Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri

Od izvira Terkos do vodovoda, zgodovina sodobnega oskrbovanja z vodo v Istanbulu.

Istanbul ni mesto, ki ni nastalo ob obsežnem jezeru ali reki, zato je skozi svojo zgodovino vedno moralo prinašati vodo iz oddaljenih krajev.

Radar TürkiyeRadar Türkiye15 Ekim 202641
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Od izvira Terkos do vodovoda, zgodovina sodobnega oskrbovanja z vodo v Istanbulu.

Istanbul je mesto, ki ni nastalo ob obsežnem jezeru ali reki, zato je skozi svojo zgodovino moralo vodo prinašati iz oddaljenih krajev. Zgodovina podjetja İSKİ to dolgo zgodbo deli na tri obdobja: rimsko, bizantsko, otomansko in republikansko. Mostovi, nasipe, cistern in fontane so najbolj znani elementi te zgodovine; v mestu že obstajajo poti, ki vas popeljejo do teh znamenitosti. Ta članek pa se osredotoča na manj poznan del zgodovine, na obdobje od konca 19. stoletja do danes, ko se je voda začela črpati s pomočjo parnih črpalk, dostavljati v domove preko cevi in shranjevati v jezerih. Na koncu članka opisujemo, kje lahko danes vidite te zgodovinske oblike.

**Od fontane do cevi**

V otomanskem mestu se je voda distribuirala s pomočjo gravitacije, torej s pomočjo samega toka vode. Voda, vzeta iz izvira, je potekala skozi cevovode in galerije, mostovi so omogočali prečkanje dolin, v "maksemlah" (distributernih točkah) se je voda razdeljevala, tlak pa se je uravnaval s pomočjo "su terazi" (vodnih tehtnic), preden je končno pritekla v fontane. Po podatkih İSKİ se je voda na vsaki distributerni točki merila, pri čemer so uporabljali enoto "lüle". Ta sistem je bil zadosten za oskrbo fontan v posameznih četrtih, vendar ni bil primeren za dostavo vode v višje nadstropje novih, večnadstropnih zgradb. Sredino 19. stoletja sta se v Beyoğlu in Galati pojavljali višje zgradbe, ki so zahtevale dostavo vode pod tlakom. Rešitev je prišla z ustreznim dovoljenjem. Po podatkih zgodovine İSKİ je leta 1868, v času sultana Abdülaziza, francoskemu podjetju podeljen ustrezen dokument, s katerim je nastalo podjetje, ki ga je javnost imenovala "Terkos Şirketi", in uradno ime katerega je bilo "Dersaadet Anonim Su Şirketi". Podjetje je moralo dobavljati vodo iz jezera Terkos v Beyoğlu, Galato, zahodno obalo Zlato Roga in evropsko stran Bosforske ožine. Diplomski študija, pripravljena na Univerzi Marmara, opisuje, da je bilo to otomansko anonimno podjetje z več lastniki, ki je prodajalo vodo na podlagi naročnin in s pomočjo vodomerov. Ista študija navaja, da je pogodba predvidevala tudi brezplačno oskrbo z vodo za bolnišnice, vojaške enote in za gašenje požarov. Ideja o vodomeru, ki ga danes najdemo v vsakem domu, se je v Istanbul prišla s tem podjetjem.

**Parne črpalke v Terkosu**

Prva napeljava podjetja je bila črpali Stranica ISKİ o vodnih virih navaja, da je postaja delovala do leta 1967 in je danes ohranjena kot industrijski muzej. Jezero samo je še vedno v seznamu vodnih virov mesta pod imenom Terkosova jeza in datum začetka obratovanja je še vedno naveden kot leto 1883.

Podjetje na evropski strani in Elmalı:

Tudi evropska stran je v istem obdobju dobila lastno podjetje. Po navedbah ISKİ je bilo leta 1888 ustanovljeno podjetje Üsküdar Kadıköy Su Şirketi, ki je leta 1893 zgradilo prvo Elmalıjezo na reki Elmalı. Vodovod je bil speljan vzdolž obale od Anadolu Hisarı do Bostancı. Podjetje je tudi zgradilo obrat za čiščenje vode, postajo za povečanje tlaka, cevovod do Bağlarbaşı in rezervoar za vodo v Bağlarbaşı. Elmalı 2 jeza na reki Çavuşbaşı je bila dodana leta 1950. Danes sta obe jezi skupaj eden izmed najmanjših virov vode za mesto, vendar je to mesto, kjer se beseda "jeza" prvič pojavi v povezavi z Istanbulom.

Hamidiye voda in postaja v Cendere:

Ko so bila postavljena cevovodna omrežja pod tlakom, so se tudi viri vode še naprej razvijali. V zgodovini ISKİ je eden najpomembnejših takih virov voda Hamidiye voda, ki je bila zgrajena v času sultana II. Abdülhamida. Ta voda, ki je bila črpana iz vrelcev v Kemerburgaz, je bila dobavljena zimska oporišča, palače in približno petdeset fontan v okolici Beyoğlu. Viri se nekoliko razlikujejo glede datuma; ISKİ navaja, da je sistem začel delovati leta 1904, medtem ko viri, ki opisujejo postajo, navajajo, da je črpališče v Cendere začelo delovati leta 1902. Črpališče Cendere Hamidiye je bilo zgrajeno v dolini Cendere za črpanje vode iz vrelcev v mestu. Po informacijah na strani knjižnice Mestne občine Istanbul, je bila postaja zgrajena, ker voda iz Taksim ni zadostovala za vse potrebe, in je dnevno dobavljala približno 1200 kubičnih metrov vode do približno sto fontan, vključno s fontanami na poti do palače Yıldız. Objekt je deloval do 1990. let, nato pa je dobavljal vodo le še nekaj fontanam. Po informacijah na strani Wikipedije, so bili kotli proizvedeni v Švici, in v 1960. letih so bile parne stroje iz stare postaje v Terkos prenesene in zamenjane z električnimi črpalkami. 33 metrov visok opečni dimnik je sčasoma propadel. Po potresu leta 1999 so se začela dela za preureditev objekta v kulturni center, obnova pa je bila končana leta 2009, vendar je bila zgradba dolgo časa Podjetje Terkos je bilo odkupeno s strani občine Istanbul, in 27. maja 1933 je bila ustanovljena Uprava za vodovod in kanalizacijo Istanbula (İstanbul Su İdaresi - İSKİ). Uprava je bila organizirana kot samostojna institucija, podrejena občini. V tem obdobju je bila povečana zmogljivost črpališč v Terkosu in čistilne naprave v Kağıthane, kjer so bile namesto parnih črpalk nameščene električne. Med Terkosom in Silahtarağa je bil nameščen energetska cevovod, v Çırpıcı so bile izkopane artezijske jame in tam je bilo ustanovljeno novo črpališče.

Z naraščanjem prebivalstva so se zaloge vode iz jezer in izvrov izčrpavale, in Istanbul je vstopil v obdobje gradnje jezu. Po podatkih İSKİ sta bila jez Omeri in Alibey zgrajena leta 1972, jez Darlık v Şile in jez Büyükçekmece leta 1989. Jez Omeri je še danes največji vir vode za mesto, in večina prebivalcev na evropski strani Istanbula se oskrbuje z vodo iz njega. V Büyükçekmece je bilo jezero odklopljeno od morja, s čimer je bilo ustvarjeno jezero. Leta 1981 je bila ustanovljena Uprava za vodovod in kanalizacijo Istanbula (İSKİ), ki je bila leta 1984 vključena v metropolitansko občino. V 90. letih se je iskanje vode razširilo v notranjost Trakije. Jezovi Düzdere, Kuzuludere, Büyükdere, Sultanbahçedere in Elmalıdere so bili dokončani med letoma 1995 in 1997. Jez Kazandere je bil odprt leta 1997, jez Pabuçdere leta 2000. Po navedbah İSKİ sta bila ta dva jez povezana s 2.507 metrov dolgim tunelom, in odvečna voda iz Kazandere je bila preusmerjena v Pabuçdere. Jez Sazlıdere je bil odprt leta 1998, v bližini jezera Küçükçekmece.

Zadnji pomemben korak je bil iz vzhoda. Leta 2004 so bili aktivirani regulatorji Yeşilçay, ki dobavljajo vodo iz potokov Göksu in Çanak, ki se nahajata za Şile. Leta 2007 je bila prvič uporabljena voda iz reke Melen, ki se nahaja na meji med Düzce in Sakarya; po navedbah İSKİ je mogoče pridobiti 268 milijonov kubičnih metrov vode na leto v prvi fazi, in 575 milijonov kubičnih metrov na leto v drugi fazi. Za prenos vode iz reke Melen na evropsko stran je bil izkopan tunel pod Bosforskim prelivom. Po informacijah na Wikipediji je Bosforski vodni tunel dolg 5,5 kilometra in poteka približno 135 metrov pod površjem med Sarıyer in Beykoz Izlet, ki opisuje jezero in gozdove v njegovi okolici, je prav tako na voljo, in ga lahko načrtujete za isti dan. Najboljša mesta za ogled jezu so Ömerli in Büyükçekmece. Jezero Ömerli se razprostira v gozdovih med Çekmeköy in Şile; obale so zaščitena območja, zato je dostop možen samo na določenih točkah, kjer je to dovoljeno, in je treba upoštevati opozorilne znake. Jezero Büyükçekmece je zaradi svoje bližine obalni cesti eno od najdostopnejših vodnih virov iz mesta.

Praktične opombe:

Večina krajev, omenjenih v tem besedilu, so precej oddaljeni drug od drugega, zato se ne poskušajte obiskati vseh v enem dnevu. Pametneje je načrtovati obisk Cendere za popoldne v mestu, Terkos za izlet ob koncu tedna v severni regiji, in Büyükçekmece za pot ob zahodni obali. Večina vodnih obratovalnic se nahaja v zaščitenih območjih; upoštevajte ograje, opozorilne znake in prepovedi fotografiranja. In naslednjič, ko odprete pipo, se spomnite, da voda, ki teče, morda izvira iz Istrance, Ömerli ali Melen.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar