
Od obale jezera Keban do gorovja Munzur.
Prijavi se za všečke in ocene
Ta pot je zasnovana tako, da obiščete Tunceli od juga do juga, sledoč poteka vode. Po informacijah iz urada za provinco, se območje province dviguje od juga proti severu in od zahoda proti vzhodu; južno mejo tvori jezero Keban, severno in severozahodno pa gorovje Munzur. Pot povezuje te dve točki. Prva postaja je grad v Perteku in pogled na jezero. Po informacijah iz Kulturnega portala, je grad Pertek, ki se nahaja na hribu ob reki Murat, danes na otoku, ker je območje, kjer je stal, poplavljeno zaradi jezera Keban. Natančen datum izgradnje gradu ni znan, vendar je znano, da je bil v obdobju otomanske vladavine obnovljen. Ker informacije o dostopu do otoka in obisku gradu niso na voljo, je ta postaja zasnovana tako, da ga opazujete z obale in se o pogoje obiska pozanimate pri uradu za provinco. Urad za provinco navaja, da je bil Pertek v obdobju Seljukov in Otomanov živahno kulturno in umetniško središče, s kompleksom zgradb, ki vključuje grad, karavanseraj, turško kopelišče, islamsko šolo in kuhinjo. Druga postaja je muzej Tunceli v središču province. Zgradba, ki je bila sprva vojašnica, nato pa služila kot stanovanja v zgodnji republiki, je bila obnovljena in preurejena v muzej. Obisk muzeja je predviden pred obiskom parka in gora, da se seznanite z arheologijo, etnografijo in naravo tega območja. Obisk muzeja traja približno dve uri, ne glede na vremenske pogoje. Tretja postaja je nacionalni park Munzur Valley. Urad za provinco navaja, da se park začne 8 kilometrov od središča mesta in se razprostira vzdolž doline proti gorju Munzur. Pomembno je opazovati drevesa, potoke in strmine v dolini ter se seznaniti z različnimi vrstami rastlin in živali. Zadnja postaja so gore Munzur. Ta opis se osredotoča le na del gora, ki se nahaja v provinci Tunceli. Najvišja točka province je Akbaba Tepesi, ki je visoka 3.463 metrov. Gore so vir različnih rek, kot so Munzur Suyu, Pülümür Çayı in Tahar Çayı, ki se na koncu izlivajo v jezero Keban, ki je prva postaja te poti. Tako pot oblikuje krog. Najboljša izkušnja te poti je spremljanje naraščanja nadmorske višine, postopnega hladjenja podnebja in smeri vode. Pot dopolnjuje zgodovinski del z obiskom gradu in muzeja, naravni del pa s parkom in gorami. Praktične informacije: Razdalje med postajami in čas potovanja niso navedeni. Preverite odpiralni čas in ceno vstopnice za muzej na spletni strani muze.gov.tr, pravila in dovoljenja za nacionalni park pa pri pristoj Viri:
- Kulturni portal, Grad Pertek, https://www.kulturportali.gov.tr/turkiye/tunceli/gezilecekyer/pertek-kalesi
- Uprava za kulturo in turizem občine Tunceli, Pertek, https://tunceli.ktb.gov.tr/TR-57258/pertek.html
- Kulturni portal, Muzej Tunceli, https://www.kulturportali.gov.tr/turkiye/tunceli/gezilecekyer/tunceli-muzesi
- KVMGM, Uprava muzeja Tunceli, https://kvmgm.ktb.gov.tr/TR-281504/tunceli-muze-mudurlugu.html
- Uprava za kulturo in turizem občine Tunceli, Nacionalni park Munzur, https://tunceli.ktb.gov.tr/TR-57342/munzur-vadisi-milli-parki.html
- Uprava za kulturo in turizem občine Tunceli, Geografija, https://tunceli.ktb.gov.tr/TR-57260/cografya.html
- Uprava za kulturo in turizem občine Tunceli, Jezera, https://tunceli.ktb.gov.tr/TR-57341/goller.html
Postajališča poti

Grad Pertek.
Ruta se začne v Pertku, na obali jezera Keban, v bližini Tuncelija. Ta postaja ni namenjena sprehodu po gradu, ampak omogoča ogled gradu in razjasnitev pogojev obiska. Kulturni portal navaja, da je grad zgrajen na hribu ob reki Murat in da ga danes obkroža jezero. Zato ne predpostavljajte, da lahko do gradu prispete peš. Informacije o dostopu do otoka in pogoji obiska niso na voljo na uradnih straneh. Pred odhodom se obrnite na službo za kulturo in turizem občine Tunceli, da preverite najnovejše informacije. Vprašajte o točkah, od koder lahko opazujete grad z obale, ali je mogoče priti na otok in ali veljajo posebni pogoji glede na letno dobo. Po prejetju potrditve se odpravite v središče občine Pertek. Služba za kulturo in turizem navaja, da je občina oddaljena 52 kilometrov od središča občine. Ker je občina Pertek obkrožena z jezerom Keban na vzhodu in jugu, izgleda kot polotok. Razumevanje te pokrajine je ključno za razumevanje gradu, saj je današnji izgled otoka posledica nastanka jezera. Ko stojite ob obali, najprej opazujte splošno obliko vode, nato pa silhueto hriba. Viri opisujejo grad kot strukturo, sestavljeno iz dveh obzidij. Poročajo tudi o ostankih zgradb med obzidji, vendar je njihova vidnost odvisna od vaše lokacije. Uporabite daljnogled ali funkcijo povečave na telefonu. Na južni strani gradu so med kamnitimi blokovi vgrajeni rdeči opečni elementi in modne keramične ploščice. Če imate možnost si grad ogledati z bližine, to je prvi element, ki ga boste iskali. Natančen datum izgradnje ni znan; viri navajajo le, da je bil grad v otomanskem obdobju obnovljen. Če v katerem koli opisu ali na tabli vidite določeno leto, se pozanimate o njegovem izvoru. Služba za kulturo in turizem navaja, da večina zgodovinskih spomenikov v občini nosi sledi dinastij Mengüçlü in Osmanskega cesarstva. Na isti strani je omenjen tudi grad Sağman, za katerega se lahko obrnete na službo, da preverite možnost obiska. Obstaja tudi zgodba, povezana z imenom občine. Po mnenju službe za kulturo in turizem je ptica, postavljena na grad kot simbol obilja, bila imenovana Pirtek, ime pa se je sčasih spreminjalo v Pertek. Služba za kulturo in turizem poudarja, da so v spomladanskih mesecih modri in zeleni odtenki jezera še posebej lepi. Za fotografiranje izberite jutro ali večer, ko je svetloba manjša in odseva manj na vodi. Zaradi možnih sencev in pomanjkanja sedežev na obali, s seboj vzemite vodo, klobuk in zašč

Muzej v Tunceliju.
Druga postaja je muzej v središču mesta Tunceli, ki je najbolj neodvisna od vremenskih razmer. Muzej se nahaja v ulici Ali Demir v četrti Moğultay. Po uradnih informacijah je od 24. decembra 2020 odprt za obisk. Pred obiskom preverite delovni čas in ceno vstopnice na spletni strani muze.gov.tr ali na strani Uprave za muzej v Tunceliju. Preden vstopite, si oglejte zunanjost zgradbe. Zgradba je pravokotne oblike in v nemškem arhitekturnem slogu. Severna stran ima tri nadstropja, ostale pa dve. Gradnja se je začela leta 1935, končana pa je bila leta 1937. Kot del zgodnje republikanske dobe je zaščitena. Kulturni portal navaja, da je bila ta zgradba prva večja zgradba, zgrajena v času ustanovitve središča mesta. Sprva je bila uporabljena kot vojaška kasarna, nato pa je bila preurejena v stanovanja za uradnike. Leta 2015 je bila namenjena ministrstvu za muzej in po obnovitvi preurejena v muzej. Pri obisku upoštevajte to zgodovino in pozorno opazujte notranjost, saj je muzej preurejena vojaška kasarna. Dvorišče je veliko 1800 kvadratnih metrov in je namenjeno prireditvam, kot so koncerti, gledišče in predavanja. Preverite na spletni strani muzeja, ali poteka kakšna prireditev. V notranjosti je šest dvoran, kjer so razstavljeni informativni teksti, slike, diorami in rekonstrukcije, ki prikazujejo zgodovino od prazgodovine do danes. Zbirka je razdeljena na odseke: arheologija in kovanci, etnografija, tradicionalno kmetijstvo in flora-fauna, kultura vere, kamnite umetnine in umetnine zgodnje republikanske dobe. Začnite z odsekom arheologije in kovancev, saj vam bo to omogočilo lažje spremljanje zgodovinskega razvoja. Kovanci so majhni, zato se počasneje premikajte po vitrinah in preberite oznake. V odseku etnografije si oglejte predmete, ki so značilni za to regijo, in preberite opise, ki razlagajo njihovo uporabo. Dvorana o kmetijstvu in flori-fauni bo služila kot priprava za naslednjo postajo. Ker ime dvorane vključuje tudi rastlinstvo in živali, je dobro, da tukaj poiščete imena vrst, ki jih boste spoznali na naslednji postaji. Dvorana o kulturi vere je tematsko organizirana; za razumevanje razstav preberite opise, ki jih je pripravila sama ustanova. V dvorani s kamnitimi umetninami opazujte velikost, izdelavo in obdobje posameznih predmetov, kot je navedeno na oznakah. Odsek o zgodnji republikanski dobi ponuja kontekst, ki je povezan s časom, v katerem je bila z

Nacionalni park Munzur.
Tretja postaja je Narodni park Munzur. Po informacijah občinske uprave, park začne 8 kilometrov oddaljen od središča mesta Tunceli in se razprostira vzdolž doline do gorovja Munzur. Območje je bilo leta 1971 razglašeno za narodni park na območju 42.000 hektarjev. Na tako obsežnem območju se ne osredotočate na eno točko, ampak opazujete tok doline. Občinska uprava navaja, da je najbolj primeren čas za obisk parka od junija do septembra, saj v tem območju prevladuje kontinentalno podnebje. Zunaj teh mesecev preverite stanje cest in vremenske pogoje. Za informacije o vstopnih pogojih, pravilih in dejavnostih, za katere je potrebno dovoljenje, se obrnite na pristojne službe. Dolina se razprostira na območju, ki ga delijo reke Mercan in Munzur. Med sprehodom ob vodi opazujte razliko med golo strmino in zelenim pasom na dnu doline. Po informacijah, strme stene gora so popolnoma gole. Na vrhovih in strminah se nahajajo gozdovi hrasta. Na dnu doline in ob vodah se nahajajo različne vrste dreves, kot so javor, bukev, oreh, topola in vrba. Redka vrsta dreves, bukva, raste ob obeh straneh reke Munzur, približno 1,5 kilometra pod vodo v kraju Ovacık. V flori parka je registriranih 1518 vrst rastlin, od katerih so 43 vrst endemične za gorovje Munzur, 227 pa za Turčijo. Med primeri, ki jih navaja občinska uprava, so zvončnica, češnja iz Erzincana, rastlina Bindebirdelik in roža Munzur. Ne trgajte rastlin in ne zapuščajte urejenih poti. Med divjimi živalmi so prisotni dva gorska kozila, kozilo z rogovi in kozilo vrste bezoar, ter ur kek. Srečanje s temi živalmi je redkost; bolje jih opazovati z daljave in s pomočjo daljnogleda. Oglejte si tudi nebo, saj tam lahko opazite orle, grivuse, sokole, jastrebe in redko vrsto, kamnoloma. V parku živijo tudi sesalci, kot so volkovi, lisice, medvedi, risi in vidre; ne približujte se živalim in jim ne puščajte hrane. V rekah Munzur in Mercan živijo redke vrste postrvi, ki so značilne za to območje. Občinska uprava navaja, da se postrvi razprostirajo na območju 80 kilometrov od izvira reke. Za ribolov se posvetujte s pristojno službo glede dovoljenj in omejitev. Kampiranje, pikniki, športni ribolov in pohodništvo so med dejavnostmi, ki so dovoljene. Vodni slapovi in kanjoni, ki se razlivajo po dolini, so med naravnimi znamenitost

Munzur gorovje.
Zadnja postaja so Munzur gorovje. Sredozemsko gorovje se razteza med Tuncelijo in Erzincanom; ta opis se osredotoča le na del, ki pripada Tunceliji. Ta postaja ni vzpon, ampak je mesto, kjer lahko opazujete dolino in se seznanite z gorami. Županova služba navaja, da so Munzur ali Mercan gorovje, ki sta podaljšek vzhodnih Toros, del severozahodnega, severnega in severovzhodnega dela občine. 70 % območja občine je gorsko, 25 % je planota, 5 % pa so ravnine. Najvišja točka občine je Akbaba, ki se nahaja na 3.463 metrih, vzhodno od Munzur gorovja. Višji deli gorovja tvorijo naravno mejo na severu in severozahodu občine. Med potjo boste opazili, da se nadmorska višina narašča od juga proti severu; ko boste prišli do te točke, boste to občutili. Upoštevajte, da gorovje deluje kot zbiralnik vode. Revi Karasu in Murat zbiralta vode občine. Munzur, ki teče v občini, ter reki Pülümür in Tahar se na jugu izlivata v jezero Keban. Tako je ta zadnja postaja, zadnja točka poti, povezana z začetno točko, jezerom, in obe sta del iste zgodbe o vodi. Usmerite svoj pogled proti višjim predelom in opazujte surov videz strmih pobočij. Po navedbah županove službe ima območje kontinentalno podnebje, zato se za obisk priporoča obdobje od junija do septembra. Ker se vreme v gorah lahko hitro spremeni, preverite trenutne pogoje, preden odpotujete. V gorah so jezera. Na strani o jezerih je zapisano, da v Munzur gorovju in v področjih Mercan, Avcı in Karasakal, ki so del gorovja, obstajajo majhna ledeniška in kraterna jezera, ki so nastala zaradi napolnitve ledeniških postelj in področij s sedimenti. Jezera, ki so pomembna za turizem, so Karagöl, Koçgölü, Şer Gölü, Dilincik Gölü, Çimli Gölü, Mercan Gölleri in Katır Gölleri. Na strani o parku je navedeno, da so kraterna jezera locirana na višinah med 2000 in 3000 metrov. Informacije o dostopu do teh jezer, čas potovanja in težavnost poti niso na voljo; na tej poti ni opisa vzpona. Če želite obiskati jezera, se posvetujte z županovo službo in lokalnimi oblastmi. Za fotografiranje opazujte linijo gorovja iz dna doline in izberite ure, ko je svetloba stranska. Na zemljevidu točka, ki je označena za gorovje, prikazuje sredino gorovja, ne vhoda ali vrha. Upoštevajte, da se zvečer hitro mrak in načrtujte svojo pot
Komentarji
Nalaganje...
