Od zgradbe Ulus İşhan do stolpa Atakule: Modernizem v Ankari.

Ko izstopite iz postaje podzemne železnice Ulus, opazite nizke zgradbe na jugovzhodu trga in za njimi se dviga prizmatična stavba, poslovna stavba Ulus. Uprava za upokojence je leta 1952, med 10. avgustom 1952 in 9. februarjem 1953, razpisala tekmovanje za ureditev poslovne stavbe in trga; nagrado so osvojili Orhan Bozkurt, Orhan Bolak in Gazanfer Beken. Gradnja se je začela leta 1955; nizke zgradbe, ki gledajo na dvorišča, so bile odprte leta 1960, visoka stavba pa je bila dokončana leta 1963. Zgradba je sestavljena iz sedmih blokov, ki obkrožajo dve notranji dvorišči; aluminijaste okenske obnove, velike steklene površine in ostre prizmatične oblike veljajo za eno od zgodnjih primerov mednarodne moderne arhitekture v Turčiji. Kulturni inventar piše, da je ta zgradba ekvivalent stavbe Hilton v Istanbulu, vendar v Ankari. Prav ta projekt je bil tisti, ki je skupaj s spomenikom zmagoslavja iz leta 1927 resnično preoblikoval trg Ulus.

Danes je visoka stavba sedež Direktorata za mladino in šport, nizke stavbe pa delujejo kot tržnica. Vstopite v dvorišča in se sprehodite, opazujte, kako se stavbe odpirajo drug proti drugemu in si oglejte vrsto trgovin, ki gledajo na trg. Če želite videti celotno zgradbo, prečite cesto. Na drugi strani avenije je bila tržnica 100. leta, ki jo sta Semra in Orhan Dikel dobila na tekmovanju leta 1967 in je bila dokončana leta 1981; leta 2020 je bila zaprta, leta 2022-23 pa porušena. Ena od treh modernih tržnic, ki obkrožajo trg Ulus, je zdaj izginila; zato je poslovna stavba Ulus ne le zgradba, ampak tudi ostanek moderne plasti trga. Pridite zjutraj, preden se tržnica odpre, in boste lahko uživali v miru dvorišč, kjer lahko opazujete oblike zgradb brez gneče. Zgradba Sümerbank na severovzhodu trga pa je iz leta 1938 in je v slogu prejšnje generacije, z uporabo kamnitih oblog; s pogledom na obe generaciji lahko takoj primerjate.

Vir: Kulturni inventar; Wikipedia (Ulus İş Hanı, 100. Yıl Çarşısı, Sümerbank Genel Müdürlük Binası).

Do metro postaje Sıhhiye ali se sprehodite po aveniji; Turška zgodovinska ustanova se nahaja v ulici Kızılay, številka 1, v četrti Hacettepe, tik za avenijo. Projekt je zasnovala Turgut Cansever in Ertur Yener že leta 1951; stavba tiskarne je bila dokončana leta 1955, projekt glavne zgradbe pa je dobil končno obliko leta 1961. Gradnja se je začela leta 1962 in se končala leta 1966, ustanova pa se je preselila leta 1967. Leta 1980 je stavba prejela nagrado Aga Khan za arhitekturo v prvi fazi; žirija jo je ocenila kot pozitiven korak k arhitekturnemu izrazu, ki združuje sodobne gradbene tehnologije s tradicionalnimi koncepti in načeli. Kot opisuje arhiv nagrade, je srce stavbe tri nadstropja visoko notranje dvorišče, ki je osvetljeno s svetlobo od zgoraj; spominja na notranjo ureditev osmanskih šol, pri čemer so vse glavne funkcije razporejene okoli tega dvorišča. Aluminijasta okna so bila uporabljena skupaj z lesenimi rešetkami, kar poudarja javni značaj dvorišča in zasebnost sosednjih sob s pomočjo nadzora svetlobe. Zunanjost, izdelana izankaranskega kamna, daje stavbi masiven videz.

V pritličju se nahajajo konferenčna dvorana in skladišča knjig, v nadstropjih pa knjižnica, bralne sobe in pisarniški prostori. Knjižnica je bila ustanovljena leta 1931 skupaj z ustanovo in je specializirana knjižnica za turško zgodovino; dostop do nje imajo predavatelji, študenti podiplomskih študijev in neodvisni raziskovalci, od študentov pa se zahteva pisno soglasje mentorja, knjige pa se ne izposojajo. Če niste raziskovalec, si oglejte zgradbo z ulice Kızılay in javnega dvorišča med tiskarno in glavno zgradbo; opazujte ritem lesenih rešetk in maso kamna. Po posegih, ki niso bili v skladu s karakterjem zgradbe, je bila leta 2014 registrirana in obnovljena. Zasnova Cansever je še en način modernizma, ki se razlikuje od blokov stekla in aluminija na tej poti: pot, ki združuje nove tehnike z lokalnimi materiali in tradicijo notranjih dvorišč.

Vir: Nagrada Aga Khan za arhitekturo; Kulturni inventar; AYK (Knjižnica Turške zgodovinske ustanove); GZT; ttk.gov.tr.

Ko se boste približali trgu Kızılay, boste opazili stekleno zgradbo Emek İşhanı, ki se dviguje na vzhodni strani avenije Atatürk, na naslovu 117. Od leta 2015 se uradno imenuje Kahramanlar İş Merkezi. Zgradbo sta zasnovala Enver Tokay in İlhan Tayman, statične izračune pa je opravil Yusuf Berdan. Zgrajena je bila kot donosna nepremičnina za pokojninsko blagajno. Po informacijah iz Wikipedije, gradnja se je začela leta 1958, končala pa leta 1965. Z 24 nadstropji in višino 76 metrov je bila ob koncu gradnje najvišja zgradba v mestu in velja za prvi neboder v Turčiji, prav tako pa za prvo uporabo steklene fasade. Njena inspiracija je očitna: zgradba Lever House v New Yorku in sedež Združenih narodov, torej tanka, pravokotna stolpna zgradba, ki stoji na nizki podlagi. Celotno zgradbo, vključno z njo podlago in njeno ozko fasado, ki gleda proti aveniji, lahko vidite z parka Güvenpark.

Zgradba je bila 8. marca 2006 prodana preko privatizacije, leta 2015 pa je bilo spremenjeno njeno ime. Ker je zasebna lastnina, vstop v njo ni omogočen, njeno fasado pa lahko opazujete z ulice. Med petdeset največjih zgradb, ki so bile zgrajene od ustanovitve Inženirskega združenja, je tudi ta. Druge projekte Enverja Tokaya v Ankari so nadaljevanje tega sloga: dodatna zgradba Fakultete za politične vede (1955) ter sedež Generalne direkcije za vodne vire (1958), ki ga je zasnoval skupaj z Behruzom Çinicijem in Teomanom Dorukom. Načrt iz tridesetih let prejšnjega stoletja za trg Kızılay je predvideval nizko, vrtno naselje; Emek İşhanı je prinesel prvo višjo zgradbo na ta trg in določil obliko vseh naslednjih visokih zgradb. Oglejte si, kako tanka in elegantna je stolpna zgradba v primerjavi s prometom in reklamami, ki zapolnjujejo trg; najboljši pogled je širokokotni posnetek, ki poudarja drevesa parka Güvenpark.

Vir: "Arhitekti, ki so pustili pečat v Ankari"; Wikipedia (Kahramanlar İş Merkezi); Wikipedia (Kahramanlar Business Center).

Od bulvarja se odpravite proti jugu, proti ministrstvom; na nasproti parlamenta se nahaja visoka stavba z kompleksno obliko, ki gleda na bulvar – hotel Büyük Ankara. Švicarski arhitekt Marc Joseph Saugey in Yüksel Okan sta ga zasnovala leta 1960, s finančno podporo upokojenske fundacije, gradnja pa se je odvijala med letoma 1960 in 1966. Inženirsko delo je opravila družba S.E.H.E.G., gradnjo pa podjetje Emek İnşaat. Hotel ima 22 nadstropij in tri kletne etaže, višino 67,66 metra in 194 sob. Od otvoritve leta 1966 do leta 1986 je bil edini hotel s petimi zvezdicami v Ankari. Na Wikipediji ga opisujejo kot eno najpomembnejših primerov turške arhitekture iz 1960. let in eno od pomembnejših izvedb organskega modernizma v državi. Izvirni fasadi so dali značilnost aluminijaste senčila; zahvaljujoč obrnutemu nosilnemu sistemu je imela fasada čist videz brez nosilcev pod robom.

Leta 2005 je bil hotel privatiziran in prešel skozi obsežno obnovo; strokovne organizacije so se pritožile nad popolno preureditvijo notranjosti in zamenjavo senčil s fasadnim sistemom iz modrega kovinskega materiala. Zgradba se je leta 2009 ponovno odprla in danes deluje kot hotel; kot nastanitvena enota je vidna od zunaj. Ko stojite na pločniku, si predstavljajte fotografije iz 1960. let: fasada, ki jo vidite, je obnovljena, vendar je kompleksna geometrija oblike in načina, kako se zgradba opira na tla, značilna za Saugeyja in Okan. Ta kot, kjer se na eni strani nahaja fasada parlamenta iz travertina, na drugi pa steklena in kovinska fasada hotela, je edinstveno mesto, kjer lahko oba objekta zajamete v eni fotografiji; ta kot, kjer se nahaja zgradba, ki je zmagala na arhitekturnem natečaju leta 1938, in zgradba, zasnovana leta 1960, prikazuje, kako se je arhitektura v Ankari v dveh desetletjih razvila.

Vir: GZT Mimari; Wikipedija (Büyük Ankara Oteli, III. TBMM Binası).

Prijavite se na postajo Anadolu (Anıtkabir) z vlakom Ankaray; od tam naprej se lahko do Anıtkabirja odpravite peš, vzpenjajoč se po hribu. Ta pot ima Anıtkabir kot izhodišče: v mednarodni tekmovalni izpovedi, ki se je odvila leta 1941-42, je sodelovalo 49 projektov iz različnih držav. Izbrana je bila zasnova Emin Onata in Orhana Arde, po nekaj spremembah pa so 9. oktobra 1944 položili temelj. Gradnja se je končala oktobra 1953, otvoritev pa je potekala 10. novembra 1953. Anıtkabir je monumentalno utelešenje drugega nacionalnega arhitekturnega gibanja: uporablja kamen, ima simetrično in mogočno obliko, ki se sklicuje na zgodovinske sloje Anatolije – obdobja Hetitov, Seldžukov in Osmanov. Na obeh straneh 262 metrov dolge poti z levmi se nahaja 24 levov, ki predstavljajo oguzske plemene; deset stolpov obdaja območje za proslave; v dvorani časti se nahaja simboličen sarkofag, pod katerim je osmerokotna grobnica, kjer so ostanki Atatürka. Od 750.000 kvadratnih metrov površine je 630.000 kvadratnih metrov namenjeno parku miru.

Če preberete o drugih postajah te poti, boste opazili, kako hitro se je jezik spreminjal v sredini 50. let: ko je bil Anıtkabir končan leta 1953, se je zaključila tudi tekmovalna izjava za stavbo Ulus İşhanı, dve leti kasneje pa se je začela gradnja z uporabo aluminija in stekla. Med monumentalnim kamnom in fasadami je le nekaj let. Počasi se sprehodite po poti z levmi; opazujte spoje kamnitih blokov, razmerja stolpov in tlakovanje območja za proslave, saj je na tej poti sam spomenik in kamnita dela najbolj pomembna. Ko prispete na območje za proslave, se obrnite in poglejte proti mestu; lokacija Anıtkabirja na hribu je del same zasnove. Odpiritvene ure se razlikujejo glede na letno dobo; preverite na spletni strani anitkabir.tsk.tr. Za muzej je potrebna dodatna ura.

Vir: anitkabir.tsk.tr; Wikipedia (Anıtkabir).

Z avtobusne linije EGO, ki poteka v smeri od Kızılaya do Çankaya, se vkrcite na ulici Çankaya; stolp se nahaja na križišču ulic Cinnah in Çankaya, tik ob botaničnem parku. Stolp Atakule, ki ga je zasnoval Ragıp Buluç, je bil zgrajen med letoma 1986 in 1989, odprt pa je bil 13. oktobra 1989, ob 66. obletnici ustanovitve Ankare kot prestolnice. Ime "Atakule" je sestavljeno iz besed "Ata" (očet) in "kule" (stolp). 125 metrov visok stolp je stal nad prvim nakupovalnim centrom v Ankari in v Turčiji; na vrhu je imel rotirajočo ploščad in razgledno teraso, svetlobno zasnovo pa je ustvarila Nergiz Arifoğlu. V kratkem času je postal del mestnega obzorja; konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Ankara svoj ikonični podobi začela povezovati s tem stolpom. Ta pot se konča tukaj, saj je Atakule zadnji pomemben del modernizacije, ki se je raztezala od leta 1950 do leta 1990: obdobja, ko se je beton prelevil v višino in je postalo običajno opazovati mesto z višine.

Trgovinski del je bil po letu 2014 porušen in znova zgrajen, medtem ko je bil stolp ohranjen; novi kompleks je bil odprt 29. oktobra 2018 in je dobil teraso, usmerjeno proti botaničnemu parku, ter trg pri vhodu. Za to poto so vam zanimivi predvsem sam stolp in razgledna terasa: do terase se lahko dostopate z dvema steklenima dvigalom, od koder lahko občudujete panoramo Ankare in avenijo, po kateri ste se danes vozili. Odpravite se tja približno pol ure pred sončnim zahodom; na ta način boste lahko videli tako dnevno kot nočno podobo mesta. Za odpiralni čas in pogoje vstopa na razgledno teraso obiščite spletno stran atakule.com.tr. Medtem ko opazujete stolp, se zamislite nad vprašanjem, ki ga je revija Arkitera zastavila ob začetku rušitve leta 80: kako bo nova zgradba "govorila" s starim stolpom? Odgovor lahko vidite danes, ko stojite na pločniku.

Vir: Arkitera; A Tasarım; atakule.com.tr; Vikipedi (Atakule).