Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri

Zvezdaste mozaiki: Seldžiška umetnost izdelave mozaikov od Kubadabada do Karataya.

Ko vstopite v seldžuške zgradbe v Konyi, vas pogosto najprej ne opazijo kamni, temveč barve.

Radar TürkiyeRadar Türkiye19 Ekim 202612
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Zvezdaste mozaiki: Seldžiška umetnost izdelave mozaikov od Kubadabada do Karataya.

Ko greste v seldžuške zgradbe v Konyi, vas pogosto najprej presenetijo barve, ne pa kamen. Delci turkizne, temno modre in vijolične barve preoblikujejo notranjost kupa v nočno nebo, steno pa v geometrično preprogo. Večina teh barv je danes združena na dveh mestih: v Karatayevi medresi v središču Konye in v artefaktih, ki so bili izkopani na območju palače Kubadabad ob jezeru Beyşehir. Ta članek opisuje potovanje skozi seldžuško umetnost mozaikov in vam daje nasvete, kaj opazovati v muzejih. Kaj je mozaik in zakaj je emajl pomemben?

Glede na članek v Turški fundaciji za verske zadeve, enciklopediji o islamu, beseda "mozaik" izvira iz otomanskega izraza "çini", kar pomeni "kitajsko". Bistvo umetnosti je v slikanju in emajliranju oblikovanih plošč, ki jih nato pečemo. Emajl, ki se stopi v peči, ustvari prozorno in zaščitno plast na plošči, kar ji daje obstojno barvo. Prvi primeri emajliranih opečnih plošč se segajo v starodavni Egipt in Mezopotamijo. Ista članek pravi, da so seldžuške zgradbe bile okrašene z mozaiki tudi v Horasanu in Iranu, vendar se je ta umetnost najbolj razvila v Anatoliji. Anatolski seldžuški mojstri so uporabljali več različnih tehnik. Pri prvih primerih so bile vidne emajlirane opečne plošče, kmalu pa so prešli k tehniki mozaikov, pri kateri so bili majhni deli, izrezani iz plošč, emajliranih v turkizni, vijolični, zeleni in temno modri barvi, sestavljeni na apnenčasti podlagi. V civilnih zgradbah, kot so vile in palače, so bile stene obložene s ploščami v obliki zvezd, križev, šestkotnikov in kvadratov. Na te plošče so bili narisani vzorci, bodisi pod emajl, bodisi na emajl. Enciklopedija tudi omenja, da so Seldžuki razvili tehniko "luster", pri kateri je emajl ustvarjal kovinski sijaj. Svet mozaikov v civilnih zgradbah je zelo drugačen od mozaikov. Medtem ko so v mozaikih prevladovali geometrijski vzorci in abstraktni rastlinski motivi, v mozaikih v palačah in vilah pa je bila prisotna bogata zbirka figur, vključno z ljudmi v različnih pozah, lovskimi živalmi, pticami, dvoglavimi orli, zmaji in mitološkimi bitji, kot so sfinge. Prav ta figurativni svet oživi seldžuške mozaike. Konya je bila eno od pomembnih središč te umetnosti. Enciklopedija navaja, da je v mozaikih v atriju medrese Sırçalı iz leta 1243, na napisih Ta, ki se v ljudskem jeziku imenuje Alaeddinova palača, je po enciklopediji zgrajena v obdobju sultana II. Kılıçarslana, med letoma 1155 in 1192, zaradi tehničnih lastnosti mozaikov in interpretacije napisov. Zunanje in notranje stene palače so bile okrašene z mozaiki in mavčnimi dekorativnimi elementi. Ta palača je edinstvena v umetnosti Anadolskega sultanata Seljukov, saj je edina, kjer je bila uporabljena tehnika "minai". V islamski enciklopediji je tehnika "minai" podrobno opisana: rumena in dobro pregnetena glina se oblikuje v kvadratne, zvezdaste, križne in listaste plošče, nato pa se pobarva v zeleni, temno modri, vijolični in turkizni barvi, glazirana in pečena. Nato se ponovno pobarva z belo, rdečo, belo in zlato barvo, in se peče pri nižji temperaturi. Ker se uporablja sedem barv, se tej tehniki reče tudi "heft renk". Na zvezdastih mozaikih so bili upodobljeni ljudje, ki so sedeli v turškem slogu, igrali glasbila in se pogovarjali, ter krilati levi. Palača je bila v 19. stoletju v ruševinah, in je bila med letoma 1905 in 1908 porušena. Nekateri od njenih mozaikov so bili razpršeni v muzeje in zbirke v Nemčiji, Franciji, Švici in Ameriki. Danes na tem mestu stoji zaščitna konstrukcija, ki označuje lokacija palače. Leta 1941 je Remzi Oğuz Arık odkrila križne, šestkračne zvezde in listaste mozaike, ki so ostali v Konji in so danes razstavljeni v vitrinah v Karatayevi medresi. Na njih so upodobljeni ženski in moški, lovci na konjih in rastlinski okraski.

