Ankar, opazujte starost v mojih očeh. Prva vrstica pesmi ljubezno združuje kamen mesta in to ni naključje. Kamen Ankar res obstaja; ime je andezit, barva je rožnata, tekstura je gosta in trda. Od obzidja do fasade železniške postaje, od reliefov v Güvenparku do sten fakultet, najpomembnejše zgradbe mesta so zgrajene s tem kamnom. Ta članek opisuje izvor kamna Ankar, ki sega milijone let nazaj, njegovo nastajanje, vlogo v zgodnjih letih ustanovitve prestolnice in kje ga lahko danes vidimo v mestu. Kaj je andezit?

Andezit je vulkanska skala, ki nastane, ko magma, ki prihaja iz globine Zemljine skorje, ohladi. Geologi ga opredeljujejo kot srednji tip med bazaltom in riolitom; vsebnost silikata se giblje med 57% in 63%. Glavna mineralna sestavina je plagioklaz feldšpat, poleg njega pa tudi piroksen in hornblend. Njegova porfiritna tekstura, ki pomeni, da vsebuje vidne, večje kristale v drobnozrnati matriki, mu daje značilen, pikačast videz. Ime dobi po Andskih gorah v Južni Ameriki; ta izraz je prvi uporabil nemški geolog Leopold von Buch leta 1826. Andezit je najpogostejša kamnita vrsta v območjih, kjer oceanska skorja potaplja pod kontinentalno skorjo, in na otočnih oblasteh. Ljudstvo ga že tisočletja uporablja kot gradbeni material; pomniki, kot sta Borobudur na Javi in Sacsayhuaman v Peruju, so zgrajeni iz andezita. Kamen Ankar je del te velike družine. Stari vulkani pod Ankarom

V okolici Ankarja se nahajajo vulkanske kamne, ki segajo od pozne krede do pliocena. Najpogostejše in najbolj značilne so vulkaniti iz zgodnjega neogena, imenovani Kızılcahamam ali Galatijski vulkaniti; bazaltni stebri in fosilni gozd v geološkem parku Kızılcahamam in Çamlıdere so sledovi te vulkanične aktivnosti. Kamni, ki se uporabljajo kot "kamen Ankar", pa predstavljajo drugačno skupino. Po študiji, ki jo sta objavila Nizamettin Kazancı in Alper Gürbüz v Turškem geološkem biltenu, se ti vulkaniti pojavljajo v obliki plošč v območjih med Gölbaşı, Bala in Elmadağ. Namesto, da bi bili del velikega vulkanskega sistema, so to izbruhi, ki so se zgodili posamezno v zgodnjem in srednjem miocenu, nato pa so bili prekriti s sedimentnimi plastmi iz poznega miocena in pliocena. To pomeni, da je starost rožnatih kamnov, ki jih vidite na hribih južno od mesta, približno od petnajst do dvajset milijonov let. V okolici Mamaka, na c Ta je trda in gosto teksture, a kljub temu se relativno enostavno obdeluje; ker ni porozna, ne vpija vode in je zato odporna proti zmrzali in obrabljenosti. Ko je mokra, njena barva postane živahnejša. Te lastnosti so jo naredile za priljubljen material za obložene površine in fasade že stoletja. Oglejte si, kako se po dežju ulice ali fasade v mestu Ulus spremenijo v temno rožnato; to je njena najboljša oblika. Kje so kamnolomi?

Kljub imenu, najpogostejše kraje, kjer se nahajajo kamnolomi za ankarški kamen, torej mesta, kjer se črpajo najboljši primeri, je okrožje Gölbaşı. Ista rožnata andezit se črpa tudi v okolici Čankırı, Afyon in Uşak, vendar se ime "ankarški kamen" ohranilo. Čeprav se kamen na zemljevidu zdi razširjen, so zaloge omejene, saj se ne morejo črpati kamni povsod; bližina mestnega središča, zasebna lastninska zemljišča, gozdovi in območja za varstvo otežujejo odpiranje novih kamnolomov. Zgodovinski kamnolomi pa se nahajajo znotraj mesta. Študija Kıymet Deniz in Yusuf Kağan Kadıoğlu, objavljena v reviji Ankara Araştırmaları, je mineraloško in geokemijsko primerjala kamne na obzidju Ankarškega gradu in ugotovila, najtesnejše ujemanje v sedmih starih kamnolomih na hribu Yenidoğan. To pomeni, da so zidovi gradu zgrajeni z rožnato andezitom, ki je bil izkopan na hribu tik ob gradu. Te informacije so pomembne ne le za ljubitelje zgodovine, ampak tudi za obnove; uporaba kamna iz istega izvora pri obnovitvenih delih ohranja celovitost strukture. Od gradu do Rima, dolga zgodovina kamna

