Osem mošej od Sultanahmeta do Eyüp Sultana.

Sultanahmetova džamija se nahaja v okrožju Fatih v Istanbulu, na zgodovinskem polotoku, in velja za enega najpomembnejših primerov klasične osmanske arhitekture. Gradnja džamije se je začela leta 1609 na ukaz osmanskega sultana I. Ahmeda, zgradba pa je bila dokončana leta 1617. Arhitekt džamije je bil znani arhitekt tistega časa, Sedefkâr Mehmed Ağa. Zgradba je poimenovana po sultanu, ki jo je dal zgraditi, in je v zahodnem svetu znana tudi kot "Blue Mosque" (Modra džamija) zaradi modrih, zelenih in belih tonov iznikskih ploščic, ki so uporabljene v notranjosti.

Džamija ima šest minaretov, kar ji daje posebno mesto v osmanski džamijski arhitekturi. Njena velika osrednja kupola ima premer 23,5 metra in doseže višino 43 metrov. Ta kupola počiva na štirih stebrih in je podprta z okoliškimi polkupolami. V notranji dekoraciji je bilo uporabljenih več kot 20.000 ročno izdelanih ploščic. Mihrab je iz marmorja in okoli njega so fine ročne poslikave. Minber je okrašen z estetskimi primerki umetnosti kaligrafije.

Avlija džamije ima značilno arkadno strukturo, ki jo pogosto vidimo v osmanski džamijski arhitekturi. Med prehodom iz avlije v notranjost se nahaja eleganten portal. V severozahodnem kotu džamije se nahaja grobnica sultana I. Ahmeda, ki je dal zgraditi džamijo. Poleg tega kompleks zgradb vključuje medreso, hunkar kasr in vodnjak.

Sultanahmetova džamija je danes tako aktivno mesto za molitev kot tudi pomembna turistična destinacija. Še posebej je zelo obiskana v mesecu ramazanu in ob petkovih molitvah. Zgodovina, arhitektura in umetniška vrednost džamije jo uvrščajo med simbole Istanbula, nahaja pa se v območju "Zgodovinskih območij Istanbula", ki je na seznamu svetovne dediščine UNESCO.

Ayasofya je edinstvena mojstrovina, ki se dviga v srcu Istanbula in je bila priča tako bizantinskemu kot osmanskemu obdobju. Ta veličastna zgradba, ki jo je leta 537 zgradil bizantinski cesar I. Justinijan kot cerkev, je s svojo arhitekturo in umetnostjo skozi stoletja navduševala. Po osvojitvi Istanbula leta 1453 s strani sultana Mehmeda II. je bila Ayasofya spremenjena v mošejo in je bila skozi leta obogatena z različnimi dodatki pod posebnim zanimanjem osmanskih sultanov. Z ogromno kupolo, mozaiki s fino obrtniško obdelavo, velikanskimi marmornih stebri in mistično atmosfero je Ayasofya očarljiv prostor, ki je skozi zgodovino gostil različna prepričanja in bil stičišče kultur in civilizacij. Danes je ta veličastna zgradba odprta za molitev kot mošeja, hkrati pa sprejema obiskovalce kot umetniško in zgodovinsko mojstrovino, kar jo še naprej postavlja med najpomembnejše simbole Istanbula. Med raziskovanjem Ayasofye je mogoče začutiti sledi preteklosti, si predstavljati zgodovinske spomine, ki odmevajo med kamenimi zidovi, in biti priča skupnemu dediščini človeštva.

Rüstem Paşa Camii je verska zgradba, ki se nahaja v četrti Eminönü v Istanbulu, v predelu Tahtakale, in velja za enega najlepših primerov osmanske arhitekture. Mošejo je leta 1561 zgradil osmanski vezir Rüstem Paša. Njena arhitektura pripada najbolj znanemu osmanskemu arhitektu Mimar Sinanu. Zgradba ima velik pomen tako z vidika arhitekturne zasnove kot tudi bogastva okrasja.

Mošeja je zgrajena na trgovskih zgradbah v svoji okolici. V spodnjem delu se nahajajo trgovine, mošeja pa je zgrajena na dvignjeni platformi nad temi zgradbami. Ta postavitev mošeje kaže na Mimar Sinanovo mojstrstvo pri gradnji veličastne zgradbe na ozkem prostoru.

Najbolj opazna značilnost Rüstem Paša Camii so bogate okrasne ploščice iz Iznika, ki so uporabljene na notranjih in zunanjih fasadah. Notranjost mošeje je prekrita s tisočimi ročno izdelanimi ploščicami z rastlinskimi motivi iz 16. stoletja. Te ploščice, ki vsebujejo motive, kot so tulipani, nageljni in hijacinti, so med umetnostnimi zgodovinarji priznane kot eni najdragocenejših primerov osmanske umetnosti ploščic.

Osrednja kupola mošeje se dviga na štirih stebrih in je podprta z polkupolami, ki obdajajo prostor. Kupola je osvetljena z velikimi okni, ki notranjost osvetljujejo. Mihrab, minber in katedra pritegnejo pozornost s svojo elegantno kamnoseško obdelavo. Mošeja ima en sam minaret, ki odraža klasičen osmanski arhitekturni slog.

Rüstem Paša Camii ni le prostor za molitev, temveč tudi eden najlepših primerov estetskega vidika osmanske umetnosti in arhitekture. Ker se mošeja nahaja v območju z intenzivnim trgovanjem v Eminönü, jo čez dan obiskujejo tako molivci kot ljubitelji umetnosti. Danes je mošeja še vedno aktivna in obiskovalcem nudi tako duhovni mir kot tudi vizualno praznovanje.

Süleymaniye Camii je monumentalna zgradba, ki se nahaja na hribu, ki gleda na Zlatni rog v okrožju Fatih v Istanbulu in velja za eno najpomembnejših del osmanske arhitekture. Mošejo je zgradil osmanski sultan Kanuni Sultan Süleyman po naročilu glavnega arhitekta Mimar Sinana. Gradnja se je začela leta 1550 in končala leta 1557. Mimar Sinan je to zgradbo označil kot "moje delo v usposabljanju".

Mošeja predstavlja središče velikega kompleksa. Ta kompleks vključuje socialne storitvene zgradbe, kot so medresa, knjižnica, darüşşifa (bolnišnica), imarethane (kuhinja), hamam in trgovine. Mošeja ima štiri minarete, od katerih sta dva s tremi, druga dva pa z dvema šerefelama. To simbolizira, da je Kanuni Sultan Süleyman četrti sultan na osmanskem prestolu in deseti sultan na splošno.

Osrednja kupola Süleymaniye Camii dosega višino 53 metrov in premer 26,5 metra. Kupola stoji na štirih velikih stebrih in je podprta z polkupolami na straneh. Okrasitev notranjosti je zasnovana v precej preprostem in estetskem slogu. Delo s čopiči, vitraži in primerki umetnosti kaligrafije so zelo opazni.

Na zadnjem delu mošeje se nahajata grobnici Kanuni Sultan Süleymana in njegove žene Hürrem Sultan. Poleg tega je grob Mimar Sinana takoj zunaj dvorišča mošeje. Danes mošeja deluje kot odprta molitvena prostor in jo intenzivno obiskujejo domači in tuji turisti, ki prihajajo v Istanbul. Süleymaniye Camii je z neprecenljivim pomenom za arhitekturo, funkcionalnost in zgodovinski pomen eden od ključnih postankov na poti molitve v Istanbulu.