Na obali jezera se je nahajala palača, Kubadabad.

Najbogatejša zbirka mozaikov iz obdobja sultanata Seljukov izvira z zahodne obale jezera Beyşehir. Palačo Kubadabad je zgradil sultan I. Alaeddin Keykubad. V islamski enciklopediji je zapisano, da je gradnja potekala med letoma 1226 in 1236, pod vodstvom arhitekta in umetnika Sadeddina Köpeka; kulturni portal navaja leto 1236 kot leto izgradnje. Po enciklopediji je to edini znan kompleks palače iz obdobja sultanata Seljukov. Direktor Muzeja v Konji, Zeki Oral, je prvič na podlagi dokumentov ugotovil, da so ostanki, omenjeni v virih, pripadali palači Kubadabad. Izkopavanja, ki so jih vodili Katharina Otto-Dorn leta 1965 in 1966, ter Rüçhan Arık od leta 1980, so razkrila glavne dele palače. Izkopavanja so pokazala, da so mozaiki Tukaj je prevod iz turščine v slovenščino:

Obrazi so ovali, oči so velike in mandljeve oblike, nosovi so tanki in dolgi, ustnice pa so majhne; enciklopedija ta tip obraza opisuje kot izviren iz osrednje Azije. Predpostavlja se, da je portret bradatega vladarja v resnici portret Alaedina Keykubada. Dvo-glavi orli z napisom "es-sultan" na prsnem košu so med najbolj opaznimi elementi, ki simbolizirajo vladavino. Živalski svet je še bolj raznolik. Okoli stiliziranih življenjskih dreves so upodobljeni sfinge, sirene, grifoni in dvo-glavi zmaji. Poleg njih so prisotni tudi lovski psi, pante, zajci, antilope, gorske koze, osli, medvedi, konji, veverice, race, lovci, pavji in levi. Članek, objavljen v reviji DergiPark, poudarja, da so te figure polne živali, mitskih bitij in simbolov, ki izvirajo iz azijske turške mitologije, medtem ko so okrasni elementi s sirenami v palači poseben predmet zgodovinske in estetske analize. Gipsni reliefi, ki so bili najdeni na izkopavanjih, prav tako prikazujejo živali in ljudi in so razstavljeni v istem muzeju. Karatay, kupola neba

Kupola Kubadabad je od leta 1955 razstavljena v madžravi Karatay, ki je sama po sebi mojstrovina keramike. Madžravo je po podatkih njenega napisa zgrajena leta 1251 v času vladavine sultana II. İzzeddina Keykavusa, zgrajena pa jo je bila družina Karatay. Zgradba je bila opuščena konec 19. stoletja, obnovljena leta 1954 in odprta za obisk 17. decembra 1955 kot oddelek za keramiko v muzej Konya. Kulturni portal navaja, da je bila madžrava leta 2014 vključena na začasen seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO pod naslovom "Madžrave anatolskega seldžukskega obdobja". Srce zgradbe je kvadratni prostor s stranicami približno dvanajst metrov. Notranjost kupa je popolnoma prekrita z mozaiki. Bele gipsne trakove med turkiznimi in modrimi keramičnimi ploščami tvorijo dvaindvajsetokraki zvezdni vzorci, ki so povezani s členi in ustvarjajo občutek zvezdnega neba za tistega, ki se ozre v kupolo. Obremenitev kupa se prenaša na stene prek prehodov v obliki loka, ki so oblikovani iz trikotnih plošč v vogalih. Pod odprtino na vrhu se nahaja majhen bazen; enciklopedija opozarja, da nekateri zaradi te ureditve menijo, da je zgradba observatorij. Kako obiskati muzej

V muzeju je približno pet tisoč keramičnih, glinenih Če si lahko zagotovite en dan, obiščite Beyşehir in si oglejte ostanke palače Kubadabad ob jezeru. To vam bo omogočilo, da bolje razumete, kje so se v resničnosti nahajale zvezde, ki ste jih videli v muzejih. Nekateri predmeti, izvzeti iz palače Kubadabad, so razstavljeni tudi v muzej čine v Kütahyi. Za najnovejše informacije o odprtih dneh in pogojih obiska muzejev, obiščite uradno spletno stran Ministrstva za kulturo in turizem.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar