Od Konaka z ladjo do Karşıkaye, sončni zahod v Bostanliju.

Začnite ob pristanišču za trajekte v Konaku; prvo pristanišče je bilo odprto leta 1884, in plovba do Karşıyake poteka že od takrat med istimi dvema točkama. Ko vstopite na trajekt, se odpravite na zunanjo palubo, saj je prava atrakcija sama plovba. Za vašimi se bo začela zmanjševati Conak in obalna promenada, medtem ko se bo pred vami počasi razprostirala obala Karşıyake, ki se naslanja na goro Yamanlar. Ta kratka plovba po zalivu je lahko najstarejša linija javnega prevoza v mestu. Plovbo je začelo podjetje Hamidiye Vapur Şirketi, ki ga je ustanovil Yahya Hayati Efendi, ki je leta 1883 pridobil tridesetletno koncesijo; po navedbah virov se je linija začela februarja 1884. Podjetje je vozilo trajekte ne samo do Karşıyake, ampak tudi do Urla, Foçe in Čeşme Ilıcası; trajekt Müsavat je lahko prevažal do 500 potnikov.

Trajekt vas izvoli na pristanišču na ulici Cemal Gürsel, kjer se ulica Kemalpaşa spusti do morja. Sedanja terminalna zgradba je nova, vendar ima lokacija bogato zgodovino. Prvo pristanišče je bilo leseno in je bilo od leta 1906 osvetljeno s plinom. 30. septembra 1908 se je trajekt Istanbul trčil s plovilom Kassandra v zalivu in potonil; od 170 potnikov so lahko rešili le 30, jezna prebivalci Karşıyake pa so tisto noč zažgali pristanišča. Naslednje pristanišče je bilo zgrajeno iz lesa na lesenih stebrih. Prvo betonsko pristanišče v Izmirju je bilo tukaj dokončano marca 1935; leta 1962 je bilo razširjeno. Po navedbah virov je obsežna obnova, ki se je začela v sredini 1980. let, končana med letoma 1990 in 1992, zgornji nadstropji pa sta bila odprta kot knjižnica in kavarna, operater pa je postalo podjetje İZDENİZ.

Ko prispete, si nekaj minut oglejte zgradbo. Pojdite v zgornje nadstropje in se ozrite na zaliv; od tukaj lahko najbolje opazujete, kako trajekti priplujejo in odplujejo proti Conaku. Od pristanišča odplujejo trajekti ne samo do Conaka, ampak tudi do Pasaport, Alsancak, Göztepe in Üçkuyular, kar pomeni, da lahko od tukaj dosežete skoraj vsako točko južne strani mesta. Zunaj se obalna cesta raztezata v obe smeri; naredite nekaj korakov proti zahodu in si oglejte zgradbo pristanišča od morja. Zjutraj sonce vzhaja z vzhoda in osvetli zgradbo spred

Karşıyaka trg, ki ga nekateri imenujejo, je v resnici samo ena ulica: Kemalpaşa. Začenja se ob obali in se 450 metrov dolgo razteza naravnost proti železniški postaji. Na tej poti ne boste hodili zaradi nakupovanja, ampak zato, da spoznate srce soseske. Karşıyako sta s mestom povezovali dve progi: železnica, ki je bila odprta leta 1865, in trajekt, ki je začel pluti leta 1884. Ena postaja je bila na enem koncu ulice, druga na drugem, in trg se je razvil med njima. Leta 1891 je v soseski živelo 832 hiš in 1080 prebivalcev; to območje, kjer so obiskovalci prebivalo samo poleti, se je sčasoma preoblikovalo v trajno naselje. V tistem času so evropski viri to območje imenovali Kordelio, čeprav je povezava imena z "Richardom Levkim" iz Tretje križarske vojne sporna. Promet v soseski se je leta 1906 začel z tramvajem, nato pa so ga zamenjali avtobusi in minibus. Sodobni tramvaj se je leta 2017 vrnil na obalo. Vstopite v ulico ob obali in se umirite. Oglejte si tla; sivi in črni kamni, ki jih vidite pod nogami, so granit, ki ga je prinesli iz Kozak Yaylası v Bergami. Mestna občina Izmir je leta 2008 obnovila podlago ulice, ki jo je poškodovalo delo na plinovodu in vodovodu, in jo pokrila z 800 tonami naravnega kamna. Delo je obsegalo 6000 kvadratnih metrov. Med tem delom so obnovili in pobarvali tudi električne droge. Ulica je namenjena pešcem, zato lahko hodite po sredini in opazujete okolico. Navadite se, da gledate nad znaki; značilnost ulice se skriva ne v izložnih vitrinah, temveč v nadstropjih zgoraj. Občasno se odmaknite na stranske ulice, ki se odpirajo na vsakih 100 metrov; desne ulice vas vodijo do obale, leve pa v notranjost soseske, in se je enostavno vrniti. Ulica ima posebno tradicijo knjižnic; obisk ene od njih in preživetje nekaj minut vam bo razkrilo, zakaj prebivalci Karşıyake te ulice ne vidijo le kot nakupovalno destinacijo. Zjutraj je ulica mirna in kamnita podlaga izgleda prazna; popoldne pa jo napolni množica ljudi, ki prihajajo z obale. Če izberete jutro za to pot, boste priča, kako se vrata odpirajo in lastniki trgovin čistijo pred vhodom. Med sprehodom se ustavite za nekaj minut na klopci ali ob robu pločnika in opazujte dogajanje. Ne iščite levantine vili, ki so ost Vir: Mestna občina Izmir (novica o obnovitvi tržnice Karşıyaka); Visit İzmir (tržnica Karşıyaka); Wikipedia (Karşıyaka); Uprava za kulturo in turizem občine Izmir (Karşıyaka); Društvo 1912 Karşıyaka.

Vila, ki se nahaja tik ob postaji, je mesto, kjer se zgodovina republike Karşıyaka prepleta. Ta hiša, ki je bila poletna rezidenca družine Uşakizade, je bila zgrajena leta 1860. Latife Hanım, hčerka Muammer Beya, pomembnega člana izmirskih družin, se je rodila v Izmiru leta 1898 in se leta 1922, v septembru, spoznala z Atatürkem v družinski vili v Göztepeju. Atatürk je v vili preživel dvajset dni, po tem pa sta si pisala. Vila v Göztepeju je danes muzej, ki je po obnovi, končani leta 2001, leta 2003 prejela nagrado za ohranjanje. Ko se je Zübeyde Hanım tisto jesen zbolela, so zdravniki priporočili zrak v Izmiru. Atatürk je svojega pomočnika Salih Bozoka poslal, da najde primerno hišo, pri čemer je poudaril, da ne sme biti zapuščena grška hiša. Latife Hanım je predlagala družinsko hišo v Karşıyaky. Hiša je bila blizu postaje, kar je bilo pomembno za bolno ženo. Zübeyde Hanım je 18. decembra 1922 prišla z vlakom, pragove vrat so odstranili, da bi lahko prešla s kolesom. Tam je preživela 28 dni in umrla 14. januarja 1923, stara 66 let. Atatürk se je po smrti matere vrnil v Izmir in se 29. januarja 1923 poročil z Latife Hanım.

Druga življenjska etapa vile se je začela leta 2005, ko je občina Karşıyaka tisto leto odvzela zemljišče, na katerem je stala. Obnova se je začela 11. oktobra 2007, hiša pa je bila 19. maja 2008 odprta za javnost kot spominski dom, uradno otvoritev pa je potekala 9. julija 2008. Leta 2016 je bila registrirana kot zasebni muzej. Med obnovo so ohranili prvotne elemente, od lesa v notranjosti do marmorja in dreves v vrtu. Del opreme so podarili potomci vile, del pa so kupili.

Obisk začnite v vrtu. Kremna fasada in rjave zavese opisujejo preprosto, dvonadstropno poletno hišo. V vrtu so bili borovi, palme, fontana in vetrnica. V notranjosti se na pritličju nahajajo tri sobe, v zgornjem nadstropju pa tri sobe in kopalnica. Sobe so opremljene s pohištvom iz tiste dobe, predmeti kot gramofon in radio pa pričajo o življenju v 1920. letih. Vosek figure, ki jih je izdelal prof. dr. Yılmaz Büyükerşen, prikazujejo Ataturka, Latife Hanım in Zü

Ulica Zübeyde Hanım vas vas od postaje v smeri Soğukkuyu; Soğukkuyu je bilo obalno vaselo, kjer so se v 19. stoletju naselili nomadi, spomodni kompleks pa se nahaja ob tej ulici. Preden vstopite v park, si zapomnite, od kod prihajate. Zübeyde Hanım se je rodila leta 1857 v Soluniku; bila je hčerka Feyzullaha Ağa, člana družine Hacı Sofi, nomadske družine, ki je bila preseljena iz srednje Anatolije v zahodni del Solunika. Poročila se je z Alijem Rizo Efendijem in imela pet otrok, leta 1888 pa je izgubila moža, ko je bil Mustafa še otrok. Po balkanski vojni se je skupaj s hčerko Makbulo preselila v Istanbul in se naselila v Akaretler. Umrla je 14. januarja 1923 v Izmirju, kamor je prišla na zdravljenje, in pokopana je na dvorišču mošeje Ferik Osman Paşa; njen grob se še danes nahaja v parku, kjer je danes to dvorišče.

Oblika spomenika je rezultat razprav. Leta 1938 je župan občine Izmir, Behçet Uz, predstavil okrašen načrt spomenika; Atatürk ga je zavrnil in je zahteval, da se na grob postavi le težka kamnita plošča, obkrožena z otroškim igriščem. Spomenik je občina Izmir zgradila v skladu s to zahtevo leta 1940. Kamen, ki ga vidite, je rožnata granit, prinesen iz gore Yamanlar; visok je štiri metre in težak deset ton. Na njem je reliefni portret Zübeyde Hanım, pod njim pa je kratek napis, ki pravi, da je tukaj pokopana mati Ataturka, ki je umrla leta 1923. Izvirna nagrobna plošča, ki je bila odstranjena med gradnjo, se od leta 1905 hrani v arheološkem muzeju v Izmirju.

V parku se najprej ustavite pred območjem za proslave, nato pa se približajte spomeniku. Relief preberite v stranski svetlobi; opoldanska sončna svetloba ga posvetli, boljši sta jutro in popoldne. Obhodite kamen in opazujte njegovo teksturo; pomanjkanje okrasa je bil nameren izbor. Otroško igrišče, ki je bilo ob spomeniku, še vedno stoji, tako kot je zahteval Atatürk. Park je območje zaščitene narave; vegetacija, razsvetljava in območje za proslave so bili obnovljeni, nad bazenom pa je bil zgrajen čajni lokal, območje pa je 24 ur pod nadzorom. Upoštevajte vsakdanje življenje parka, sedite nekaj minut na klop; to je območje, ki je hkrati spomenik in park za sosede.

Vsako leto, 14. januarja in na materinski dan, se v parku iz

Za zadnjo postajko dne se na postaji Karşıyaka İskele vkrcite v tramvaj T1; po prevozu skozi postaji Nikah Sarayı in Yunuslar je naslednja postaja Bostanlı İskele. Ta linija je bila odprta 11. aprila 2017 in poteka 8,8 kilometra ob obali. Če želite hoditi, sledite obalni poti proti zahodu; to je enostavna pot ob obali, dolga manj kot dva kilometra, kjer boste morje vedno imeli na levi strani. Ime Bostanlı pove svojo zgodbo: v letih 1890 je to območje vpisano kot pristanišče Menemen, leta 1900 pa se je imenovalo Papaskala, kar v grščini pomeni "pristanišče duhovnika". Izvoz melonov in drugih sadja z ravnine Menemen skozi to pristanišče je mestu dal njegovo današnje ime. Torej, pristanišče ni samo za trajekte, ampak že več kot sto let je ta obala pomembna za to območje. Današnje pristanišče Bostanlı je zgradilo podjetje Türkiye Denizcilik İşletmeleri med letoma 1989 in 1993; zajema približno 20.000 kvadratnih metrov in ima poslovno zgradbo s površino 2.500 kvadratnih metrov. Od tukaj odplujejo trajekti za Konak, Alsancak, Üçkuyular in Karşıyaka, prav tako pa deluje avtomobilski trajekt. Pristanišče upravlja podjetje İZDENİZ, ki ga je leta 1992 ustanovila občina İzmir. Postajališče tramvaja Bostanlı İskele je tik pred pristaniščem; omogočeno je dostop za invalide in je urejena kolesarska pot. Prečerzite pristanišče in nadaljujte po obali; park Balıkçı Baba je eno od počivališč na tej obali, ob sredah pa se na tem območju odpre tržnica. Vaš glavni cilj je mesto, kjer se reka Bostanlı izliva v zaliv. Tukaj sta dve zgrajeni objekta, ki sta bila odprta leta 2016 in sta spremenila značilnost obale: peščen most Bostanlı in terasa za opazovanje zahoda sonca, ki ju je zasnoval arhitekt Evren Başbuğ in njegovo ekipa za občino İzmir. Zasnova je bila izvedena med letoma 2014 in 2015, gradnja se je začela leta 2015 in končala leta 2016, objekta pa sta bila odprta avgusta 2016; skupna površina gradnje je 8.800 kvadratnih metrov. Oba objekta sta bila prvi realizaciji načrta İzmirDeniz, ki ga je občina İzmir zasnovala za preoblikovanje obale. Zasnova ekipe opisuje oba objekta kot običajna mesta za srečevanje, ki ponovno povezujejo ljudi z obalo, in to povezujejo z vizijo mirnega življenja za İzmir. Most povezuje obe strani reke z asimetrično, rahlo obokan Zvečer je terasa priljubljena, med tednom pa je bolj mirno; spomladi lahko pihajo močni vetrovi z zahoda, zato se oblecite v nekoliko debelejšo oblačila. Ko se zmrači, se vrnite na pristanišče Bostanlı; od tam odplujejo trajekti neposredno do Konaka. Trenutne vozne redi preverite na spletni strani IZDENİZ, in poskrbite, da bo dan končan tako, kot se je začel. Viri: Wikipedia (Bostanlı, Karşıyaka; Pristanišče Bostanlı); Wikipedia (Karşıyaka; Tramvaj İzmir); Arhiv in Arkitera (Pevski most Bostanlı in terasa za opazovanje zahoda sonca); Mestna občina İzmir (vozni redi IZDENİZ).