
Sprehod ob reki Yeşilırmak v Amasiyi.
Prijavi se za všečke in ocene
Ta pot se razteza ob obeh bregovih reke Yeşilırmak in ponuja edinstveno izkušnjo v pol dneva. Amasya, ki se nahaja na stičišču cest, ki povezujejo obalno regijo Črno morje in druge regije Anatolije, leži v globoki dolini, ki jo je ustvarila reka Yeşilırmak; zgodovina mesta se odraža na obeh straneh te doline. Pot se začne pri Muzeju Amasya na južni strani. Muzej namreč predstavlja različne obdobja, od neolitika do otomanske dobe, in nam omogoča, da se seznanimo z dogajanji, ki jih bomo kasneje srečali na poti. Kamniti predmeti v vrtu muzeja prikazujejo razvoj od obdobja Hetitov do otomanske dobe. Po obisku muzeja prečimo reko in se odpravimo na severno stran, do podnožja gore Harşena. Po informacijah Uprave za kulturne dobrine in muzeje, 272 metrov visoka apnenčasta formacija, ki se dviguje na severu doline, je znana kot gora Harşena. Ista vir navaja, da so deli tega območja obsečali helenistične obrambne zidove, monumentalne rezervoarje, ki segajo v 1. stoletje pred našim štetjem, in hiše Yalıboyu. Severni del poti poteka skozi to celoto. Tukaj, s stopnicami, ki se začnejo ob železniški progi v četrti Hatuniye, se vzpnemo do Kraljevih grobnic. Te monumentalne kamnite strukture, ki so ostanki obdobja, ko je bila Amasya prestolnica Pontskega kraljestva, so najzahtevnejši in hkrati najbolj nagrajalni del poti; zato je ta del vgrajen v sredino poti, ko smo še polni energije. Grobnice so skupaj z gradom Amasya leta 2015 vključene v začasen seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Po spustu z griča se ob reki začnejo hiše Yalıboyu, ki so zgrajene na zgodovinskih obrambnih zidovih. Te hiše, zgrajene iz opeke in lesa, so večinoma iz 19. stoletja in so bile zaščitene že leta 1992. S tem se pot preusmerja od antične kamnite arhitekture k civilni otomanski arhitekturi. Nazadnje se vrnemo na južno stran in obiščemo bolnišnico Amasya, zgrajeno leta 1308-1309; ta zgradba, ki danes nosi ime Muzej zgodovine medicine in kirurgije Sabuncuoğlu, zaključuje pot z umetniškim delom iz obdobja Ilkhanate. Logika zaporedja je preprosta: najprej notranji prostori in kontekst, nato grič in panorama, nato obalna tekstura in na koncu spet umirjen notranji prostor. Pot je namenjena peščenju; preverite razdalje med postajališči na zemljevidu. Priporočeni časovni okvirji so 75 Viri:
- Uprava regije Amasya, Muzej Amasya, https://www.amasya.gov.tr/amasya-muzesi
- Uprava regije Amasya, Hiše v Amasyi, https://www.amasya.gov.tr/amasya-evleri
- Kulturni portal, Kraljeve grobnice, https://www.kulturportali.gov.tr/turkiye/amasya/gezilecekyer/kralkaya-mezarlari
- Kulturni portal, Hiše ob obali, https://www.kulturportali.gov.tr/turkiye/amasya/gezilecekyer/yaliboyu-evler
- KVMGM, Gora Haršena in Pontusove kraljeve grobnice, https://kvmgm.ktb.gov.tr/TR-137900/harsena-dagi-ve-pontus-kral-kaya-mezarlari-amasya-2015.html
- Uprava za kulturo in turizem regije Amasya, Kraljeve grobnice, https://amasya.ktb.gov.tr/TR-59519/kral-kaya-mezarlari.html
- TDV Islamska enciklopedija, Bolnišnica Darüşşifa v Amasyi, https://islamansiklopedisi.org.tr/amasya-darussifasi
- Uprava za kulturo in turizem regije Amasya, Muzej zgodovine medicine in kirurgije Sabuncuoğlu, https://amasya.ktb.gov.tr/tr-59522/sabuncuoglu-tip-ve-cerrahi-tarihi-muzesi.html
Postajališča poti

Muzej Amasya.
Prva postaja poti je muzej v Amasiyi, in smiselno je začeti ogled s sprehodom po vrtu. Muzej se nahaja v središču mesta, na drugi strani reke Yeşilırmak, nasproti kraljevim grobnicam. Po informacijah na spletni strani županije, je bila ustanova sprva ustanovljena kot skladišče za ohranjanje majhnega števila arheoloških predmetov in mumij. Datum ustanovitve se v različnih virih razlikuje, zato je najvarnejše navesti 19. leta. Ko se je zbirka povečala, je bila najprej preseljena v drugo zgodovinsko stavbo, nato pa 22. marca 1977 v sedanjšo stavbo. Muzej je bil za obisk odprt 14. junija 1980.
Zbirka obsega predmete od kamene dobe do otomanskega obdobja. Na spletni strani županije so našteti arheološki in etnografski predmeti, kovanci, pečati, rokopisi in mumije. Na isti strani je navedeno, da je skupno število predmetov več kot dvaintrideset tisoč. Preden vstopite v dvorane, je priporočljivo se sprehoditi po vrtu in se nato vrniti v notranjost. Zunanji razstavni prostor se nahaja v vrtu na zahodni strani stavbe. Tam so razstavljeni kamniti predmeti iz obdobij Hetitov, helenističnega obdobja, Rimljanov, Bizantincev, Ilkhanatov, Seljukov in Otomanov. Za opazovanje detajlov, napisov, reliefov in okrasov na kamnih je priporočljivo obiskati muzej v jutranjih ali popoldanskih urah, ko je svetloba bolj primerna. Preberite oznake ob vsakem kamnu, da se poskusite razlikovati med različnimi civilizacijami.
Amasija se nahaja na pomembni točki, kar je eden od razlogov za to raznolikost. Po informacijah Direktorata za kulturne dobrine in muzeje, je južni obrok gore Harşena poseljen od zgodnje bronaste dobe do konca otomanskega obdobja s strani številnih civilizacij. Zato lahko muzej razumete kot "sobo spomina" mesta. V ločeni zgradbi v vrtu je shranjena zbirka osmih mumij; na spletni strani županije je navedeno, da so te mumije oseb, ki so delovale v obdobju vladavine Ilkhanatov v 14. stoletju. Za informacije o pravilih fotografiranja se obrnite na osebje na vhodu.
V notranjih dvoranah so vitrine s kovanci, pečati in rokopisi, ki vsebujejo majhne, a pomembne predmete; zato si ne hitite. Etnografski predmeti združujejo predmete, ki so značilni za življenje v regiji, in predstavljajo dobro pripravo pred obiskom hiš ob obali. Sledite dvoranam v kronološkem vrstnem redu, da si lažje predstavljate razvoj Pontijskih struktur, ki jih boste kmalu videli.

Kraljevi grobnice.
Druga postaja so Kraljeve grobnice, izrezane v južnem pobočju gore Harşena. Do tega pobočja, ki se dviguje nad reko, se pride po stopnicah, ki se začnejo od železniške proge v četrti Hatuniye; tako opisuje Kulturni portal. Med sprehodom bodite pozorni na okolico. Pot vas popelje do grobnic in do točke, kjer se odpira pogled na mesto. Najprej se spočite in se ozrite na dolino pod vami.
Amasya je zgrajena v globoki dolini, ki jo je ustvarila reka Yeşilırmak. Po navedbah Direktorata za kulturne dobrine in muzeje je 272 metrov visok skalni masiv, ki se dviguje nad dolino, znan kot gora Harşena. Grobnice so izrezane v teh apnenčastih skalah, ki se dvigajo kot enotna stena. Te strukture so iz obdobja Pontijskih kraljev, ki so Amasijo leta 3. stoletja pred našim štetjem imenovali za prestolnico. Viri navajajo različne, a si zelo blizu datume za začetek prestolnice, in sicer 302 in 301 pr. n. št. Za ustanovitelja Pontijskega kraljestva je veljal Mithridates Ktistes; grobnice so tradicionalno pripisane petim kraljem, ki so vladali med njim in Pharnakesom.
Grobnične so ločene z galerijami, ki so izrezane v obliki črke U v glavni skali. Tako se zdi, da je vsaka soba ločen blok, odtrgan od glavne skalne mase, obdajajo pa jo galerije. Sope, prekrite s kupolami, in galerije, ki jih obkrožajo, ustvarjajo edinstven arhitekturni slog s svojimi okroglimi kupolastimi stropi. Direktorat navaja, da v grobnici št. 5 grški vpliv v arhitekturnem slogu popolnoma izgine in se pojavi nov, lokalni slog. Grobnica št. 5 je tradicionalno pripisana Pharnakesu in ima dimenzije 15 x 8 x 6 metrov. Po tem viru je to zadnja skalna grobnica, zgrajena v obdobju Pontijskega kraljestva. Druge kraljeve grobnice niso bile do sedaj najdene, in tudi v drugi prestolnici, Sinopu, ta tradicija ni bila ohranjena.
Številka skalnih grobnic se glede na vire razlikuje. Govori se o več kot dvajsetih grobnicah, od katerih so le nekatere preživele do danes. Skupaj z Amasijskim gradom so bile grobnice leta 2015 vključene na začasen seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Direktorat v istem besedilu navaja tudi obstoj helenističnih obzidij in monumentalnih cistern, ki datirajo v 1. stoletje pred našim štetjem; ti so del istega območja.
Med sprehodom po pobočju opazujte majhna vrata, površine, izrezane v skali, in

Hiše ob obali Amasye.
Tretja postaja so hiše ob reki Yeşilırmak, ki se nahajajo na severni strani. Ta del poti poteka ob reki. Kulturni center se nahaja v bližini parka Bahçeleriçi, na ulici Büyük Ağa, v središču mesta, ob reki. Takoj, ko sestopite po stopnicah, se ustavite ob reki in si oglejte hiše. Te stojijo na zgodovinskih obzidnih stenah, kar je značilnost, ki je specifična za Amaso in jo je mogoče opaziti že na prvi pogled. Gradbeni tehnika je kombinacija "himış" (lesena konstrukcija) in "bağdad" (opečni zidovi s polnilom). Na spletni strani guvernerstva je zapisano, da večina hiš izvira iz 19. stoletja in da so bile zaščitene že leta 1992.
Strehe so bodisi dvokapnice bodisi enokapnice in so pokrite s valovitimi strešnimi kritinami. Hiše so postavljene ena poleg druge in imajo eno ali dve nadstropji, ki stojijo na kletni etaži. V nekaterih hišah se v prvem nadstropju nahaja "şahniş" (balkon), v drugih pa v drugem. Druga nadstropja so izbokljena in imajo balkone, kar zagotavlja simetrijo in hkrati povečuje notranji prostor. Pri hišah, ki stojijo na obzidnih stenah, so ti izboklji podprti z lesenimi konzolami, zato je dobro opazovati lesene podpore v spodnjem delu. Zahvaljujoč tem izbokljem so zgornji nadstropji bolj osvetljeni in imajo več oken.
Okna so večinoma drsna in so razvrščena v skupinah po tri. Pred okni so lesene rešetke, ki preprečujejo pogled od zunaj. Večina hiš ima dvorišče in vrt, kjer sta najbolj opazni elementa vodna jama in peč. V notranjosti se življenje odvija v sobah, ki so urejene okoli sedežne garniture. V sobah so običajno peč, omara, polica in klop. V večini hiš ni ločenih kopalnic; v nekaterih sobah so velike omare preurejene v kopalnice.
To je življenjski prostor. Dostopnost v notranjost hiš se lahko razlikuje, zato je pomembno, da jih opazujete od zunaj in pri fotografiranju spoštujete zasebnost. Ne dotikajte se lesenih rešetk in fasad. V mirnih jutrih lahko gladina vode odraža hiše, kar je odlična priložnost za fotografiranje. Ob hišah se dviguje pobočje Kraljevih grobnic. Za fotografijo, ki združuje obe lokaciji, lahko poiščete primeren kot na drugi strani reke. Direktorat za kulturne dobrine in muzeje te hiše šteje med sestavine celote, ki jo tvorita gora Harşena, reka in dolina.
Ker je obala ravna, je to primeren del poti za počitek po vzponu po stopnicah. Za naslednjo

Zdravstveni center Amasya (Muzej zgodovine medicine in kirurgije Sabuncuoğlu).
Zadnja postaja je bolnišnica v Amasyi, ki jo danes imenujemo Muzej zgodovine medicine in kirurgije Sabuncuoğlu. Po enciklopediji TDV, je zgradba postavljena ob ulici, vzporedno s reko Yeşilırmak, in je zgrajena po načrtu madrasa. Arabski napis na vhodnem portalu kaže, da je bila zgradba zgrajena v letih 1308-1309. Po napisu sta bila graditelja Ilduš Hatun, služkinja žene ilhanidskega vladarja Olcaytu Hana, in anatolski emir Ahmed Bey. O arhitektu ni znanih podatkov. Ustanovitvena listina se ni ohranila, vendar je znano, da je bila izdana leta 1312.
Zgradba je zunaj 33,60 x 25,60 metrov in je usmerjena od vzhoda proti zahodu. Načrt vključuje pravokotno dvorišče, obdano z dvema vrstama stebrov in glavnim portikom. Glavni portik je od znotraj 7,10 x 5,70 metrov in se odpira v dvorišče s strmim lokom. Najprej opazujte zahodno fasado, ki gleda na ulico. Ta fasada, zgrajena iz gladkih kamnov, ima portal, ki je za tretjino višji od ostale fasade in izstopa. Na obeh straneh portala sta veliki okni, v vogalih pa cilindrični stolpi. Vhodni portal ima obliko prelomljene oblike, obe strani sta profilirani, portik pa se povezuje s fasado z nišo, ki je 2 metra globoka.
Uprava za kulturo in turizem province Amasya poudarja, da je fasada umetniško zelo dragocena. Po istih informacijah na vratih naj bi bil relief človeka, ki je pokleknjen. Na stebrih, ki podpirajo stebre v dvorišču, so različni kapiteli, ki so okrašeni z motivi zvezd, mukarnasov in profilov. Dolge dvorane za stebri so velike 4,65 x 14,10 metrov in so prekrite s kupolami. Lok, ki je narejen iz opeke, podpira te kupole. Na zunanjih stenah je nepravilna kamnita gradnja, medtem ko so loki, ki preprečujejo odpiranje, narejeni iz opeke; opazujte razliko v materialih.
Kot je navedeno v napisu, je bila zgradba v splošnem namenjena kot bolnišnica. Po informacijah iz enciklopedije TDV, je bila zgradba imenovana "bimarhane" (psihiatrična bolnišnica), ker se je verjelo, da je v njej bivali samo duševno bolni. O tem, da je Sabuncuoğlu Şerefeddin, avtor knjige "Mücerrebname", tukaj opravljal zdravniško in kirurško prakso, se lahko izve iz njegove lastne knjige. Po informacijah uprave za kulturo, v muzeju obstaja "Sabuncuoğlu Salon", kjer so razstav
Komentarji
Nalaganje...
