Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Od obale jezera Keban do gorovja Munzur.
Rote4 Postajališče

Od obale jezera Keban do gorovja Munzur.

Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Ta pot je zasnovana tako, da obiščete Tunceli od juga do juga, sledoč poteka vode. Po informacijah iz urada za provinco, se območje province dviguje od juga proti severu in od zahoda proti vzhodu; južno mejo tvori jezero Keban, severno in severozahodno pa gorovje Munzur. Pot povezuje te dve točki. Prva postaja je grad v Perteku in pogled na jezero. Po informacijah iz Kulturnega portala, je grad Pertek, ki se nahaja na hribu ob reki Murat, danes na otoku, ker je območje, kjer je stal, poplavljeno zaradi jezera Keban. Natančen datum izgradnje gradu ni znan, vendar je znano, da je bil v obdobju otomanske vladavine obnovljen. Ker informacije o dostopu do otoka in obisku gradu niso na voljo, je ta postaja zasnovana tako, da ga opazujete z obale in se o pogoje obiska pozanimate pri uradu za provinco. Urad za provinco navaja, da je bil Pertek v obdobju Seljukov in Otomanov živahno kulturno in umetniško središče, s kompleksom zgradb, ki vključuje grad, karavanseraj, turško kopelišče, islamsko šolo in kuhinjo. Druga postaja je muzej Tunceli v središču province. Zgradba, ki je bila sprva vojašnica, nato pa služila kot stanovanja v zgodnji republiki, je bila obnovljena in preurejena v muzej. Obisk muzeja je predviden pred obiskom parka in gora, da se seznanite z arheologijo, etnografijo in naravo tega območja. Obisk muzeja traja približno dve uri, ne glede na vremenske pogoje. Tretja postaja je nacionalni park Munzur Valley. Urad za provinco navaja, da se park začne 8 kilometrov od središča mesta in se razprostira vzdolž doline proti gorju Munzur. Pomembno je opazovati drevesa, potoke in strmine v dolini ter se seznaniti z različnimi vrstami rastlin in živali. Zadnja postaja so gore Munzur. Ta opis se osredotoča le na del gora, ki se nahaja v provinci Tunceli. Najvišja točka province je Akbaba Tepesi, ki je visoka 3.463 metrov. Gore so vir različnih rek, kot so Munzur Suyu, Pülümür Çayı in Tahar Çayı, ki se na koncu izlivajo v jezero Keban, ki je prva postaja te poti. Tako pot oblikuje krog. Najboljša izkušnja te poti je spremljanje naraščanja nadmorske višine, postopnega hladjenja podnebja in smeri vode. Pot dopolnjuje zgodovinski del z obiskom gradu in muzeja, naravni del pa s parkom in gorami. Praktične informacije: Razdalje med postajami in čas potovanja niso navedeni. Preverite odpiralni čas in ceno vstopnice za muzej na spletni strani muze.gov.tr, pravila in dovoljenja za nacionalni park pa pri pristoj Viri:

Pertek, Tunceli
Rote
4 Postajališče
~8 h 30 min na lokacijah
Pot ~92 km · 2 h 33 min
Skupaj ~11 h 3 min
6. november 2026

Postajališča poti

1
Pertek Kalesi

Grad Pertek.

~1 h 30 min tukaj
Pertek merkez

Ruta se začne v Pertku, na obali jezera Keban, v bližini Tuncelija. Ta postaja ni namenjena sprehodu po gradu, ampak omogoča ogled gradu in razjasnitev pogojev obiska. Kulturni portal navaja, da je grad zgrajen na hribu ob reki Murat in da ga danes obkroža jezero. Zato ne predpostavljajte, da lahko do gradu prispete peš. Informacije o dostopu do otoka in pogoji obiska niso na voljo na uradnih straneh. Pred odhodom se obrnite na službo za kulturo in turizem občine Tunceli, da preverite najnovejše informacije. Vprašajte o točkah, od koder lahko opazujete grad z obale, ali je mogoče priti na otok in ali veljajo posebni pogoji glede na letno dobo. Po prejetju potrditve se odpravite v središče občine Pertek. Služba za kulturo in turizem navaja, da je občina oddaljena 52 kilometrov od središča občine. Ker je občina Pertek obkrožena z jezerom Keban na vzhodu in jugu, izgleda kot polotok. Razumevanje te pokrajine je ključno za razumevanje gradu, saj je današnji izgled otoka posledica nastanka jezera. Ko stojite ob obali, najprej opazujte splošno obliko vode, nato pa silhueto hriba. Viri opisujejo grad kot strukturo, sestavljeno iz dveh obzidij. Poročajo tudi o ostankih zgradb med obzidji, vendar je njihova vidnost odvisna od vaše lokacije. Uporabite daljnogled ali funkcijo povečave na telefonu. Na južni strani gradu so med kamnitimi blokovi vgrajeni rdeči opečni elementi in modne keramične ploščice. Če imate možnost si grad ogledati z bližine, to je prvi element, ki ga boste iskali. Natančen datum izgradnje ni znan; viri navajajo le, da je bil grad v otomanskem obdobju obnovljen. Če v katerem koli opisu ali na tabli vidite določeno leto, se pozanimate o njegovem izvoru. Služba za kulturo in turizem navaja, da večina zgodovinskih spomenikov v občini nosi sledi dinastij Mengüçlü in Osmanskega cesarstva. Na isti strani je omenjen tudi grad Sağman, za katerega se lahko obrnete na službo, da preverite možnost obiska. Obstaja tudi zgodba, povezana z imenom občine. Po mnenju službe za kulturo in turizem je ptica, postavljena na grad kot simbol obilja, bila imenovana Pirtek, ime pa se je sčasih spreminjalo v Pertek. Služba za kulturo in turizem poudarja, da so v spomladanskih mesecih modri in zeleni odtenki jezera še posebej lepi. Za fotografiranje izberite jutro ali večer, ko je svetloba manjša in odseva manj na vodi. Zaradi možnih sencev in pomanjkanja sedežev na obali, s seboj vzemite vodo, klobuk in zašč

Grad Pertek je utrditev, zgrajena na hribu ob reki Murat, južno od Tuncelija. Danes je utrditev obkrožena z vodami jezera Keban, zato stoji na otoku. Ta posebnost je najbolj izrazita značilnost, ki jo razlikuje od drugih zgodovinskih struktur v regiji. Na spletni strani Kulturnega portala Ministrstva za kulturo je zapisano, da je bila utrditev v času otomanske vladavine obnovljena. Ista vir navaja, da točen datum izgradnje ni znan. Zato je bolj smiselno jo obravnavati kot strukturo, ki je bila skozi čas uporabljana in obnovljena, namesto da bi jo vezali na eno samo stoletje. Utrditev je sestavljena iz dveh obzidij. Med obema obzidjema so ostanki zgradb, kar kaže na to, da je v notranjosti utrditve potekalo gradbeništvo. Na južni strani je opazen mešan materialov. Med rezanimi kamni so vstavljeni rdeči, trdi opečni elementi, med katere so vstavljeni modri keramični elementi. Za ljubitelje fotografije je ta barvna paleta zanimiva podrobnost, ki jo lahko opazujete na kamnitih površinah. Da bi razumeli utrditev, je treba upoštevati tudi okoliško občino. Pertek se nahaja južno od središča province Tunceli, pri čemer je vzhodna in južna meja občine popolnoma obkrožena z jezerom Keban. Spletna stran Uprave za kulturo in turizem province Tunceli opisuje občino kot območje, ki spominja na polotok. Po informacijah na isti spletni strani, površina občine znaša 947 kvadratnih kilometrov, njena nadmorska višina pa je 1050 metrov. Uprava navaja, da je bila občina v obdobju Seljukov in Osmanov spremenjena v živahno kulturno in umetniško središče. Občina, ki ima kompleks, sestavljen iz gradu, karavanseraja, kopelišča, mošeji, medrese in kuhinje, je bila tudi izobraževalno središče. Pertek je občina s največjim številom zgodovinskih spomenikov v provinci, za občino Çemişgezek. Ti spomeniki so predvsem iz obdobja Mengüçlü in Osmanov. Med glavnimi spomeniki so poleg gradu še mošeja Çelebi Ağa, mošeja Sağman, mošeja Baysungur in grad Sağman. Na spletni strani uprave je tudi razlaga o izvoru imena občine, ki kroži v regiji. Po tej razlagi je ptici postavljeni kip na gradu, ki se je imenoval Pirtek, ime pa se je sčasoma spremenilo v Pertek. To je treba razumeti kot lokalno razlago o imenu občine, ne kot natančen zgodovinski podatek. Pri načrtovanju obiska je pomemben prevoz. Na strani "Kako priti" na kulturnem portalu je navedeno le središče Perteka, ni pa informacij o prevozu na otok. Ker uradni viri ne navajajo Zato je priporočljivo načrtovati obisk gradu spomladi, da bi lahko občudovali njegovo lokacijo ob jezeru. Rečka Hozat (Singeç), ki teče skozi okoliško občino, se izliva v jezero. Ribolov v jezeru je priljubljen, pri čemer se pogosto ulovijo somi, krap in postrgi, ki se prodajajo v mestih Tunceli in Elazığ. Če želite grad občudovati z obale, izberite čas, ko je svetloba mehka. Površina vode razširja pogled in poudarja, kako izrazito se grad dviguje nad okolico. Če svoje potovanje kombinirate z obiskom drugih zgodovinskih spomenikov v občini, boste lahko spoznali tako Mengüçlü kot tudi otomansko dediščino v istem dnevu. Pred odhodom se nujno preverite vremenske razmere in možnosti prevoza.
2
Tunceli Müzesi

Muzej v Tunceliju.

~2 h tukaj
Moğultay Mahallesi, Av. Ali Demir Caddesi No:5/1, Merkez/Tunceli

Druga postaja je muzej v središču mesta Tunceli, ki je najbolj neodvisna od vremenskih razmer. Muzej se nahaja v ulici Ali Demir v četrti Moğultay. Po uradnih informacijah je od 24. decembra 2020 odprt za obisk. Pred obiskom preverite delovni čas in ceno vstopnice na spletni strani muze.gov.tr ali na strani Uprave za muzej v Tunceliju. Preden vstopite, si oglejte zunanjost zgradbe. Zgradba je pravokotne oblike in v nemškem arhitekturnem slogu. Severna stran ima tri nadstropja, ostale pa dve. Gradnja se je začela leta 1935, končana pa je bila leta 1937. Kot del zgodnje republikanske dobe je zaščitena. Kulturni portal navaja, da je bila ta zgradba prva večja zgradba, zgrajena v času ustanovitve središča mesta. Sprva je bila uporabljena kot vojaška kasarna, nato pa je bila preurejena v stanovanja za uradnike. Leta 2015 je bila namenjena ministrstvu za muzej in po obnovitvi preurejena v muzej. Pri obisku upoštevajte to zgodovino in pozorno opazujte notranjost, saj je muzej preurejena vojaška kasarna. Dvorišče je veliko 1800 kvadratnih metrov in je namenjeno prireditvam, kot so koncerti, gledišče in predavanja. Preverite na spletni strani muzeja, ali poteka kakšna prireditev. V notranjosti je šest dvoran, kjer so razstavljeni informativni teksti, slike, diorami in rekonstrukcije, ki prikazujejo zgodovino od prazgodovine do danes. Zbirka je razdeljena na odseke: arheologija in kovanci, etnografija, tradicionalno kmetijstvo in flora-fauna, kultura vere, kamnite umetnine in umetnine zgodnje republikanske dobe. Začnite z odsekom arheologije in kovancev, saj vam bo to omogočilo lažje spremljanje zgodovinskega razvoja. Kovanci so majhni, zato se počasneje premikajte po vitrinah in preberite oznake. V odseku etnografije si oglejte predmete, ki so značilni za to regijo, in preberite opise, ki razlagajo njihovo uporabo. Dvorana o kmetijstvu in flori-fauni bo služila kot priprava za naslednjo postajo. Ker ime dvorane vključuje tudi rastlinstvo in živali, je dobro, da tukaj poiščete imena vrst, ki jih boste spoznali na naslednji postaji. Dvorana o kulturi vere je tematsko organizirana; za razumevanje razstav preberite opise, ki jih je pripravila sama ustanova. V dvorani s kamnitimi umetninami opazujte velikost, izdelavo in obdobje posameznih predmetov, kot je navedeno na oznakah. Odsek o zgodnji republikanski dobi ponuja kontekst, ki je povezan s časom, v katerem je bila z

Muzej Tunceli se nahaja v središču mesta, v četrti Moğultay, v stari vojašnici na ulici Av. Ali Demir. Ta zgradba, ki jo danes obiskujemo kot muzej, je zgodnja republikanska stavba, ki izvira iz obdobja ustanovitve mesta. Po podatkih zemljiških knjig so temelji stavbe bili položeni leta 1935, gradnja pa je bila končana leta 1937. Portal za kulturo navaja, da je bila stavba ob ustanovitvi mesta prva velika zgradba v mestu. Viri se ne strinjajo glede arhitekta, zato se navaja le, da je bila zgrajena v nemškem arhitekturnem slogu. Tloris je pravokoten; severna stran je tri nadstropja visoka, medtem ko sta vzhodna, zahodna in južna stran po dva nadstropja. Vir Ministrstva za kulturo in turizem navaja, da je stavba zgrajena na površini približno 5.500 kvadratnih metrov, medtem ko portal za kulturo govori o 5.800 kvadratnih metrov zaprte površine; obe številki je treba razumeti kot približne vrednosti. Notranje dvorišče je veliko 1.800 kvadratnih metrov. Dvorišče je zasnovano tako, da je primerno za različne dogodke, kot so koncerti, gledišča in predavanja. Do leta 1949 se je stavba uporabljala kot vojaška kasarna. Tega leta je bila prenesena od Ministrstva za obrambo k Ministrstvu za finance, nato pa, po manjših prenovah, preurejena v stanovanja za državne uslužbence. Stanovanja so se uporabljala do 1990. leta. Do februarja 2015, ko so se začela dela za preureditev v muzej, je v stavbi živelo približno 65 družin. Regionalni odbor za varstvo kulturne dediščine in naravnih znamenitosti Erzuruma je stavbo leta 2005 registrirala kot administrativno stavbo druge skupine. Leta 2015 je bila stavba dodeljena Direktoratu za kulturne dobrine in muzeje za uporabo kot muzej. Med letoma 2015 in 2020 so potekala obnove, s katerimi je bila kasarna preurejena v muzej. Uprava muzeja Tunceli je bila ustanovljena leta 2019, razstavni prostori pa so bili dokončani leta 2019 in 2020. Muzej je bil odprt za obisk 24. decembra 2020. Razstava obsega šest dvoran, ki prikazujejo zgodovino človeštva od prazgodovine do danes. Prikaz je zasnovan z informativnimi besedili, vizualnimi materiali, dioramami in rekonstrukcijami. Prvi del zbirke je namenjen arheologiji in numizmatiki. Drugi del je etnografski in vsebuje predmete, ki so povezani z življenjem v preteklosti. Tretja dvorana se ukvarja s kmetijstvom, rastlinstvom in živalstvo Ko vstopite v notranje dvorišče, lahko opazite razlike med kvadratno zasnovo in posameznimi nadstropji. Posvetite si dovolj časa za obisk posameznih dvoran; le tako lahko spoznate vseh šest delov brez hitenja. Dvorana, posvečena flori in favni, je odlično mesto za pripravo pred obiskom narave v okolici Munzurja. Ker je muzej oddaljen le 8 kilometrov od središča mesta, ga je enostavno vključiti v načrt obiska pred izletom v naravo. Muzej je dostopen z javnim prevozom ali peš; za navigacijo uporabite naslov "Av. Ali Demir Caddesi". Za fotografiranje fasade priporočamo obisk med dnevno svetlobo in poskrbite, da boste celotno fasado zajeli v eni fotografiji.
3
Munzur Vadisi Milli Parkı

Nacionalni park Munzur.

~3 h tukaj

Tretja postaja je Narodni park Munzur. Po informacijah občinske uprave, park začne 8 kilometrov oddaljen od središča mesta Tunceli in se razprostira vzdolž doline do gorovja Munzur. Območje je bilo leta 1971 razglašeno za narodni park na območju 42.000 hektarjev. Na tako obsežnem območju se ne osredotočate na eno točko, ampak opazujete tok doline. Občinska uprava navaja, da je najbolj primeren čas za obisk parka od junija do septembra, saj v tem območju prevladuje kontinentalno podnebje. Zunaj teh mesecev preverite stanje cest in vremenske pogoje. Za informacije o vstopnih pogojih, pravilih in dejavnostih, za katere je potrebno dovoljenje, se obrnite na pristojne službe. Dolina se razprostira na območju, ki ga delijo reke Mercan in Munzur. Med sprehodom ob vodi opazujte razliko med golo strmino in zelenim pasom na dnu doline. Po informacijah, strme stene gora so popolnoma gole. Na vrhovih in strminah se nahajajo gozdovi hrasta. Na dnu doline in ob vodah se nahajajo različne vrste dreves, kot so javor, bukev, oreh, topola in vrba. Redka vrsta dreves, bukva, raste ob obeh straneh reke Munzur, približno 1,5 kilometra pod vodo v kraju Ovacık. V flori parka je registriranih 1518 vrst rastlin, od katerih so 43 vrst endemične za gorovje Munzur, 227 pa za Turčijo. Med primeri, ki jih navaja občinska uprava, so zvončnica, češnja iz Erzincana, rastlina Bindebirdelik in roža Munzur. Ne trgajte rastlin in ne zapuščajte urejenih poti. Med divjimi živalmi so prisotni dva gorska kozila, kozilo z rogovi in kozilo vrste bezoar, ter ur kek. Srečanje s temi živalmi je redkost; bolje jih opazovati z daljave in s pomočjo daljnogleda. Oglejte si tudi nebo, saj tam lahko opazite orle, grivuse, sokole, jastrebe in redko vrsto, kamnoloma. V parku živijo tudi sesalci, kot so volkovi, lisice, medvedi, risi in vidre; ne približujte se živalim in jim ne puščajte hrane. V rekah Munzur in Mercan živijo redke vrste postrvi, ki so značilne za to območje. Občinska uprava navaja, da se postrvi razprostirajo na območju 80 kilometrov od izvira reke. Za ribolov se posvetujte s pristojno službo glede dovoljenj in omejitev. Kampiranje, pikniki, športni ribolov in pohodništvo so med dejavnostmi, ki so dovoljene. Vodni slapovi in kanjoni, ki se razlivajo po dolini, so med naravnimi znamenitost

Nacionalni park Munzur se nahaja v dolini Munzur, med mestoma Tunceli in Ovacık. Leta 1971 je bilo 42.000 hektarjev območja v dolini razglašeno za nacionalni park. Uprava za kulturo in turizem občine Tunceli park predstavlja kot enega največjih nacionalnih parkov v Turčiji. Park se začne osem kilometrov oddaljen od središča mesta Tunceli in se razprostira vzdolž doline do gor Munzur. Na severu se gorovje Munzur dviguje do 3300 metrov. Te gore delita dolini Mercan in Munzur. Obogatost naravnih virov, predvsem vodnih tokov in izvirov, je bila ključna za razglasitev tega območja za nacionalni park. Endemične rastlinske vrste in živali, značilne za to območje, so prav tako pomembni razlogi za to odločitev. Po informacijah, ki jih navaja uprava, v parku raste 1518 različnih vrst rastlin. Med njimi so 43 vrst, ki so značilne za gore Munzur, in 227 vrst, ki so endemitske za Turčijo. Med rastlinami, ki jih drugod ne najdemo, so zvončnica, češnjevka iz Erzincana, rastlina "bindebirdelik", munzurjeva poročna cvetlica in gorska čajna rastlina. Prevladujoča vrsta dreves v parku je hrast. Na hribih in pobočjih, kjer ni skal, se razprostirajo gozdovi hrastov. Na dnu doline in ob vodotokih se nahaja mešana vegetacija, sestavljena iz vrst kot so javor, breza, kostanj, oreh, divji orešček, topola in vrba. Približno kilometer in pol pod izvirskimi vodami Munzur, na obeh straneh reke Munzur, se nahaja gozd breze, ki je značilen za to območiteljstvo. Breza je v Turčiji redka vrsta dreves in tukaj oblikuje lepe oblike ob vodi. Nasprotno pa so strme in navpične stene gora popolnoma goli. Živalski svet prav tako določa identiteto parka. Dve vrsti gorskih koz, znani kot "çengel boynuzlu keçi" in "bezuvar", ter ur keklik (gorska puranica) so med značilnimi vrstami živali tega območja. V rekah Munzur in Mercan živijo redke vrste postrvi, ki so značilne za to regijo. V parku živijo tudi volk, lisica, kuna, rjavi medved, ris, vidra, jazbec, veverica, zajec, divja prašič in gorski kozilec. Rjavi medved živi v jami in skalnih votlinah in je eden pomembnejših velikih sesalcev v tem območju. Med pticami so opazne orli, galebovi, sokoli, jastrebi in sove. Med redkimi vrstami je tudi skalni orel. Med nočnimi plenilkami so pogoste sove in netopir Od izvira reke Munzur se razprostira območje, kjer živi postrv, in to območje, po navedbah upravljalcev, predstavlja pomemben naravni vir, ne le za lokalno ekonomijo, temveč tudi za celotno državo. Ker v regiji prevladuje kontinentalno podnebje, je najbolj primeren čas za obisk parka od junija do septembra. Upravljanje parka poudarja, da je območje primerno za različne dnevne aktivnosti, kot so kampiranje, pikniki, športni ribolov in pohodništvo. Prav tako ima potencial za vodne športe, kot je rafting, in za gorsko plezanje. Če nameravate kampirati, ribariti ali se ukvarjati z vodnimi športi, se o veljavnih pravilih in potrebnih dovoljenjih pozanimajte pri lokalni službi za kulturo in turizem. Med vožnjo iz mestnega središča proti Ovaciku vas dolina spremlja skozi celotni park. Do izvira reke Munzur se lahko pripeljete po asfaltirani cesti iz središča Ovacika, sledite cestnim znakom. Če želite opazovati divjo živali, izberite zgodnje jutranje ure in s seboj vzemite daljnogled. Dolina je tudi bogata lokacija za fotografije, zahvaljujoč svetlobi in barvam vode, ki se spreminjajo glede na letno dobo. Če nameravate oditi na pohode, preverite vremensko napoved, saj se podnebje v višjih legah lahko hitro poslabša.
4
Munzur Dağları

Munzur gorovje.

~2 h tukaj

Zadnja postaja so Munzur gorovje. Sredozemsko gorovje se razteza med Tuncelijo in Erzincanom; ta opis se osredotoča le na del, ki pripada Tunceliji. Ta postaja ni vzpon, ampak je mesto, kjer lahko opazujete dolino in se seznanite z gorami. Županova služba navaja, da so Munzur ali Mercan gorovje, ki sta podaljšek vzhodnih Toros, del severozahodnega, severnega in severovzhodnega dela občine. 70 % območja občine je gorsko, 25 % je planota, 5 % pa so ravnine. Najvišja točka občine je Akbaba, ki se nahaja na 3.463 metrih, vzhodno od Munzur gorovja. Višji deli gorovja tvorijo naravno mejo na severu in severozahodu občine. Med potjo boste opazili, da se nadmorska višina narašča od juga proti severu; ko boste prišli do te točke, boste to občutili. Upoštevajte, da gorovje deluje kot zbiralnik vode. Revi Karasu in Murat zbiralta vode občine. Munzur, ki teče v občini, ter reki Pülümür in Tahar se na jugu izlivata v jezero Keban. Tako je ta zadnja postaja, zadnja točka poti, povezana z začetno točko, jezerom, in obe sta del iste zgodbe o vodi. Usmerite svoj pogled proti višjim predelom in opazujte surov videz strmih pobočij. Po navedbah županove službe ima območje kontinentalno podnebje, zato se za obisk priporoča obdobje od junija do septembra. Ker se vreme v gorah lahko hitro spremeni, preverite trenutne pogoje, preden odpotujete. V gorah so jezera. Na strani o jezerih je zapisano, da v Munzur gorovju in v področjih Mercan, Avcı in Karasakal, ki so del gorovja, obstajajo majhna ledeniška in kraterna jezera, ki so nastala zaradi napolnitve ledeniških postelj in področij s sedimenti. Jezera, ki so pomembna za turizem, so Karagöl, Koçgölü, Şer Gölü, Dilincik Gölü, Çimli Gölü, Mercan Gölleri in Katır Gölleri. Na strani o parku je navedeno, da so kraterna jezera locirana na višinah med 2000 in 3000 metrov. Informacije o dostopu do teh jezer, čas potovanja in težavnost poti niso na voljo; na tej poti ni opisa vzpona. Če želite obiskati jezera, se posvetujte z županovo službo in lokalnimi oblastmi. Za fotografiranje opazujte linijo gorovja iz dna doline in izberite ure, ko je svetloba stranska. Na zemljevidu točka, ki je označena za gorovje, prikazuje sredino gorovja, ne vhoda ali vrha. Upoštevajte, da se zvečer hitro mrak in načrtujte svojo pot