Obzidje Ankarškega gradu je zgrajeno iz rožnate andezita s porfiroafanitno teksturo; med vrstami kamna so včasih vstavljene vrstice opeke in apnenca. Natančen čas gradnje gradu ni znan, vendar se domneva, da je obstajal že v obdobju, ko so se Galci naselili v Ankari. V 8. in 9. stoletju, ko je mesto pogosto napadalo, so bile obzidje hitro obnovljeno, pri čemer so bili v zidove vgrajeni marmorni bloki, stebri in vodni kanali iz ruševin rimskih spomenikov. Danes, ko hodite po notranjem delu gradu, boste opazili bele marmorne kose med vrsticami rožnatega andezita, celo obrnjene natpise; kamen povzema vse plasti zgodovine mesta v enem zidu. V stenah Rimskih kopelišč pa je bila uporabljena tehnika, pri kateri so se izmenjevale vrstice kamna in opeke. Arhitekt Haydar Topal, ko naštetje glavnih zgradb v Ankari, ki so z Kazancı in Gürbüz so navedli, fakulteti za jezik in zgodovino, pravna fakulteta, fakulteta za kmetijstvo in naravoslovna fakulteta, stavbe Ziraat Banke in Centralne banke so bile zgrajene iz ankaritskega kamna in še danes ohranjajo svojo veličastnost. Stavba drugega parlamenta, ki jo je zasnoval Vedat Tek leta 1923 in je bila zgrajena iz obdelanega kamna, je danes Muzej republike in je eden izmed prvih primerov te dobe. Temelj postaje Ankara, ki jo je zasnoval Şekip Akalın, je bil postavljen 3. novembra 1935, stavba pa je bila odprta 30. oktobra 1937; njena armirana konstrukcija je bila od zunaj popolnoma obložena z ankaritskim kamnom. Spomenik varnosti v Kızılayu, ki ga sta ustvarila avstrijska kiparja Anton Hanak in Josef Thorak leta 1935, je obkrožen z reliefi iz andezita, ki prikazujejo turško policijo, mejnike, intelektualce in kmetove. Reliefe okrasijo šestmetrsko bronasto figuro, ki stoji na 37 metrov visokem podstavku. Zgodba o kamnu, iz katerega je zgrajen Anıtkabir, pa je drugačna. Med letoma 1944 in 1953, v skladu s načrtom Emin Onata in Orhana Arde, je komisija zahtevala, da je kamen, uporabljen za obložitev, svetlejši od zemlje. Zato so bile zunanje stene dvorane slave, reliefi zmot in stebri, ki obkrožajo trg, obloženi s rumeno travertinom iz Eskipazara, lionske skulpture pa s travertinom iz Kayseri Pınarbaşıja, območje za proslave in stopnice pa z belim travertinom iz Haymane. Kot pišejo strokovnjaki za rudarstvo in nafto v reviji Aurum, so v prvih letih republike v javnih zgradbah prestolnice uporabljali ankaritski andezit, medtem ko je gradnja Anıtkabirja predstavljala prelomnico za turško industrijo naravnih kamnov; odprli so nove kamnolome in vzgojili nove mojstre. Haydar Topal Anıtkabir uvršča med zgradbe, zgrajene z uporabo andezita, vendar je pomembno poudariti, da je glavni kamen, uporabljen pri gradnji, travertin. Če ju vidite drug ob drugem, boste bolje razumeli, kako specifičen je rožnati andezit za Ankara.

Kje ga lahko vidite?

Da bi videli ankaritski kamen, ne potrebujete obiska muzeja; samo mesto je muzej na prostem. Začnite svojo pot pri Kale. Oglejte si bele marmorne bloke in fragment stopnic, vgrajene v rožnate vrstične pasove na stenah notranjega gradu; kamnolom Yenidoğan Tepesi je le nekaj kilometrov oddaljen. Ko se spustite iz gradu v Ulus, Kamn kot del geološke dediščine

Kazancı in Gürbüz uvrščata kamn iz Ankare med naravne turške kamne, ki predstavljajo del geološke dediščine, skupaj s kamnom iz Ahlat, Nevşehir in Sille. Po njihovem mnenju je kulturna vrednost gradbenega materiala prisotna ne le v zgradbah, ampak tudi v kamnolomih, iz katerih je bil pridobljen. Zato priporočata, da se stari kamnolomi ohranijo kot naravni in kulturni spomeniki ter da se pri obnovitvah uporablja prvotni kamen iz teh kamnolomov. Raziskava, ki spremlja kamen iz Ankare do hriba Yenidoğan, je nastala prav iz te potrebe. Najboljši način za spoznavanje mesta je opazovanje njegovega kamna. Kamen iz Ankare je rožnate barve, trden in vztrajen; nosi s seboj spomin na lavo, ki se je pred petnajst milijonov let ohladila, in sega od galatskih obzidij do rimskih kopeli in železniške postaje Republike. Ko se naslednjič oprete na steno v Ulusu, se spomnite, da je ta v resnici vulkanska.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar