Şairin Kayığı

Predstava je pripovedovana skozi oči pripovedovalca, ki se opisuje kot "ne navaden čolnar, ampak spremljevalec pesnikov." Ta čoln ne prevaža potnike na drugo stran v običajnem smislu; namesto tega združuje velike imena turške poezije (Can Yücel, Edip Cansever, İlhan Berk, İsmet Özel, Tomris Uyar, Ece Ayhan, Nilgün Marmara, Ülkü Tamer in Sezai Karakoç) za isto mizo. Potniki nimajo kovčkov, ampak imajo nedokončane verze in otroštvo, ki ga nosijo v žepih. Vse skozi predstavo ti pesniki razpravljajo o tem, kaj je poezija, o življenju, smrti, očetih, osamljenosti in domovini, in to na svojstven način. Na koncu pripovedovalec ugotovi, da ni čolnar, ampak "poslušalec" teh ljudi, ki "popravljajo spomin," in predstavo konča s tem, da prazno stolček za mizo ponudi občinstvu (bralcu).