Munzur gorovje je veriga gor, ki se razteza od zahoda proti vzhodu kot podaljšek vzhodnih Toros. Razprostira se med mestoma Tunceli in Erzincan; ta besedilo opisuje le del območja Tunceli. Po navedbah guvernerstva se gorovje razteza 130 kilometrov v severozahodnem, severnem in severovzhodnem delu občine, tvorjajoč težko prehodne območja. Osnova, na kateri stojijo gorovje, je zelo široka, s širino med 25 in 30 kilometrov. Na vrhovih je nadmorska višina običajno nad 3000 metrov. Po informacijah, ki jih je objavila Uprava za kulturo in turizem občine, je najvišja točka občine Akbaba Tepesi, ki se nahaja na vzhodu Munzur gorovja in dosega višino 3463 metrov. 70 odstotkov območja občine je gorsko, pri čemer Munzur gorovje določa severno mejo tega gorskega območja. Višji deli gorovja tvorijo naravno mejo na severu in severozahodu občine. Po navedbah guvernerstva zaradi neprehodnosti teh območij občina Tunceli ni povezana z rodovitnim območjem, ki se razteza od Iğdırske kotline do Erzincanske kotline. Gorovje se strmo spušča v Ovacicko kotlino, ki je znana kot Mercan gorovje. Višina Ovacicka je 1400 metrov, od tam pa se začnejo zelo strme stene, ki dosežejo višino od 2800 do 3000 metrov. Od teh strmih pobočij se spušča v nižja območja. Visoki grebeni, ki ločujejo ta območja, predstavljajo pašnike za lokalno prebivalstvo v poletnih mesecih. Gora je skoraj povsem gola, razen občasnih skupin hrastov in borov na južnih pobočjih. Višji deli, nad 2700 metrov, so stalno prekriti s snegom. V zimskih mesecih se visokogorska prehoda zaprejo. Najpomembnejša prehlad sta Mercan in Kemah, ki dosegata višino blizu 3000 metrov. Uprava za kulturo in turizem navaja, da je v tem območju značilen kontinentalni podnebje in da je najbolj primeren čas za obisk nacionalnega parka od junija do septembra. Zato je treba vsak načrt obiska gora prilagoditi letnemu času. Na vrhovih Munzur in Bağırpaşa gorovja se nahajajo ravnine, obdane z visokimi grebeni, ki tvorijo planote. Med najbolj znanimi so Merk Yaylası na Mercan gorovju in Kepir Yaylası v srednjem delu Munzur gorovja. Te planote so pozimi zelo hladne, poleti pa se uporabljajo kot pašniki. Uprava za kulturo in turizem izpostavlja Koyungölü, Burnak, Eğrip Po navedbah županije so doline v tej regiji zelo ozke in strme, na dnu dolin pa se ne razprostirajo ravnice. Doline so naravni poti, ki povezujejo različne dele regije in sosednje regije, predvsem v višjih in bolj strmih območjih. Med najpomembnejšimi dolinami so doline reke Munzur, reke Mercan, reke Pülümür, dolina Peri in dolina reke Tahar. Reči Munzur, Pülümür in Tahar se na jugu izlivajo v jezero Keban. Nacionalni park Munzur Valley je zaščiteno območje v teh gorah; po navedbah županijske uprave je bilo območje s površino 42.000 hektarjev leta 1971 razglašeno za nacionalni park. Po enakih informacijah je 43 vrst rastlin, ki so del flore parka, endemično za gorovje Munzur. Čeprav so strme stene gora pogosto gole, dno dolin in pobočja, porasla z hrastovimi gozdovi, nudijo povsem drugačen pogled. Po navedbah županijske uprave so v tem območju prisotni tudi dve vrsti gorskih koz, ki ju imenujemo "čengelkoynu" in "bezuvar", ter ur kek, ki so zanimive in redke vrste. Če pogledate s planote Ovacık, boste videli, kako strme so stene. Na tej strani ne najdete informacij o plezalnih poteh, vrhovih ali časovnih okvirih; če načrtujete pohod, se o tem pozanimajte pri županijski službi za kulturo in turizem ter pri pristojnih službah. Ker se stanje cest do planot varira glede na letno dobo, se pred odhodom o stanju cest pozanimajte pri lokalnih pristojnih službah.

Komentarji

0/1000

Nalaganje...

Zemljevid poti

Informacije o poti
MestoPertek, Tunceli
VrstaRote
Postajališče4
Datum6. november 2026
Radar TürkiyeAvtorRadar TürkiyeZačni pot